Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Najsvetejši, Tebe počastimo, O, hvalimo in molimo v zakramentu Jezusa in Pridi, pridi, duša verna) in poslušali zadnji del Händlovega oratorija Vstajenje.

Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Jezus, Ti si vinska trta, Ljubi Jezus, dan in noč in Nizko se kristjani priklonimo) in poslušali del Händlovega oratorija Vstajenje.

Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Glasno zapojmo, Glejte, Sveto in Častimo Te) ter poslušali drugi del oratorija Vstajenje, ki ga je napisal skladatelj Georg Friedrich Händel.

Predstavili smo nekaj poobhajilnih pesmi (Molim te ponižno, Ave verum corpus in Zdaj, o duša moja, pevaj) in poslušali prvi del oratorija Vstajenje, ki ga je napisal skladatelj Georg Friedrich Händel.

Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. (Lk 24, 30-31)

Koprski škof in strokovnjak za Sveto pismo msgr. dr. Jurij Bizjak nam preko razlage o načinu pokopavanja pri Judih pomaga pri verovanju v Jezusovo vstajenje.

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji steslišali, kako o postu razmišlja murskosoboški škof Peter Štumpf. Med drugim pravi, da po postnem času ne obhajamo samo Kristusovega vstajenja od mrtvih, ampak tudi svoje vstajenje od starega, zamorjenega, ali pa že povsem omrtvelega človeka.

V zadnjem delu veroizpovedi izgovarjamo besede: ... verujem v vstajenje mesa in večno življenje. Njihov pomen bo skušal razložiti br. Janez Papa.

V oddaji smo predstavili dve velikonočni pesmi (Zveličar gre iz groba in Zveličar naš je vstal iz groba), vstopili tudi v majniški čas (Spet kliče nas venčani maj in Najčistejša cvetka raja), v drugem delu pa smo poslušali še zadnji del Haendlovega oratorija Vstajenje.

Tudi tokratno oddajo O klasiki drugače smo začeli z razlago cerkvenih pesmi, (Zvonovi so zopet zapeli, Poglejte duše, grob odprt in Skalovje groba) v drugem delu pa smo poslušali odlomek oratorija Vstajenje skladatelja Georga Friedricha Haendla.

Podelili so prvo Nagrado Pavle Merkù, ki jo je prejel goriški skladatelj Patrick Quaggiato. Pred sto leti je Ljubljana dobila prvi poklicni baletni ansambel in ob tem so odprli razstavo v Cankarjevem domu.Literarno nagrado VSTAJENJE tokrat prejme Marij Čuk za roman PRAH.Arheologi so med raziskavami na Tišini odkrili srednjeveško grobišče.

Na četrto velikonočno nedeljo smo v oddaji poslušali razlago treh velikonočnih pesmi (Jezus, premagavec groba, Kristus je vstal in Zapoj veselo, o Kristjan), ter 2. del oratorija Vstajenje skladatelja Georga Friedricha Haendla.

Poslušali smo tri velikonočne pesmi, ter 1. del oratorija Vstajenje skladatelja Georga Friedricha Haendla.

V katehezi za bolnike smo med drugim govorili tudi o tem, kako Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje poživljajo našo vero, utrjujejo upanje in vžigajo ljubezen. Z Vstalim si želimo močnih vstajenjskih doživetij, h katerim je stremela tudi tokratna kateheza. Gostili smo Mira Šlibarja.

V katehezi v ciklu Verovati danes, smo se spet srečali z nekaterimi življenjskimi vprašanji! Tako smo si zastavili izhodišča, kot so: zakaj veliko ljudi sicer v nekaj veruje, ampak tej veri pravzaprav ne verjamejo? Kristus nas je s smrtjo in vstajenjem odrešil, zato nismo več sužnji greha, svoje morebitne strahove lahko preložimo v Božje roke, živeti pa hočemo polno versko in družbeno življenje! O vsem tem pa več nadškof Anton Stres.

V tokratni oddaji smo pogledali v knjigo z naslovom Vstajenje, njen avtor je Fabrice Hadjadj.Knjiga ni ravno lahkotno poletno branje, je pa gotovo dobrodošla osvežitev, ki poplača trud lačnim smisla.

Z nadškofom Marjanom Turnškom smo se v radijski katehezi na veliko soboto pogovarjali o velikonočni vigiliji in vstajenju.

Prof. dr. Jože Ramovš je spregovoril o osnovah dobrega sodelovanja. Če sodelujemo, dosežemo vstajenje, vedno dosežemo rezultat. Sodelovanje je lahko naporno, a je nujno, če želimo, da je delo opravljeno in da se razvijamo.