Jezus je sicer dopustil smrti vso moč, da z boleznimi, pa naj bo to rak, Korona virus, kap, ali kaj drugega, izniči vse kar je živega na tem svetu. Toda s tem je smrt izničila tudi sebe. Reši nas nekega omejenega načina bivanja in nas odpre za neprimerno lepše obzorje.Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof Andrej Glavan.

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet. Tako je zapisal p. Branko Cestnik na svoji blog strani in o tem je tudi tekla beseda v oddaji Spoznanje več predsodek manj.

Neposredno smo prenašali molitev predsednika škofovske konference nadškofa Stanislava Zoreta iz njegove kapele. Molili smo za Božje varstvo pred koronavirusom, za obolele in za zdravstvene delavce.

Zaradi razglašene epidemije koronavirusa pa so nam z MKGP potrdili, da je bil s strani Veterinarske zbornice Slovenije sprejet sklep o prekinitvi izvajanja določenih preventivnih ukrepov. Med njimi je tudi odlog cepljenja proti steklini v času med 15. marcem in 15. aprilom ter odpoved osemenjevanja vseh plemenic od 15. marca za najmanj tri tedne. Cepljenje proti bolezni modrikastega jezika se bo izvedlo le na kmetijah, kjer je bilo že opravljeno prvo cepljenje in je to potrebno za dokončanje primarnega cepljenja, sicer pa se do preklica vsa cepljenja proti tej bolezni ne opravlja.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili posnetek pogovora z nadškofom Stanislavom Zoretom o vplivu bolezni Covid-19 na naše življenje.

Smo pripravljeni na srečanje z novim korona virusom? Kaj lahko preventivno naredimo sami, smo vprašali raziskovalko naravnih rešitev, Sanjo Lončar iz ene od največjih slovenskih nevladnih gibanj – projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.

Kakšen je položaj žensk v politiki? Kako usklajevati vlogo mame in političarke in to tudi, ko pride bolezen? Kako dobro poznamo življenje rojakov v zamejstvu in po svetu? O tem je med drugim na nedavnem Srečanju pod lipami v Gorici govorila poslanka Iva Dimic, ki vodi državnozborsko komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pogovor je vodil časnikar Julijan Čavdek.

Tokratna oddaja PRO je bila posvečena spominu na pokojnega msgr. Franca Boleta. Slišali ste posnetke govorov s pogrebne slovesnosti in spomine, ki so bili zapisani s srcem in dušo.

Maševal je urednik revije Ognjišče Božo Rustja, somaševal kancler koprske škofije Janez Arnež, pel pa stolni zbor.

V tokratni oddaji smo vas povabili, da spregovorite o vaših spominih na pokojnega msgr. Franca Boleta.

So bolniki in invalidi ljudje s posebnimi potrebami ali ljudje s posebnim poslanstvom? Bolnica Cvetana Priol je na poti k oltarju.

Potem ko se je v začetku tega tedna za večnost rodil ustanovitelj Ognjišča in Radia Ognjišče, naš direktor, msgr. Franc Bole, smo tudi nedeljsko oddajo Utrip Cerkve v Sloveniji posvetili spominu nanj. Slišali ste lahko misli in zahvale mnogih ljudi, ki so se z njim srečevali, sodelovali, ali na kakršenkoli drug način spoštovali delo očeta Franca.

Pomembno je verovati v ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti odprte oči za znamenja časa, je imel navado reči pokojni oče Franc Bole. Njemu v spomin smo pripravili oddajo Naš gost in v njej nanizali utrinke njegovega iskrivega pripovedovanja.

Petkov večer smo namenili spominu na našega direktorja. Srečanja z njim so v vseh nas pustila sled.

V stolnici Marijinega vnebovzetja v Kopru smo k večnemu počitku pospremili ustanovitelja revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče, msgr. Franca Boleta. V 88. letu starosti je v Gospodu zaspal v torek, 18. februarja.

Danes, ko se bomo poslovili od našega direktorja Franca Boleta, bo oddaja o kulturi posvečena njegovim prizadevanjem na področju kulture. Vendarle tako ustanovitev revije, kasneje založbe in tudi radia sodijo na polje kulture in so pomembno oblikovali pojem krščanske kulture v najtežjih časih socialističnega totalitarizma v Sloveniji.

Tokrat smo z vami obujali spomine na mons. Franca Boleta, predvajali pa smo skladbe: Solinar – Faraoni, My way – Frank Sinatra, Hvala ti živote - Gabi Novak, Spoznanje – Minores, Lastovka – Elda Viler, En aranjuez con mi amor – Nana Mouskouri, Nel blu dipinto di blu – Domenico Modugno, Galeb i ja – Oliver Dragojević, Življenje – Duša Počkaj, Kam odhajam – Jožica Svete; Goodbye my love, goodbye – Demis Roussos, Ko zvonovi zapojo – Andrej Šifrer, Une vie d’amour – Mireille Mathieu & Charles Aznavour, Con te partiro – Rudi Šantl & Tereza Kesovija.

Izgubili smo enega vidnejših vizionarskih osebnosti našega časa. Tokratno rubriko posvečamo Francu Boletu v spomin in v znak hvaležnosti.

»Danes zjutraj je zaspal za večnost. Naj mu bo Gospod bogat plačnik.« je zapisal glavni urednik našega radia v kratkem sporočilu o smrti Franca Boleta. V duhu sem pred seboj zagledal nasmejan obraz očeta Franca, ki so ga na pragu večnosti pozdravili mnogi, ki so bili deležni sadov njegovega dela. Pred Gospoda ni prišel praznih rok in verjamem, da se veseli nebeške sreče.

Bil je prijazen človek, nikoli slabe volje ter vselej pripravljen na pogovor. Takšen msgr. Franc Bole ostaja v spominu koprskega škofa Jurija Bizjaka. Živela sta praktično pod isto streho. Škofa Bizjaka je novica o smrti sobrata v duhovniški službi presenetila. Z revijo Ognjišče je zaznamoval moje otroštvo, kot odgovoren za medije pri Slovenski škofovski konferenci sem se od njega učil. Tako pa se je na smrt enega od novodobnih velikanov domačega katoliškega medijskega prostora odzval murskosoboški škof Peter Štumpf.

Pogovor ob zlati maši msgr. Franca Boleta je pripravil Marjan Bunič.

Msgr. Franc Bole je vedno iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi. Njegovi sopotniki iz katoliških medijev poudarjajo njegovo neomajno vero v Božje načrte.

Oče Franc Bole je v svojih izjavah večkrat dejal, da mu tako bogat življenjski opus ne bi uspel brez sodelavcev pri Ognjišču in na radiu.

V Sloveniji živi več kot 100 tisoč ljudi, ki so nekoč zboleli za rakom. Ta bolezen je zaradi starajoče se populacije vse pogostejša, za njeno obvladovanje pa je nujna hitra diagnostika. V zvezi s tem in zdravljenjem ostajajo odprta številna vprašanja. O tem je za Radio Ognjišče spregovorila predsednica združenja Onko Net Kristina Modic.

V tokratni oddaji odkrito o tem, kako sprejeti bolezen v družini. Zakonca Tavčar, Meta in Rudi, o tej izkušnji; o premagovanju ovir ter sprejemanju omejitev.

Konec januarja so v Parizu predali nominacijo za vpis Ljubljane v zasnovi Jožeta Plečnika, na seznam svetovne kulturne dediščine. V atriju ljubljanskega Magistrata je na ogled razstava slovanske oblačilne tradicije in modernih kreacij. Drugi koncert Novomeškega sakralnega abonmaja ponuja katato o Ignaciju Knobleharju: Misionar. Po hudi bolezni je v 84. letu starosti umrl slikar Anton Repnik z Mute.

Komentar ob svetovnem dnevu bolnikov se dotika odnosa Slovencev do zdravja, slovenskega zdravstva, kulture (ob nedavnem kulturnem prazniku) in poklicanosti k spremljanju bolnih.

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Govorili smo o zdravju, njegovi odsotnosti in duhovnosti. Kako lahko bolezen pomaga človeku pri njegovi duhovni rasti? Kdaj ga napravi zrelejšega in v katerih primerih privede do upora zoper Boga? Ob klicih poslušalcev sta bila z nami bolniški duhovnik frančiškan p. Marko Novak in jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

V februarskem Klepetu z Metko Klevišar sva govorili o pogovorih o življenju in smrti, ki jih z Julko Žagar vodita v Domu sv. Jožefa nad Celjem.

Mag. Iris Škerbot, svetovalka specialistka s KGZ Celje je v rubriki opozorila na nekatere osnovne snovi, ki jih lahko s pridom in po veljavnih recepturah uporabiomo predvsem v preventivnem varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci.

V Svetovalnici smo, da nas glava zaradi financ v novem letu ne bo prevečkrat bolela, govorili o varčevanju. Z nami sta bila zakonca Vezovišek.

Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik: Rahela je jokala po svojih otrocih in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več. (Mt 2, 18)

»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

Z msgr. Mirom Šlibarjem smo ustvarjali tokratno katehezo za bolnike.

Pred časom sva se z ženo peljala na Štajersko, da se posloviva od znanca, ki se je dolgo boril s hudo boleznijo.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Znanje bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije je dr. Metki Zorc omogočilo, da je uspešno razvila tretji Slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC MEDICOR v Izoli, pred in post operacijski center Medicor v Ljubljani ter Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v portoroških hotelih LifeClass.

Rudi nam pove svojo težko in bolečo zgodbo.

Janko nam pove svojo težko in bolečo zgodbo.

Pozornost usmerjamo na upanje, ki je bistveno za naše življenje. Še posebej v času bolezni, stiske in preizkušenj. Kako upati tudi v navidezno brezupnih situacijah ... o tem in še o marsičem v tokratnem Klepetu.

Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu. (Lk 21, 10-11)

Prof. dr. Bojan Tepeš, dr. med. specialist internist gastroenterolog, ki dela v Diagnostičnem centru Rogaška Slatina je govoril o prvih korakih novega uvajalnega programa za preprečevanja raka prebavnega traktu. Bolezen definira tudi naša genetika, pravi. Dvajset odstotkov evropejcev ima težave z vnetimi jetri. V nekaj letih bo to velik problem.

V oddaji Srečanja smo gostili p. Tomaža Mikuša in terapevtko Natašo Ropret, ki sta v Slovenijo pripeljala program Od bolečine k milosti. Gre za petdnevne duhovne vaje, ki ljudem z izkušnjo raznih zlorab, pomagajo najti pot v svobodno življenje.

Optimistečen, dejaven in znanja željan človek ohranja svoj um vitalen tudi v pozni starosti. Demenca je sindrom duševnih sprememb, ni bolezen, je posledica. Tako je zatrdil nevrolog, dr. Vojko Kavčič, ki smo ga pred odhodom v ZDA, kjer na državni univerzi Wayne v Detroitu, deluje že 30 let, povabili v studio. Velja za enega od vodilnih slovenskih kognitivnih nevroznanstvenikov. Začel je intenzivno raziskovati umovadbo.

Vsakih 8 sekund nekdo izgubi družinskega člana zaradi sladkorne bolezni. Zveza društev diabetikov Slovenije zato ob 14. novembru, svetovnem dnevu sladkorne bolezni posebno pozornost namenja družinam. Spodbudili so jih k preprečevanju in obvladovanju sladkorne bolezni.

Breda Vičar, svetovalka specialistka za pridelavo vrtnin na KGZ Murska Sobota je opozorila, da je za preprečevanje prenosa bolezni iz ene v drugo pridelovalno sezono zelo pomembno, da ostanke zelenjave dobro zaorjemo.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Poleg besed smo opozorili tudi na pomen nebesedne komunikacije, ter na pomen poslušanja in pogovora v času stiske.

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.