Ob pogledu na medijske objave zadnjih tednov se zdi, da obstaja več resnic o velikih zvereh in njihovem širjenju v slovenskem pa tudi širšem evropskem prostoru. In da se dnevno rojevajo nove. Tako smo včeraj zgodaj zjutraj dobili svarilo strokovnjakov biotehniške fakultete, da nepremišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da je bilo bolj kot javnosti namenjeno tik pred zdajci sklicani Skupini za optimizacijo upravljanja z divjimi zvermi, ki je včeraj imela prvi sestanek. Dejstva pa so preprosta in resnica je le ena: Zveri so se prenamnožile in po zakonitostih svojega bivanja iščejo hrano in prostor pod soncem. Uradni podatki o približno 80 do 100 volkovih in 800 do 1000 medvedih z začetka letošnjega leta nujno potrebujejo uradni popravek z letošnjim prirastkom populacije, tako dobljene številke pa pametno ukrepanje, sicer nas prihodnjo pomlad čaka zlom živinoreje. A pri vsem tem bi bilo zdravilno, da kdaj pa kdaj pustimo ob strani stroko, in utišamo politiko, ter prisluhnemo ljudem, ki morajo s temi zvermi iz dneva v dan živeti in preživeti. V naš studio smo zato povabili predstavnike vseh štirih civilnih iniciativ.

Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. (Lk 6, 25)

V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst. (Lk 6, 12-13)

V tokratni oddaji smo se znova odpravili v ZDA. Tam svoj kruh med drugim služi nekdanja dijakinja Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani Urška Velikonja. Doktorica prava si je ob karieri čez veliko lužo ustvarila tudi družino. Med drugim nas je zanimalo, kako usklajuje življenjske vloge in ali jo mika vrnitev v domovino.

Leto delovanja Šarčeve vlade je več medijev pospremili z ugodnimi ocenami, čeprav Vlada ni storila še nobenih za državljane ključnih projektov: zdravstva, pokojninske reforme, pač pa se je ukvarjala z obrobnimi zadevami in problemi njenih članov. Nadaljuje prakso, da ozadja v nasledstvu bivših totalitarnih sil ropajo državljane, zavlačujejo izvedbo projektov kot je karavanški predor, drugi tir in podobno na račun davkoplačevalcev. Predsednik vlade je sicer katoličan in je o svoji veri govoril pred volitvami, zdaj njegov odnos do Cerkve pogosto kaže temu nasprotno podobo. Kot drugi taki slovenski politiki se sicer slika s papežem, a njegova vlada nadaljuje prakso proticerkvenih politikov, ki vse versko in povezano s Cerkvijo odstranjujejo ali celo skušajo izbrisati iz javnosti.

Tudi nekdanja cerkvena pevka Zofija Jernejčič, ki ji zdaj žal zdravje ne omogoča več, da bi se povzpela na kor, se je razveselila našega obiska.

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

»Žrtvoval je Kralja, da je ohranil predsednika, torej sebe,« je misel, ki sem jo zadnje dni kar nekajkrat zapisal ali izrekel. Ni pa bilo do zdaj pravega časa in prostora za resnejšo analizo, kaj pravzaprav to pomeni, kakšne so posledice takšne Šarčeve odločitve.Misel napeljuje na domnevo, da je premier Šarec vedel, kaj počne njegov sekretar Brane Kralj; da njegov kamniški sopotnik in dolgoletni prijatelj kadrovskih odločitev »v imenu države« vendarle ni sprejemal brez blagoslova prvega operativca države, na katero se je skliceval.

Slišali smo razlago treh Marijinih pesmi (Čista Mati po porodu, Devica Marija, poglej zdaj na nas, Dajte hribi in doline), v drugem delu pa poslušali del Večernic v čast Devici Mariji, skladatelja Claudia Monteverdija.

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

V naše kraje preko spletnih medijev prihajajo novice o delovanju za življenje, ki ga izvajajo v ZDA mnoge organizacije in posamezniki, ki verjamejo, da je človek človek vse od spočetja naprej in potemtakem vreden zaščite, nege in ljubezni. V zadnjih letih, sploh odkar imajo predsednika, ki sebe označuje kot pripadnika gibanja za življenje, se najbolj zavzemajo za zaustavitev dotoka denarja davkoplačevalcev za namen izvajanja splava. V ZDA je najvidnejši podpornik splava veriga klinik, ki se imenuje Planned parenthood. V slovenščini to pomeni Načrtovano starševstvo, kar je precej ironično ime za organizacijo, ki večino denarja za svoje delovanje prejme od uničevanja potomcev.

V tokratni oddaji smo z veseljem povedali, da je glasba skupine Svetnik od zdaj dostopna tudi kot prek ponudnikov pretočne glasbe oz. t.i. streamanja. Izdali so namreč nov digitalni album Ti si: Prvih X let, ki pa prinaša že izdane pesmi a tokrat prvič dostopne vsem tudi prek spleta. Večji del oddaje pa smo namenili Jeremy-ju Camp-u in skorajšnjemu izidu novega albuma.

V oddaji smo zavrteli: Svetnik - Psalm 47, Jeremy Camp - Stay, Jeremy Camp - Dead Man Walking, , Jeremy Camp - Shouldve Been Me, Jeremy Camp - Still Alive, Jeremy Camp - I Still Believe.

V Petkovem večeru tokrat pogovor z nekdaj vrhunskim športnikom, kasneje odličnim poslovnežem, zdaj pa izjemnim producentom muzikalov. Po zaključenih predstavah Moje pesmi, moje sanje, Ljubim te, spremeni se in Moped show trenutno bdi nad tremi aktualnimi: Mamma Mia!, Briljantina in Nune v akciji. Samo Mamma Mia! je triindvajsetkrat razprodala Križanke, po gledanosti te predstave na prebivalca pa smo Slovenci drugi na svetu (le Islandci so bolj nori na ta muzikal).

V sklopu ponovnega poskusa ustanavljanja pokrajin, za katerega izhodiščne predloge pripravlja strokovna skupina pod vodstvom dr. Boštjana Brezovnika z mariborske pravne fakultete, je nastal predlog za bodočo pokrajinsko razdelitev. Da bi ustanovili 11 pokrajin, so napovedali že julija, zdaj pa je jasno, kako bi izgledale in kje bi imele sedeže. Več o tem je za Radio Ognjišče poleg dr. Brezovnika spregovoril tudi dr. Borut Holcman.

Usoda italijanske vlade ostaja neznanka. Škofov vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina je za Radio Ognjišče poudaril, da je spor posledica strankarskih interesov, ki da že iščejo podporo med volivci. Morebitna nova vlada bo po njegovih besedah začrta odnos do tujcev, čaka pa jo tudi soočenje z visokim javnim dolgom.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Gostili smo Lucy Constante. Kubanko, ki jo je pot vodila v Slovenijo, kjer je preživela kot pravi zelo lepa leta. Sledil je njen odhod v ZDA, kjer živijo njeni starši. V oddaji bo spregovorila o svojem življenju, ter tem, kako vidi razlike med državami in narodi, kjer je bivala.

Zdaj že nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj je spregovoril o svojem delu veleposlanika, vatikanski diplomaciji, razkril pa je tudi, kaj je njegova družina ob slovesu podarila papežu.

Za 58. stiškega opata je bil 13. maja 2019 izbran pater Maksimilijan File. V sobotni oddaji Naš gost ste ga lahko bolje spoznali: doma je iz Kranjske Gore, zdaj pa že dve desetletji deluje na Dolenjskem. Novi opat nam je med drugim spregovoril o cistercijanski karizmi, izzivih meništva v sodobnem svetu in še o čem.

V dolini Rož na avstrijskem Koroškem na vsakem koraku naletimo na zgodovinske sledi in znamenja slovenske prisotnosti. Tam so živeli in živijo ljudje, ki so pustili pečat v kulturi, politiki, športu, znanosti in gospodarstvu. V oddaji ste slišali posnetke s predstavitve Kulturnozgodovinskega turističnega vodnika Tatjane Gregoritsch: Popotnik po Rožu, ki je to spomlad izšel pri Mohorjevi Celovec. O vodniku in krajih v Rožu sta govorila direktor Mohorjeve Celovec dr. Karl Hren in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani prof. Janez Stergar. V oddaji smo objavili tudi razmišljanje dr. Edija Gobca iz Clevelanda v ZDA o pomenu rodoljubja za obstoj in blaginjo vsakega naroda in države.

V nedeljski kmetijski oddaji smo gostili čebelarja Milana Megliča, ki je med drugim povedal, da smo v večini Slovenije zdaj že v brezpašnem obdobju, ko lahko v čebelnjakih pride tudi do medsebojnega ropanja medu. In kako prepoznati, da se dogaja rop?

Pred tremi leti je že padel poskus, da bi angleščina dobila še večjo veljavo na univerzah. Zdaj se znova poskuša, malce bolj zvito, doseči enak cilj z novelama Zakona o visokem šolstvu in o raziskovalni dejavnosti. O tem smo se pogovarjali z jezikoslovcem dr. Markom Jesenškom.

V Veliki Britaniji se je Theresa May poslovila od premierske funkcije. Kraljici Elizabeti II. je predala odstopno izjavo, ta je na čelo vlade imenovala Borisa Johnsona, ki so ga še prej za svojega novega predsednika izvolili vodilni konservativci. Johnson se namerava takoj lotiti dela in do konca oktobra udejanjiti brexit - z dogovorom z Evropsko unijo ali brez njega. Za komentar smo poklicali raziskovalca na Univerzi George Washington v ZDA Igorja Kovača.

Člani civilne iniciative Dovolj.je so se v preteklih dneh srečali z nadškofoma Zoretom in Cviklom. Kot navajajo, so do zdaj prejeli 38 prijav spolnih zlorab zoper 22 duhovnikov. Vsaki žrtvi nudijo individualno in njej prilagojeno podporo: terapevtsko, pravno in osebno.

Obletnici majhnega koraka za človeka, a velikega za človeštvo smo namenili oddajo Zanimivosti nočnega neba. Koliko ljudi je do zdaj stopilo na Luno, zakaj vidimo samo eno stran našega naravnega satelita in od kod imena kraterjev in morij na njem? Z nami je bil strokovnjak za Luno Aleksander Božič.

V oddaji smo spregovorili o obetih za bližajoče se volitve v Združenih državah Amerike, ki bodo prihodnje leto. Dotaknili smo se odnosov ZDA z Iranom in velesilami ter v kontekstu tega pogledali tudi, kaj je prinesel pretekli vrh G20. O omenjenem in še nekaterih drugih temah sta spregovorila politična analitika dr. Bogomil Ferfila in dr. Primož Šterbenc.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Tina Rozman iz Clevelanda v ZDA študira za medicinsko sestro, preko ASEF štipendije je bila na praksi v enem od ljubljanskih domov upokojencev. V oddaji tudi o Kulturnem tednu v Velikovcu, novice iz slovenske župnije v Frankfurtu in nekaj vabil in obvestil.

V Svetovalnici smo se tokrat pogovarjali o pomenu zaščite oči pred soncem. Sončna očala še zdaleč niso samo modni dodatek, ampak imajo pomembno zaščitno vlogo. V našem studiu je bila gostja Anja Sever.

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki bo v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.

Tudi po petih letih od ugotovitve neustavnega stanja in diskriminacije otrok v zasebnih osnovnih šolah, ki kot del javnega šolskega sistema izvajajo javno veljavni program, se odprava neustavnosti zdi enako daleč kot na začetku.

Pa je stvar mnogo bolj preprosta, kot jo zapleta oblastna politika. Ustavno sodišče je enostavno presodilo, da je financiranje javno veljavnega programa potrebno izenačiti, ne glede na to ali ga izvajajo državne ali zasebne šole. Brez finančnih obveznosti do nadstandardne šolske ponudbe (denimo verouka), kar sicer velja že zdaj in ni bilo predmet ustavne presoje.

Celoten komentar Roka Čakša si lahko si preberete na Domovina.je.

V bistvu je šlo brez težav, krasno spremstvo imamo, ki je na dveh električnih kolesih v klancu pred nami rezalo zrak... zdi se, kot da vse skupaj prehitro mineva, dobro nam gre, tak krasen dan je, bo treba malce upočasniti, je Matjažu na vrhu Trojan, s krofom v roki razlagal Blaž. Super, užitek, fajn je bil značilno redkobeseden naš tehnik Andrej Novljan, ki je na ta podvig med radijci vsekakor najbolje pripravljen. Andrej Jerman pa je o svojih občutjih trojanskega klanca dodal:Super, glih razlagam da sem prav užival...! Vsem petim kolesarjem pa tudi njihovemu spremstvu je zdaj prav prišel planiran kratek počitek. Kmalu pa sledi spust proti Domžalam in naprej k Španu na Brezovici pri Ljubljani.

In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. (Jn 17, 5)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. (Jn 16, 12)

Tudi v turizmu je vedno več novosti. Maja Kosem, vodja marketinga v skupini Union hotelov, je predstavila spalne kapsule. Po svetu so že uveljavljene, pri nas so zdaj na voljo v povsem prenovljenem Central hotelu. Med novostmi so tudi drugačni, mobilni pristopi v gibanju hotelskih gostov, paketi za manj plastike in čistejše okolje. Razvija se torej povsem nov koncept hotelirstva.

V Lemontu pri Chicagu v ZDA so t.i. Ameriške Brezje. Kakšni so njihovi začetki, sedanji trenutek in pogled v prihodnost, nam je povedal p. Metod Ogorevc. Slišali ste še o 20-letnici Kugyjevih razredov na Slovenski gimnaziji v Celovcu in druge novice.

Slabo vreme onemogoča košnjo, je pa zdaj idealen čas za pregled kakovosti travne ruše in odločitev glede jesenskih dosejavanj, pravi svetovalec specialist Anton Zavodnik.

V vodah Združenih arabskih emiratov sta bila napadena dva tankerja Saudove Arabije, šlo naj bi za sabotažo. Kdo naj bi stal za tem, še ni jasno, a ne gre za osamljen dogodek. V preteklih dneh naj bi bile tarča tudi nekatere trgovske ladje. Poklicali smo raziskovalca na Univerzi George Washington v ZDA Igorja Kovača.

Franc Senekovič je svetovalec na kmetijah, pri svojem delu včasih na kmetijah še opazi ohranjene stare stroje ali kaj drugega zanimivega iz nekdanjega časa. Tako je odkril tudi leseni stroj za izdelovanje vrvi. Zdaj s pomočjo omenjenega stroja navdušuje mlajše generacije za obuditev nekdanjega znanja.

Manj jej in več migaj pravi stara modrost, prav tako pa velja, da je zajtrk zelo pomemben obrok dneva. Res je, da pri tem, delamo napako in ta obrok zelo oklestimo ali celo preskočimo, izgovor je seveda hitenje. A lahko je tudi drugače. Če se odločimo, da za zajtrk zaužijemo jogurt lahko veliko storimo za našo prebavo in posledično tudi zdravje. In če vam okus navadnega jogurta ni blizu, imate zdaj na voljo sadni jogurt mlekarne Celeia brez dodanega sladkorja. Direktor Mlekarne Celeia Marjan Jakop je prepričan, da je okus pravi!Mlekarna Celeia torej ponuja sadni jogurt, ki ima le toliko sladkorja, kolikor ga ostane v mleku po mlečno kislinski fermentaciji in ga imajo tudi vsi navadni jogurti brez dodanega sladkorja.

Slovenec, ki je preživel mladost v ZDA, študiral na vojaški akademiji, služil vojsko, danes pa misijonari v Rusiji. Jezuit p. Janez Sever je bil naš gost.

Najdemo jih na travnikih, v gozdovih in ob vodah... Prav zdaj poganjajo in silijo iz zemlje. V mislih imamo dragocene zdravilne rastline in prav o njih je tekla beseda v današnji Svetovalnici. Z nami je bila Irena Okreša.

Še vedno odmeva, da je ukrajinski komik Volodimir Zelenski v nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev v Ukrajini prepričljivo zmagal s skoraj tričetrtinsko podporo volivcev. Ali je mogoče z izvolitvijo komika potegniti kakšno vzporednico s Slovenijo in z ZDA, smo vprašali političnega analitika Aleša Mavra.

Še leto dni in obleležili bomo 50-ti Svetovni dan Zemlje. In če so že zdaj, leto dni pred tem dogodkom, oči mnogih uprte vanj, je dobro, da se zavemo, da nas ta opomnik že danes vabi k odločitvi, da v svojem življenju in življenju naših družin naredimo korake, ki bodo vodili k okoljski vzdržnosti in trajnosti. Prava pot je edino v odločitvi za skromnost in odločnemu NE potrošništvu.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

O pripravah na veliko noč in praznovanju so govorili: p. Darko Žnidaršič iz Sydneyja v Avstraliji, Jože Kamin iz Freyming-Merlebacha v Franciji, Aleš Kalamar iz Stuttgarta v Nemčiji, Drago Gačnik iz Hamiltona v Kanadi, p. Metod Ogorevc iz Lemonta pri Chicagu v ZDA in mladi iz slovenskih domov v Buenos Airesu v Argentini.

Teolog in profesor pater Edvard Kovač je za naš radio spregovoril o prvih odzivih na požar v pariški katedrali Naše Gospe, do katerega je prišlo 15. aprila. Kot pravi, je obnova katedrale zdaj skrb ne samo Francije, ampak vsega sveta.

Simon Peter mu reče: Gospod, kam greš? Jezus mu odgovori: Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje. (Jn 13, 36)

Cena kg šunke, ki so jo od bogve kod pripeljali na police naših trgovin, ne more predstavljati merila za šunko, ki je produkt domače reje in je od kmeta terjala veliko dela v minulih mesecih, da je zdaj ravno prav zrela za uživanje. Bodimo torej v teh dneh pravični do sebe in drugih. Če nam je jasno, zakaj iščemo kakovostno in domače, bodimo pripravljeni plačati nekaj več, saj je to, kar bomo na tak način kupili, terjalo več truda in dela. Poplava industrijskih dobrot vsekakor povzroča hud pritisk na cene, hkrati pa je pripeljala do tega, da hrano sprejemamo kot samoumevno. In če so še naši starši točno vedeli, kakšen praznik je, ko je velikonočna šunka na mizi, danes tega ne vemo več, ker je šunka prevečkrat na mizi.

Če je namen viteza teme ločevati ljudi od Boga, drug od drugega in nenazadnje od samega sebe, potem mu s škandali kar uspeva. Pohujšanja in škandali zares odbijajo in predvsem zamajejo ljudi, katerih vera in poučenost o Bogu sta na tehtnici. A vendar nikoli dovoliti, da te škandal odvrne od Cerkve, ne dovoliti, da slabe zgodbe zameglijo velika Božja dela. Če bi Cerkev vodil človek, bi že zdavnaj potonila. Mi imamo Jezusa na čolnu Cerkve, ki drži za krmilo. Ne bomo potonili.