Gorenjski muzej in Galerija Prešernovih nagrajencev sta pripravila razstavo zamejskega Slovenca, nagrajenca Prešernovega sklada akademskega slikarja Valentina Omana. Ob razstavi z naslovom Tišina, ki pušča sledi, je izšla tudi bogata monografija, kjer se avtorju pridružujejo pesniški glasovi njegovih koroških rojakov, svoje poglede pa so prispevali tudi likovni kritiki, sopotniki in občudovalci njegovega dela. Razstavo naj je predstavil vodja galerije Prešernovih nagrajencev mag Marko Arnež.

Kakšno vlogo ima tišina v medsebojnih odnosih in v katerih primerih ima vendarle svoje mesto - tudi pri vzgoji mladih? Nagovorili bomo tudi tišino, ki nastane ob odsotnosti najpomembnejših oseb v našem življenju - staršev. V preddverju velike noči 2025 in tik pred tiho nedeljo je bil z nami v živo novi provincial frančiškanov in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Svoja vprašanja za našega gosta v prvih sobotah v mesecu lahko pošljete na za.zivljenje@ognjisce.si.

Poročali smo o težavah pri gradnji protipoplavnih nasipov ob reki Muri, omejitvah plovbe po Bohinjskem jezeru, vplivu dolenjskih zidanic na razvoj turizma, trgovini z brezplačnimi oblačili v Mariboru in veteranskih članih gasilskih društev.

V prejšnji dveh oddajah Moja zgodba smo spremljali Miklavža Kavčiča rojenega leta 1932 iz Šentjošta nad Horjulom, ki nas je v svojih spominih vodil skozi čas druge svetovne vojne in prvih povojnih let, ko je v Šentjoštu zavladala smrtna tišina. Tokrat lahko poslušate tretji del pričevanja, ki osvetljuje povojni čas, kako je oblast pritiskala na študente in dijake, ki so bili iz tabora nasprotnikov komunizma vzgojeni v krščanski veri, demokratičnem duhu in zato nevarni ideologiji enoumja. 

Poročali smo o višjih cenah vode v Slovenski Istri, vodo oskrbi Brežic in občine Bistrica ob Sotli, gospodarskem prestrukturiranju Velenja, pridobitvah občine Slovenj Gradec na področju šolske infrastrukture, poskusih odcepitve krajevne skupnosti Murski Črnci od občine Tišina in ponovni integraciji mladih v družbo. Vabljeni k poslušanju.

Tokrat smo se z Mirom Šlibarjem pogovarjali o pričakovanju, ki nam omogoča, da se bolje pripravimo na praznovanje. Nagovorile so nas misli škofa Andreja Sajeta o tišini in molku ter razveselila vest, da bo naslednje pismo škofov namenjeno bolnikov in tistim, ki zanje skrbijo. 

Svet se začne umirjati. Tišina in večer prideta prej. Prišla je jesen, za letošnjim poletjem pa ostaja velika negotovost.

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.