Optimistečen, dejaven in znanja željan človek ohranja svoj um vitalen tudi v pozni starosti. Demenca je sindrom duševnih sprememb, ni bolezen, je posledica. Tako je zatrdil nevrolog, dr. Vojko Kavčič, ki smo ga pred odhodom v ZDA, kjer na državni univerzi Wayne v Detroitu, deluje že 30 let, povabili v studio. Velja za enega od vodilnih slovenskih kognitivnih nevroznanstvenikov. Začel je intenzivno raziskovati umovadbo.

Marta ob tem pravi, da misija še zdaleč ni končana. Zakaj ne? Poslušajte!

Tokrat smo v oddaji predvajali posnetek z letošnje Drage, ki ga je imel ddr. Evgen Bavčar filozof, fotograf, esejist, gostujoči profesor na univerzah v Evropi in ZDA in borec za pravice slepih (tudi sam je slep zaradi nesreče z vojnim materialom), poznavalec sedmih jezikov, ki ima glavno zaslugo, da so dela našega pisatelja Borisa Pahorja prišla v tujino in da se slovenska literatura širi izven matične države. Posnetek je omogočila Slovenska prosveta iz Trsta.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili posnetku predstavitve publikacije z naslovom Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!, ki opisuje begunsko zgodbo družine Adamič iz Sodražice. Zaradi medvojnega in povojnega nasilja je v begunstvo, ob koncu vojne najprej odšel oče, ostali člani pa so se mu pridružili leta 1955. Adamičevi zdaj živijo v Clevelandu v Združenih državah Amerike.

V oddaji smo premierno zavrteli misijonsko pesem Poslani v svet, misijonsko pesem duhovnika, jezuita, pomočnika v župniji Žiri in podravnatelja Akademskega kolegija Marka Pavliča, ki jo je napisal kot odgovor na razpis Misijonskega središča Slovenije. Ta je ob papeževi posvetitvi letošnjega oktobra za misijonski mesec pripravila razpis za misijonsko glasbo oz. glasbo, ki spodbuja in izžareva misijonskega duha. Več o pesmi in priložnosti za katero je pesem nastala pa nam je Marko zaupal v pogovoru. Drug del oddaje pa je tokrat prinesel pogled k letošnjih Dove Awards, nagrada, ki že 50 let prinašajo priznanje najboljšim avtorjem in izvajalcem sodobne krščanske glasbe v ZDA.

V oddaji smo zavrteli: ESPÉ - Na krídlach lásky , Marko Pavlič - Poslani v svet, Lauren Daigle - Rescue, MercyMe - Almost Home, TobyMac - The Elements, TobyMac - Scars.

Vlado Lešnik o mejnikih Slomškove založbe, ki zdaj domuje na Gosposki ulici v Mariboru.

Zaradi mrzlega in s padavinami zaznamovanega maja, se je marsikje zakasnila setev, posledično pa zdaj jeseni tudi spravilo koruze. Rok setve prezimnih posevkov pri zahtevah POZ_ZEL in VOD_ZEL se za leto 2019 na območju nekaterih občin zato podaljša s 25. oktobra 2019 na 15. november 2019, začetek roka, ko mora zelena odeja prekrivati njivske površine pa s 15. novembra na 5. december.

In zdaj bistveno – ni problem, če je dr. Matej Accetto tihi podpornik Mira Cerarja in njegove SMC. Velik problem pa je, če je Accetto tako tih podpornik, da tega ne pove niti kolegom ustavnim sodnikom, ko je na mizi vprašanje njegove izločitve pri primerih, povezanih s to stranko.

Pogovor s slikarko, ki je 40 let živela v Venezueli, zdaj pa razstavlja v Zavodu sv. Stanislava.

Rožljanje orožja na severovzhodu Sirije ne pojenja. Turčija tam nadaljuje operacijo proti Kurdom, gluha je za vse pozive k umiritvi razmer. Z nemirnega območja so se umaknile človekoljubne organizacije, več deset tisoč razseljenih ljudi je zdaj prepuščenih samim sebi. Za komentar smo poklicali dobrega poznavalca dogajanja na Bližnjem vzhodu dr. Primoža Šterbenca.

Z nami je bil upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Pogovor z njim smo posneli pretekli teden in ga med drugim vprašali, čemu se posveča zdaj, ko Celje čaka njegovega naslednika, ter kako potekajo priprave na slovensko-hrvaško srečanje vernikov v Krašiću.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji je bil gost upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Med drugim smo ga vprašali, čemu se posveča zdaj, ko Celje čaka njegovega naslednika, ter kako potekajo priprave na slovensko-hrvaško srečanje vernikov v Krašiću.

Na predsednika ZDA Donalda Trumpa so se zgrnile obtožbe o domnevni zlorabi pooblastil. Preiskuje jih kongres, a naj ne bi šlo za nič dramatičnega. Tako ocenjuje politični analitik Igor Kovač. Meni tudi, da bo Trump iz tako imenovanega ukrajinskega škandala izšel kot zmagovalec.

Kadar je gost oddaje Spoznanje več, predsodek manj dr. Aleš Maver, pogled običajno usmerjamo prek meja naše države. A velikokrat je dogajanje tako ali drugače povezano s Slovenijo. Tokrat je komentiral dozdajšnja zaslišanja kandidatov za evropske komisarje, analiziral izid volitev v Avstriji, spomnil na slepo ulico, v katero je zašlo sestavljanje nove vlade v Izraelu ter razmišljal o zadnjih besedah predsednika ZDA Donalda Trumpa v Združenih narodih.

Tisti čas je rekel Jezus: Gorje ti, Korozáin, gorje ti, Betsájda! Kajti ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi že zdavnaj sedela v raševini in pepelu in se spokorila. (Lk 10, 13)

Obletnica okrutnega umora novinarja Saudove Arabije, iransko jedrsko vprašanje, dejanja Severne Koreje, govor predsednika ZDA v Združenih narodih, 70 let Kitajske in protesti v Hongkongu. V svetu se dogaja marsikaj, za komentar smo poklicali političnega analitika Igorja Kovača.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

V Galeriji Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu je na ogled razstava Grafika treh.Komorni zbor Megaron Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani je nastopil na ameriški turneji.Pisatelj Drago Jančar se je z romanom In ljubezen tudi uvrstil na vrh oktobrske lestvice najboljših knjig po izboru avstrijske ORF.Kantavtorica, pevka in skladateljica Ditka je zmagala na kantavtorskem festivalu Sofia Singer v Bolgariji.

V Vatikanskih muzejih je bila med poletnimi meseci na ogled razstava Plečnik in sveto - Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec. Postavitev, ki združuje 33 izbranih predmetov liturgičnega posodja se je zdaj preselila v Mestni muzej Ljubljana.

Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.

Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. (Lk 6, 25)

V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst. (Lk 6, 12-13)

V tokratni oddaji smo se znova odpravili v ZDA. Tam svoj kruh med drugim služi nekdanja dijakinja Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani Urška Velikonja. Doktorica prava si je ob karieri čez veliko lužo ustvarila tudi družino. Med drugim nas je zanimalo, kako usklajuje življenjske vloge in ali jo mika vrnitev v domovino.

Leto delovanja Šarčeve vlade je več medijev pospremili z ugodnimi ocenami, čeprav Vlada ni storila še nobenih za državljane ključnih projektov: zdravstva, pokojninske reforme, pač pa se je ukvarjala z obrobnimi zadevami in problemi njenih članov. Nadaljuje prakso, da ozadja v nasledstvu bivših totalitarnih sil ropajo državljane, zavlačujejo izvedbo projektov kot je karavanški predor, drugi tir in podobno na račun davkoplačevalcev. Predsednik vlade je sicer katoličan in je o svoji veri govoril pred volitvami, zdaj njegov odnos do Cerkve pogosto kaže temu nasprotno podobo. Kot drugi taki slovenski politiki se sicer slika s papežem, a njegova vlada nadaljuje prakso proticerkvenih politikov, ki vse versko in povezano s Cerkvijo odstranjujejo ali celo skušajo izbrisati iz javnosti.

Tudi nekdanja cerkvena pevka Zofija Jernejčič, ki ji zdaj žal zdravje ne omogoča več, da bi se povzpela na kor, se je razveselila našega obiska.

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

»Žrtvoval je Kralja, da je ohranil predsednika, torej sebe,« je misel, ki sem jo zadnje dni kar nekajkrat zapisal ali izrekel. Ni pa bilo do zdaj pravega časa in prostora za resnejšo analizo, kaj pravzaprav to pomeni, kakšne so posledice takšne Šarčeve odločitve.Misel napeljuje na domnevo, da je premier Šarec vedel, kaj počne njegov sekretar Brane Kralj; da njegov kamniški sopotnik in dolgoletni prijatelj kadrovskih odločitev »v imenu države« vendarle ni sprejemal brez blagoslova prvega operativca države, na katero se je skliceval.

Slišali smo razlago treh Marijinih pesmi (Čista Mati po porodu, Devica Marija, poglej zdaj na nas, Dajte hribi in doline), v drugem delu pa poslušali del Večernic v čast Devici Mariji, skladatelja Claudia Monteverdija.

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

V naše kraje preko spletnih medijev prihajajo novice o delovanju za življenje, ki ga izvajajo v ZDA mnoge organizacije in posamezniki, ki verjamejo, da je človek človek vse od spočetja naprej in potemtakem vreden zaščite, nege in ljubezni. V zadnjih letih, sploh odkar imajo predsednika, ki sebe označuje kot pripadnika gibanja za življenje, se najbolj zavzemajo za zaustavitev dotoka denarja davkoplačevalcev za namen izvajanja splava. V ZDA je najvidnejši podpornik splava veriga klinik, ki se imenuje Planned parenthood. V slovenščini to pomeni Načrtovano starševstvo, kar je precej ironično ime za organizacijo, ki večino denarja za svoje delovanje prejme od uničevanja potomcev.

V tokratni oddaji smo z veseljem povedali, da je glasba skupine Svetnik od zdaj dostopna tudi kot prek ponudnikov pretočne glasbe oz. t.i. streamanja. Izdali so namreč nov digitalni album Ti si: Prvih X let, ki pa prinaša že izdane pesmi a tokrat prvič dostopne vsem tudi prek spleta. Večji del oddaje pa smo namenili Jeremy-ju Camp-u in skorajšnjemu izidu novega albuma.

V oddaji smo zavrteli: Svetnik - Psalm 47, Jeremy Camp - Stay, Jeremy Camp - Dead Man Walking, , Jeremy Camp - Shouldve Been Me, Jeremy Camp - Still Alive, Jeremy Camp - I Still Believe.

V Petkovem večeru tokrat pogovor z nekdaj vrhunskim športnikom, kasneje odličnim poslovnežem, zdaj pa izjemnim producentom muzikalov. Po zaključenih predstavah Moje pesmi, moje sanje, Ljubim te, spremeni se in Moped show trenutno bdi nad tremi aktualnimi: Mamma Mia!, Briljantina in Nune v akciji. Samo Mamma Mia! je triindvajsetkrat razprodala Križanke, po gledanosti te predstave na prebivalca pa smo Slovenci drugi na svetu (le Islandci so bolj nori na ta muzikal).

V sklopu ponovnega poskusa ustanavljanja pokrajin, za katerega izhodiščne predloge pripravlja strokovna skupina pod vodstvom dr. Boštjana Brezovnika z mariborske pravne fakultete, je nastal predlog za bodočo pokrajinsko razdelitev. Da bi ustanovili 11 pokrajin, so napovedali že julija, zdaj pa je jasno, kako bi izgledale in kje bi imele sedeže. Več o tem je za Radio Ognjišče poleg dr. Brezovnika spregovoril tudi dr. Borut Holcman.

Usoda italijanske vlade ostaja neznanka. Škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina je za Radio Ognjišče poudaril, da je spor posledica strankarskih interesov, ki da že iščejo podporo med volivci. Morebitna nova vlada bo po njegovih besedah začrta odnos do tujcev, čaka pa jo tudi soočenje z visokim javnim dolgom.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Gostili smo Lucy Constante. Kubanko, ki jo je pot vodila v Slovenijo, kjer je preživela kot pravi zelo lepa leta. Sledil je njen odhod v ZDA, kjer živijo njeni starši. V oddaji bo spregovorila o svojem življenju, ter tem, kako vidi razlike med državami in narodi, kjer je bivala.

Zdaj že nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj je spregovoril o svojem delu veleposlanika, vatikanski diplomaciji, razkril pa je tudi, kaj je njegova družina ob slovesu podarila papežu.

Za 58. stiškega opata je bil 13. maja 2019 izbran pater Maksimilijan File. V sobotni oddaji Naš gost ste ga lahko bolje spoznali: doma je iz Kranjske Gore, zdaj pa že dve desetletji deluje na Dolenjskem. Novi opat nam je med drugim spregovoril o cistercijanski karizmi, izzivih meništva v sodobnem svetu in še o čem.

V dolini Rož na avstrijskem Koroškem na vsakem koraku naletimo na zgodovinske sledi in znamenja slovenske prisotnosti. Tam so živeli in živijo ljudje, ki so pustili pečat v kulturi, politiki, športu, znanosti in gospodarstvu. V oddaji ste slišali posnetke s predstavitve Kulturnozgodovinskega turističnega vodnika Tatjane Gregoritsch: Popotnik po Rožu, ki je to spomlad izšel pri Mohorjevi Celovec. O vodniku in krajih v Rožu sta govorila direktor Mohorjeve Celovec dr. Karl Hren in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani prof. Janez Stergar. V oddaji smo objavili tudi razmišljanje dr. Edija Gobca iz Clevelanda v ZDA o pomenu rodoljubja za obstoj in blaginjo vsakega naroda in države.

V nedeljski kmetijski oddaji smo gostili čebelarja Milana Megliča, ki je med drugim povedal, da smo v večini Slovenije zdaj že v brezpašnem obdobju, ko lahko v čebelnjakih pride tudi do medsebojnega ropanja medu. In kako prepoznati, da se dogaja rop?

Pred tremi leti je že padel poskus, da bi angleščina dobila še večjo veljavo na univerzah. Zdaj se znova poskuša, malce bolj zvito, doseči enak cilj z novelama Zakona o visokem šolstvu in o raziskovalni dejavnosti. O tem smo se pogovarjali z jezikoslovcem dr. Markom Jesenškom.

V Veliki Britaniji se je Theresa May poslovila od premierske funkcije. Kraljici Elizabeti II. je predala odstopno izjavo, ta je na čelo vlade imenovala Borisa Johnsona, ki so ga še prej za svojega novega predsednika izvolili vodilni konservativci. Johnson se namerava takoj lotiti dela in do konca oktobra udejanjiti brexit - z dogovorom z Evropsko unijo ali brez njega. Za komentar smo poklicali raziskovalca na Univerzi George Washington v ZDA Igorja Kovača.

Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.

Obletnici majhnega koraka za človeka, a velikega za človeštvo smo namenili oddajo Zanimivosti nočnega neba. Koliko ljudi je do zdaj stopilo na Luno, zakaj vidimo samo eno stran našega naravnega satelita in od kod imena kraterjev in morij na njem? Z nami je bil strokovnjak za Luno Aleksander Božič.

V oddaji smo spregovorili o obetih za bližajoče se volitve v Združenih državah Amerike, ki bodo prihodnje leto. Dotaknili smo se odnosov ZDA z Iranom in velesilami ter v kontekstu tega pogledali tudi, kaj je prinesel pretekli vrh G20. O omenjenem in še nekaterih drugih temah sta spregovorila politična analitika dr. Bogomil Ferfila in dr. Primož Šterbenc.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Tina Rozman iz Clevelanda v ZDA študira za medicinsko sestro, preko ASEF štipendije je bila na praksi v enem od ljubljanskih domov upokojencev. V oddaji tudi o Kulturnem tednu v Velikovcu, novice iz slovenske župnije v Frankfurtu in nekaj vabil in obvestil.

V Svetovalnici smo se tokrat pogovarjali o pomenu zaščite oči pred soncem. Sončna očala še zdaleč niso samo modni dodatek, ampak imajo pomembno zaščitno vlogo. V našem studiu je bila gostja Anja Sever.

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Tudi po petih letih od ugotovitve neustavnega stanja in diskriminacije otrok v zasebnih osnovnih šolah, ki kot del javnega šolskega sistema izvajajo javno veljavni program, se odprava neustavnosti zdi enako daleč kot na začetku.

Pa je stvar mnogo bolj preprosta, kot jo zapleta oblastna politika. Ustavno sodišče je enostavno presodilo, da je financiranje javno veljavnega programa potrebno izenačiti, ne glede na to ali ga izvajajo državne ali zasebne šole. Brez finančnih obveznosti do nadstandardne šolske ponudbe (denimo verouka), kar sicer velja že zdaj in ni bilo predmet ustavne presoje.

Celoten komentar Roka Čakša si lahko si preberete na Domovina.je.