Peter Lah: Državljanska pokorščina

Javni medij je dolžan služiti javnosti in neumorno iskati resnico. Demokratična nekompetentnost in pomanjkanje volje sta kronični bolezni vsej paradržavnih sistemov v Sloveniji, vključno z novinarstvom in mediji. Korenine problema so v revoluciji, ki je narod nespravljivo razdelila na dve sovražni skupini, na naše in na sovražnike. Na področju medijev ni prostora za drugačnost.

Plevel in škodljivci v našem skupnem vrtu

Včasih imam občutek, da svet postaja vedno manj človeški. Po eni strani smo ga raznaravili s tem, ko z zemljo ravnamo kot s primarno surovino in jo po industrijsko obdelujemo. Po drugi strani postaja vedno bolj džungla, ker smo gozdove in travnike in sploh vse, kar se ne da takoj vnovčiti, prepustili divjačini. Dve skrajnosti, vmes pa vedno manj gojene, s skrbjo in občutkom obdelane zemlje. Živimo v obdobju skrajnosti. Politično smo razdeljeni na leve in desne, brez vmesnega prostora, kjer bi se lahko srečali in pogovarjali. Naša stanovanja so polna razvajenih hišnih ljubljenčkov, hkrati pa jemo živali, ki so rastle v zelo krutih razmerah.

P. Peter Lah: Radi se imejte. Dobro mislite drug o drugem. Iščite resnico.

Zaradi ljubega miru je Pilat je popustil. Ljudje so dobili Baraba ter njegovo plačilo. Njihovi vnuki so v cunjah sedeli na osmojenih ruševinah. Mi smo na isti poti v katastrofo, če jih posnemamo. Vsakič, ko se požvižgamo na dejstva, na resnico, se odločimo za Baraba. Vsakič, ko se prepustimo nizkotnim in nasilnim čustvom, obsodimo na smrt Jezusa. Ne bodimo kot drhal. Ko stojimo pod Jezusovim križem, se odpovejmo glasnikom prostaštva, nizkotnosti in nasilja. Naša ušesa naj bodo odprta samo za besede, ki jih je Odrešenik naslovil na svoje učence v zadnjih urah pred trpljenjem.

Komentar tedna je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu. 

P. Peter Lah: Kako prepoznati znamenja časa?

Kratko sem opisal tri primere, ki nas postavljajo pred nalogo razločevanja. Sprememba časa ali obdobja praviloma pomeni, da po starem ne gre več naprej. Potrebno je spreobrnjenje, sprememba v načinu razmišljanja in življenja. Naj nam bo pustni konec tedna spodbuda, da se usmerimo h globinskemu spreobrnjenju.

Komentar tedna je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu. 

p. Peter Lah: Druzina presega in objema

Malo je medijev na svetu, ki bi tako uspešno združevali kulturno in izobraževalno poslanstvo s službo katoliški skupnosti pod vodstvom škofov.
 

Peter Lah: Pogled z višarske gore

Višarje so kot otok, ob katerem se stikajo štiri doline.

Dr. Peter Lah: Bodimo usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.