Moja zgodba

VEČ ...|8. 9. 2019
Aktualni pogovor s predsednikom Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Aktualni pogovor s predsednikom Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Jože Dežman

Moja zgodba

Aktualni pogovor s predsednikom Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč
V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.
VEČ ...|8. 9. 2019
Aktualni pogovor s predsednikom Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč
V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Jože Bartolj

Jože Dežman

Komentar Domovina.je

VEČ ...|12. 8. 2019
Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

infopolitikakomentardomovina

Komentar Domovina.je

Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?
V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.
VEČ ...|12. 8. 2019
Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?
V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Urban Šifrar

infopolitikakomentardomovina

Komentar tedna

VEČ ...|19. 7. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja

V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja

V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

politikakomentardružba

Komentar tedna

Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja
V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.
VEČ ...|19. 7. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja
V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

Ivan Štuhec

politikakomentardružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

politika

Komentar Časnik.si

Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.
VEČ ...|12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič

politika

Od slike do besede

VEČ ...|26. 3. 2019
Keith Lowe: Strah in svoboda

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Keith Lowe: Strah in svoboda

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

kulturaizobraževanjepolitikavojnaspomin

Od slike do besede

Keith Lowe: Strah in svoboda
Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.
VEČ ...|26. 3. 2019
Keith Lowe: Strah in svoboda
Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Mateja Subotičanec

kulturaizobraževanjepolitikavojnaspomin

Komentar Časnik.si

VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Italijavojna

Komentar Časnik.si

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.
VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin

Italijavojna

Moja zgodba

VEČ ...|10. 3. 2019
Nemoč laži - Poročilo 4 o delu Komisije za vojna grobišča

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek predstavitve poročila komisije za reševanje prikritih grobišč, ki je izšlo ob deseti obletnici odkritja Hude jame pri Laškem. Sodelovali so urednik zbornika dr. Jože Dežman, člana komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik, ter arheolog dr. Uroš Košir.

Nemoč laži - Poročilo 4 o delu Komisije za vojna grobišča

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek predstavitve poročila komisije za reševanje prikritih grobišč, ki je izšlo ob deseti obletnici odkritja Hude jame pri Laškem. Sodelovali so urednik zbornika dr. Jože Dežman, člana komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik, ter arheolog dr. Uroš Košir.

Jože DežmanPavel JamnikMitja FerencUroš Koširporočilo 4nemoč laži

Moja zgodba

Nemoč laži - Poročilo 4 o delu Komisije za vojna grobišča
V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek predstavitve poročila komisije za reševanje prikritih grobišč, ki je izšlo ob deseti obletnici odkritja Hude jame pri Laškem. Sodelovali so urednik zbornika dr. Jože Dežman, člana komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik, ter arheolog dr. Uroš Košir.
VEČ ...|10. 3. 2019
Nemoč laži - Poročilo 4 o delu Komisije za vojna grobišča
V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek predstavitve poročila komisije za reševanje prikritih grobišč, ki je izšlo ob deseti obletnici odkritja Hude jame pri Laškem. Sodelovali so urednik zbornika dr. Jože Dežman, člana komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik, ter arheolog dr. Uroš Košir.

Jože Bartolj

Jože DežmanPavel JamnikMitja FerencUroš Koširporočilo 4nemoč laži

Komentar Časnik.si

VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

družbakomentarbrexitsvoboda govora

Komentar Časnik.si

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.
VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Toni Mrvič

družbakomentarbrexitsvoboda govora

Od slike do besede

VEČ ...|15. 1. 2019
Vse teče, Vasilij Grossman

Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in novinar, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Njegovo delo Življenje in usoda mnogi primerjajo s Tolstojevim delom Vojna in mir.Tokrat smo spoznali njegovo delo VSE TEČE.Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.

Vse teče, Vasilij Grossman

Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in novinar, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Njegovo delo Življenje in usoda mnogi primerjajo s Tolstojevim delom Vojna in mir.Tokrat smo spoznali njegovo delo VSE TEČE.Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.

izobraževanjekulturazgodovina

Od slike do besede

Vse teče, Vasilij Grossman
Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in novinar, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Njegovo delo Življenje in usoda mnogi primerjajo s Tolstojevim delom Vojna in mir.Tokrat smo spoznali njegovo delo VSE TEČE.Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.
VEČ ...|15. 1. 2019
Vse teče, Vasilij Grossman
Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in novinar, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Njegovo delo Življenje in usoda mnogi primerjajo s Tolstojevim delom Vojna in mir.Tokrat smo spoznali njegovo delo VSE TEČE.Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.

Mateja Subotičanec

izobraževanjekulturazgodovina

Moja zgodba

VEČ ...|16. 12. 2018
Pesnica, pisateljica Cilka Žagar - pričevanje

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Pesnica, pisateljica Cilka Žagar - pričevanje

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

cilka žagar

Moja zgodba

Pesnica, pisateljica Cilka Žagar - pričevanje
Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.
VEČ ...|16. 12. 2018
Pesnica, pisateljica Cilka Žagar - pričevanje
Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Jože Bartolj

cilka žagar

Kulturni utrinki

VEČ ...|27. 11. 2018
Glasbena šola Nova Gorica 70 let - osvežili so predstavi Žogica Marogica - Knjiga Ajdovski Lokarji in prva sv. vojna

Glasbena šola Nova Gorica 70 let - osvežili so predstavi Žogica Marogica - Knjiga Ajdovski Lokarji in prva sv. vojna

kultura

Kulturni utrinki

Glasbena šola Nova Gorica 70 let - osvežili so predstavi Žogica Marogica - Knjiga Ajdovski Lokarji in prva sv. vojna
VEČ ...|27. 11. 2018
Glasbena šola Nova Gorica 70 let - osvežili so predstavi Žogica Marogica - Knjiga Ajdovski Lokarji in prva sv. vojna

Jože Bartolj

kultura

Srečanja

VEČ ...|4. 11. 2018
Zid med Mehiko in ZDA, vojna v Iraku, konflikti v Afriki... Je mir mogoč?

V oddaji Srečanja smo objavili pričevanja petih mladih, ki so svoje izkušnje predstavili na letošnjem Genfestu - festivalu Mladih za zedinjen svet, ki je tokrat potekal v Manili na Filipinih. V navidez nerešljivih okoliščinah nasilja, konfliktov in razdeljenosti so sledili poti srca, poti resnične, evangeljske ljubezni. To pa je v njihova okolja vnašalo nepričakovane spremembe. Prisluhnite tem mladim, ki vlivajo upanje, da je lepši, bolj zedinjen svet mogoč!

Zid med Mehiko in ZDA, vojna v Iraku, konflikti v Afriki... Je mir mogoč?

V oddaji Srečanja smo objavili pričevanja petih mladih, ki so svoje izkušnje predstavili na letošnjem Genfestu - festivalu Mladih za zedinjen svet, ki je tokrat potekal v Manili na Filipinih. V navidez nerešljivih okoliščinah nasilja, konfliktov in razdeljenosti so sledili poti srca, poti resnične, evangeljske ljubezni. To pa je v njihova okolja vnašalo nepričakovane spremembe. Prisluhnite tem mladim, ki vlivajo upanje, da je lepši, bolj zedinjen svet mogoč!

duhovnostmladi

Srečanja

Zid med Mehiko in ZDA, vojna v Iraku, konflikti v Afriki... Je mir mogoč?
V oddaji Srečanja smo objavili pričevanja petih mladih, ki so svoje izkušnje predstavili na letošnjem Genfestu - festivalu Mladih za zedinjen svet, ki je tokrat potekal v Manili na Filipinih. V navidez nerešljivih okoliščinah nasilja, konfliktov in razdeljenosti so sledili poti srca, poti resnične, evangeljske ljubezni. To pa je v njihova okolja vnašalo nepričakovane spremembe. Prisluhnite tem mladim, ki vlivajo upanje, da je lepši, bolj zedinjen svet mogoč!
VEČ ...|4. 11. 2018
Zid med Mehiko in ZDA, vojna v Iraku, konflikti v Afriki... Je mir mogoč?
V oddaji Srečanja smo objavili pričevanja petih mladih, ki so svoje izkušnje predstavili na letošnjem Genfestu - festivalu Mladih za zedinjen svet, ki je tokrat potekal v Manili na Filipinih. V navidez nerešljivih okoliščinah nasilja, konfliktov in razdeljenosti so sledili poti srca, poti resnične, evangeljske ljubezni. To pa je v njihova okolja vnašalo nepričakovane spremembe. Prisluhnite tem mladim, ki vlivajo upanje, da je lepši, bolj zedinjen svet mogoč!

Marjana Debevec

duhovnostmladi

Moja zgodba

VEČ ...|2. 9. 2018
Pričevanje Marijete Kozlovič iz časa vojne za obranitev slovenske osamosvojitve

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju o času osamosvojitve iz leta 1991. Marijeta Kozlovič iz Kopra nam povedala zgodbo o tem, kako se je je v času vojne skupaj z bratom iz Lokavca pri Ajdovščini odpravila na Vrhniko, kjer je vojsko služil njen nečak Zvone Kompara. Ta je nato uspešno pobegnil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.

Pričevanje Marijete Kozlovič iz časa vojne za obranitev slovenske osamosvojitve

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju o času osamosvojitve iz leta 1991. Marijeta Kozlovič iz Kopra nam povedala zgodbo o tem, kako se je je v času vojne skupaj z bratom iz Lokavca pri Ajdovščini odpravila na Vrhniko, kjer je vojsko služil njen nečak Zvone Kompara. Ta je nato uspešno pobegnil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.

marijeta kozlovičvojna za Slovenijo

Moja zgodba

Pričevanje Marijete Kozlovič iz časa vojne za obranitev slovenske osamosvojitve
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju o času osamosvojitve iz leta 1991. Marijeta Kozlovič iz Kopra nam povedala zgodbo o tem, kako se je je v času vojne skupaj z bratom iz Lokavca pri Ajdovščini odpravila na Vrhniko, kjer je vojsko služil njen nečak Zvone Kompara. Ta je nato uspešno pobegnil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.
VEČ ...|2. 9. 2018
Pričevanje Marijete Kozlovič iz časa vojne za obranitev slovenske osamosvojitve
V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju o času osamosvojitve iz leta 1991. Marijeta Kozlovič iz Kopra nam povedala zgodbo o tem, kako se je je v času vojne skupaj z bratom iz Lokavca pri Ajdovščini odpravila na Vrhniko, kjer je vojsko služil njen nečak Zvone Kompara. Ta je nato uspešno pobegnil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.

Jože Bartolj

marijeta kozlovičvojna za Slovenijo

Naš pogled

VEČ ...|17. 7. 2018
Kruh brez vrednosti in 3. svetovna vojna

Kruh brez vrednosti in 3. svetovna vojna

družba

Naš pogled

Kruh brez vrednosti in 3. svetovna vojna
VEČ ...|17. 7. 2018
Kruh brez vrednosti in 3. svetovna vojna

Robert Božič

družba

Moja zgodba

VEČ ...|8. 7. 2018
Dr. Andrej Gosar in konec prve svetovne vojne

Ob 100 letnici konca prve svetovne vojne, spoznavamo nekatere usode slovenskih vojakov, ki so umirali na različnih evropskih frontah. Mag. Marko Štepec, kustos muzeja novejše zgodovine Slovenije nam je tokrat predstavil zgodbo rezervnega podporočnika dr. Andreja Gosarja, ki je kasneje napisal znano knjigo Za nov družbeni red. Gosar v zapisu opisuje zgodbo vračanja slovenskih vojakov po koncu vojne iz ujetništva v domovino.

Dr. Andrej Gosar in konec prve svetovne vojne

Ob 100 letnici konca prve svetovne vojne, spoznavamo nekatere usode slovenskih vojakov, ki so umirali na različnih evropskih frontah. Mag. Marko Štepec, kustos muzeja novejše zgodovine Slovenije nam je tokrat predstavil zgodbo rezervnega podporočnika dr. Andreja Gosarja, ki je kasneje napisal znano knjigo Za nov družbeni red. Gosar v zapisu opisuje zgodbo vračanja slovenskih vojakov po koncu vojne iz ujetništva v domovino.

izobraževanjespomindr. andrej gosarspominiprva svetovna vojna

Moja zgodba

Dr. Andrej Gosar in konec prve svetovne vojne
Ob 100 letnici konca prve svetovne vojne, spoznavamo nekatere usode slovenskih vojakov, ki so umirali na različnih evropskih frontah. Mag. Marko Štepec, kustos muzeja novejše zgodovine Slovenije nam je tokrat predstavil zgodbo rezervnega podporočnika dr. Andreja Gosarja, ki je kasneje napisal znano knjigo Za nov družbeni red. Gosar v zapisu opisuje zgodbo vračanja slovenskih vojakov po koncu vojne iz ujetništva v domovino.
VEČ ...|8. 7. 2018
Dr. Andrej Gosar in konec prve svetovne vojne
Ob 100 letnici konca prve svetovne vojne, spoznavamo nekatere usode slovenskih vojakov, ki so umirali na različnih evropskih frontah. Mag. Marko Štepec, kustos muzeja novejše zgodovine Slovenije nam je tokrat predstavil zgodbo rezervnega podporočnika dr. Andreja Gosarja, ki je kasneje napisal znano knjigo Za nov družbeni red. Gosar v zapisu opisuje zgodbo vračanja slovenskih vojakov po koncu vojne iz ujetništva v domovino.

Jože Bartolj

izobraževanjespomindr. andrej gosarspominiprva svetovna vojna

Radijski roman

VEČ ...|29. 3. 2018
Brez otrok, 23. del

Amerika je po katastrofi v Kaliforniji še bolj prizadela nova v New Yorku. Država je postala ohromljena, izbruhnila je državljanska vojna. Župnik Sweeney je vernikom naglasil, da samo v molitvi vedno znova lahko najdemo rešitev.

Brez otrok, 23. del

Amerika je po katastrofi v Kaliforniji še bolj prizadela nova v New Yorku. Država je postala ohromljena, izbruhnila je državljanska vojna. Župnik Sweeney je vernikom naglasil, da samo v molitvi vedno znova lahko najdemo rešitev.

literatura

Radijski roman

Brez otrok, 23. del
Amerika je po katastrofi v Kaliforniji še bolj prizadela nova v New Yorku. Država je postala ohromljena, izbruhnila je državljanska vojna. Župnik Sweeney je vernikom naglasil, da samo v molitvi vedno znova lahko najdemo rešitev.
VEČ ...|29. 3. 2018
Brez otrok, 23. del
Amerika je po katastrofi v Kaliforniji še bolj prizadela nova v New Yorku. Država je postala ohromljena, izbruhnila je državljanska vojna. Župnik Sweeney je vernikom naglasil, da samo v molitvi vedno znova lahko najdemo rešitev.

Matjaž Merljak

literatura

Priporočamo
|
Aktualno

Dogodki

VEČ ...|28. 11. 2019
Zahvalno bogoslužje ob 25.letnici Radia Ognjišče

Neposredno smo prenašali zahvalno bogoslužje ob 25. letnici Radia Ognjišče iz bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, ki ga je ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil predsednik škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Zahvalno bogoslužje ob 25.letnici Radia Ognjišče

Neposredno smo prenašali zahvalno bogoslužje ob 25. letnici Radia Ognjišče iz bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, ki ga je ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil predsednik škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Radio Ognjišče

duhovnost

Komentar tedna

VEČ ...|6. 12. 2019
Hubert Požarnik: Trajnostni razvoj – da, ampak kako?

Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Hubert Požarnik: Trajnostni razvoj – da, ampak kako?

Če mislimo z varstvom okolja resno, potem moramo vedeti, da do zrelejšega načina gospodarjenja in življenja ne bomo prišli brez prehoda iz družbe vrednostnih papirjev v družbo vrednot, od proizvodnje materialnih dobrin k proizvodnji blagostanja, od konzumizma h humanizmu, od ekonomije oskrbe k ekonomiji samooskrbe, od ropanja narave k bolj »pasivnemu«, duhovnemu odnosu do nje, od globalizacije k regionalizmu, od veletehnike k tehniki po meri človeka in narave.O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Hubert Požarnik

komentardružbanarava

Moja zgodba

VEČ ...|1. 12. 2019
Po sili vojak 2 - predmeti

V oddaji Moja zgodba smo spet odšli na razstavo o mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko, ki je na ogled v Gorenjskem muzeju v Kranju. Soavtorica razstave dr. Monika Kokalj Kočevar je tokrat predstavila zbrane predmete, ki so jih odkrili v zadnjih desetih letih.

Po sili vojak 2 - predmeti

V oddaji Moja zgodba smo spet odšli na razstavo o mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko, ki je na ogled v Gorenjskem muzeju v Kranju. Soavtorica razstave dr. Monika Kokalj Kočevar je tokrat predstavila zbrane predmete, ki so jih odkrili v zadnjih desetih letih.

Jože Bartolj

pogovorizobraževanjeMonika Kokalj KočevarPo sili vojak

Kmetijska oddaja

VEČ ...|1. 12. 2019
Aktualna opravila v kleteh

V nedeljski kmetijski oddaji, začela se je ob 11.00, smo se ustavili ob aktualnih opravilih v kleteh in povabili na letošnje Lombergarjeve dneve.

Aktualna opravila v kleteh

V nedeljski kmetijski oddaji, začela se je ob 11.00, smo se ustavili ob aktualnih opravilih v kleteh in povabili na letošnje Lombergarjeve dneve.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanjenarava

Za življenje

VEČ ...|7. 12. 2019
Čas adventa - pot do sebe in do Boga

Advent je čas upanja in hrepenenj. Hrepenenje širi obzorje duha, lahko tudi boli. Kaj nas v tem najbolj družinskem času v letu ovira pri stiku s seboj in z Bogom, ki prihaja naproti na najbolj pristen in nebogljen način? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Čas adventa - pot do sebe in do Boga

Advent je čas upanja in hrepenenj. Hrepenenje širi obzorje duha, lahko tudi boli. Kaj nas v tem najbolj družinskem času v letu ovira pri stiku s seboj in z Bogom, ki prihaja naproti na najbolj pristen in nebogljen način? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Blaž Lesnik

odnosiduhovnostvzgojadružbamladostniki

Radijska kateheza

VEČ ...|7. 12. 2019
Nadškof Anton Stres: Sveto pismo je vedno na strani revežev in ubogih. Mar to pomeni, da Bog ne mara bogatašev?

Ekonomija, srečanje papeža Frančiška s člani Sveta za vključujoči kapitalizem, očiščenje in okrepitev veljavnih ekonomskih modelov so teme, o katerih je v radijski katehezi razmišljal nadškof dr. Anton Stres.

Nadškof Anton Stres: Sveto pismo je vedno na strani revežev in ubogih. Mar to pomeni, da Bog ne mara bogatašev?

Ekonomija, srečanje papeža Frančiška s člani Sveta za vključujoči kapitalizem, očiščenje in okrepitev veljavnih ekonomskih modelov so teme, o katerih je v radijski katehezi razmišljal nadškof dr. Anton Stres.

Silvestra Sadar

družbaduhovnost

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|7. 12. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Naš gost

VEČ ...|7. 12. 2019
Borut Korun

Čeprav je po poklicu zobozdravnik, je bil vse življenje tudi popotnik, ki se je zanimal za stare, izginjajoče kulture, za ljudstva, ki živijo na obrobjih našega sveta, za zgodovino in za zadnje nedotaknjene divjine. Avtor večih potopisov, dveh romanov in esejističnega dela Utopija in resničnost : ob zatonu evropske civilizacije, je aktiven tudi v politki; med drugim je bil predsednik Demosa v Velenju. Na zamudite navdušujočega pogovora.

Borut Korun

Čeprav je po poklicu zobozdravnik, je bil vse življenje tudi popotnik, ki se je zanimal za stare, izginjajoče kulture, za ljudstva, ki živijo na obrobjih našega sveta, za zgodovino in za zadnje nedotaknjene divjine. Avtor večih potopisov, dveh romanov in esejističnega dela Utopija in resničnost : ob zatonu evropske civilizacije, je aktiven tudi v politki; med drugim je bil predsednik Demosa v Velenju. Na zamudite navdušujočega pogovora.

Damijana Medved

Borut KorunStara GrčijapopotnikJužna Amerikapisateljkajak

Za življenje

VEČ ...|7. 12. 2019
Čas adventa - pot do sebe in do Boga

Advent je čas upanja in hrepenenj. Hrepenenje širi obzorje duha, lahko tudi boli. Kaj nas v tem najbolj družinskem času v letu ovira pri stiku s seboj in z Bogom, ki prihaja naproti na najbolj pristen in nebogljen način? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Čas adventa - pot do sebe in do Boga

Advent je čas upanja in hrepenenj. Hrepenenje širi obzorje duha, lahko tudi boli. Kaj nas v tem najbolj družinskem času v letu ovira pri stiku s seboj in z Bogom, ki prihaja naproti na najbolj pristen in nebogljen način? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Blaž Lesnik

odnosiduhovnostvzgojadružbamladostniki

Sobotna iskrica

VEČ ...|7. 12. 2019
Adventna Mavrica, Hrestač in Dvorišče Romane Krajnčan

Sv. Miklavž v naš studio prihaja z drobno zamudo. Poslušalcem Sobotne iskrice je namreč prinesel čudovita darila. S pomočjo Mavrice, med drugim, družabno igro in ogled Božične zgodbe v živalskem vrtu v Ljubljani, s pomočjo ljubljanske Opere in Baleta pa kup vstopnic za ogled decembrske uspešnice vseh sezon Hrestača. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju. Posebna Sobotna iskrica je to!

Adventna Mavrica, Hrestač in Dvorišče Romane Krajnčan

Sv. Miklavž v naš studio prihaja z drobno zamudo. Poslušalcem Sobotne iskrice je namreč prinesel čudovita darila. S pomočjo Mavrice, med drugim, družabno igro in ogled Božične zgodbe v živalskem vrtu v Ljubljani, s pomočjo ljubljanske Opere in Baleta pa kup vstopnic za ogled decembrske uspešnice vseh sezon Hrestača. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju. Posebna Sobotna iskrica je to!

Jure Sešek

družbaduhovnostmladiotrocivzgoja