Aktualni pogovor s predsednikom Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah povezanih z izkopi posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Dotaknili smo se tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Urban Šifrar: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti?

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Dr. Ivan Štuhec: Bitka dobljena, vojna še traja

V tokratnem komentarju dr. Ivan Štuhec komentira delo vlade in premierja Marjana Šarca.

Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Keith Lowe: Strah in svoboda

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Nemoč laži - Poročilo 4 o delu Komisije za vojna grobišča

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek predstavitve poročila komisije za reševanje prikritih grobišč, ki je izšlo ob deseti obletnici odkritja Hude jame pri Laškem. Sodelovali so urednik zbornika dr. Jože Dežman, člana komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik, ter arheolog dr. Uroš Košir.

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Vse teče, Vasilij Grossman

Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in novinar, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Njegovo delo Življenje in usoda mnogi primerjajo s Tolstojevim delom Vojna in mir.Tokrat smo spoznali njegovo delo VSE TEČE.Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.

Pesnica, pisateljica Cilka Žagar - pričevanje

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Glasbena šola Nova Gorica 70 let - osvežili so predstavi Žogica Marogica - Knjiga Ajdovski Lokarji in prva sv. vojna

Zid med Mehiko in ZDA, vojna v Iraku, konflikti v Afriki... Je mir mogoč?

V oddaji Srečanja smo objavili pričevanja petih mladih, ki so svoje izkušnje predstavili na letošnjem Genfestu - festivalu Mladih za zedinjen svet, ki je tokrat potekal v Manili na Filipinih. V navidez nerešljivih okoliščinah nasilja, konfliktov in razdeljenosti so sledili poti srca, poti resnične, evangeljske ljubezni. To pa je v njihova okolja vnašalo nepričakovane spremembe. Prisluhnite tem mladim, ki vlivajo upanje, da je lepši, bolj zedinjen svet mogoč!

Pričevanje Marijete Kozlovič iz časa vojne za obranitev slovenske osamosvojitve

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju o času osamosvojitve iz leta 1991. Marijeta Kozlovič iz Kopra nam povedala zgodbo o tem, kako se je je v času vojne skupaj z bratom iz Lokavca pri Ajdovščini odpravila na Vrhniko, kjer je vojsko služil njen nečak Zvone Kompara. Ta je nato uspešno pobegnil iz JLA in se pridružil Teritorialni obrambi.

Kruh brez vrednosti in 3. svetovna vojna

Dr. Andrej Gosar in konec prve svetovne vojne

Ob 100 letnici konca prve svetovne vojne, spoznavamo nekatere usode slovenskih vojakov, ki so umirali na različnih evropskih frontah. Mag. Marko Štepec, kustos muzeja novejše zgodovine Slovenije nam je tokrat predstavil zgodbo rezervnega podporočnika dr. Andreja Gosarja, ki je kasneje napisal znano knjigo Za nov družbeni red. Gosar v zapisu opisuje zgodbo vračanja slovenskih vojakov po koncu vojne iz ujetništva v domovino.

Brez otrok, 23. del

Amerika je po katastrofi v Kaliforniji še bolj prizadela nova v New Yorku. Država je postala ohromljena, izbruhnila je državljanska vojna. Župnik Sweeney je vernikom naglasil, da samo v molitvi vedno znova lahko najdemo rešitev.