Informativni prispevki

VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

duhovnostzdravstvovzgoja

Informativni prispevki

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Alen Salihović

duhovnostzdravstvovzgoja

Petkov večer

VEČ ...|6. 9. 2019
Nova Štifta pri Ribnici

Letošnje kolesarsko romanje Od Marija k Mariji, od prijatelja k prijatelju zaključujemo v romarskem središču pri Novi Štifti na Dolenjskem. V oddaji predstavljamo eno od najlepših cerkva na Slovenskem ter nekaj posebnosti tega romarskega kraja.

Nova Štifta pri Ribnici

Letošnje kolesarsko romanje Od Marija k Mariji, od prijatelja k prijatelju zaključujemo v romarskem središču pri Novi Štifti na Dolenjskem. V oddaji predstavljamo eno od najlepših cerkva na Slovenskem ter nekaj posebnosti tega romarskega kraja.

romanjeŠtiftakolesarjenjesvetišče

Petkov večer

Nova Štifta pri Ribnici
Letošnje kolesarsko romanje Od Marija k Mariji, od prijatelja k prijatelju zaključujemo v romarskem središču pri Novi Štifti na Dolenjskem. V oddaji predstavljamo eno od najlepših cerkva na Slovenskem ter nekaj posebnosti tega romarskega kraja.
VEČ ...|6. 9. 2019
Nova Štifta pri Ribnici
Letošnje kolesarsko romanje Od Marija k Mariji, od prijatelja k prijatelju zaključujemo v romarskem središču pri Novi Štifti na Dolenjskem. V oddaji predstavljamo eno od najlepših cerkva na Slovenskem ter nekaj posebnosti tega romarskega kraja.

Marjan Bunič

romanjeŠtiftakolesarjenjesvetišče

Komentar tedna

VEČ ...|14. 6. 2019
Svetišče Svetega Duha

Poslušali ste komentar o dogajanju v naši družbi in Cerkvi.

Svetišče Svetega Duha

Poslušali ste komentar o dogajanju v naši družbi in Cerkvi.

komentardružbaodnosiduhovnost

Komentar tedna

Svetišče Svetega Duha
Poslušali ste komentar o dogajanju v naši družbi in Cerkvi.
VEČ ...|14. 6. 2019
Svetišče Svetega Duha
Poslušali ste komentar o dogajanju v naši družbi in Cerkvi.

s. Tina Čerin

komentardružbaodnosiduhovnost

Informativni prispevki

VEČ ...|7. 6. 2019
Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon

Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon

Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

misijonšentvidljubljanabrezjeromanje

Informativni prispevki

Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon
Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.
VEČ ...|7. 6. 2019
Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon
Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

Alen Salihović

misijonšentvidljubljanabrezjeromanje

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|31. 3. 2019
Papeževa potovanja

Papež Frančišek se je mudil na obisku v Maroku. Papež je obiskal tudi Marijino svetišče v Loretu, kjer je podpisal posinodalno pismo mladim, v mestni hiši se je srečal z Rimljani in njihovo županjo. Govorili smo tudi o redovnem življenju danes in vprašanju prihodnosti redovnih skupnosti.

Papeževa potovanja

Papež Frančišek se je mudil na obisku v Maroku. Papež je obiskal tudi Marijino svetišče v Loretu, kjer je podpisal posinodalno pismo mladim, v mestni hiši se je srečal z Rimljani in njihovo županjo. Govorili smo tudi o redovnem življenju danes in vprašanju prihodnosti redovnih skupnosti.

papež

Iz življenja vesoljne Cerkve

Papeževa potovanja
Papež Frančišek se je mudil na obisku v Maroku. Papež je obiskal tudi Marijino svetišče v Loretu, kjer je podpisal posinodalno pismo mladim, v mestni hiši se je srečal z Rimljani in njihovo županjo. Govorili smo tudi o redovnem življenju danes in vprašanju prihodnosti redovnih skupnosti.
VEČ ...|31. 3. 2019
Papeževa potovanja
Papež Frančišek se je mudil na obisku v Maroku. Papež je obiskal tudi Marijino svetišče v Loretu, kjer je podpisal posinodalno pismo mladim, v mestni hiši se je srečal z Rimljani in njihovo županjo. Govorili smo tudi o redovnem življenju danes in vprašanju prihodnosti redovnih skupnosti.

Marjana Debevec

papež

Srečanja

VEČ ...|26. 8. 2018
Irska in Marijino svetišče Knock ob obisku papeža Frančiška

V času od 21 do 26 avgusta 2018 se je na Irskem odvijalo svetovno srečanje družin. Datum je bil skrbno izbran saj sovpada z obletnico prikazanja device Marije v kraju Knock. Zato smo v oddaji govorili o republiki Irski, nosilcih krščanstva in pomenu irskih misijonarjev za širitev krščanstva v Karantaniji, o odnosih med katoliki in protestanti in seveda Marijinem prikazanju v Knocku. Vse to smo prepletli z vsebinami obiska papeža Franciska na Irskem, 25 in 26 avgusta, ko je Sveti oče v Knocku zmolil Angel gospodov.

Irska in Marijino svetišče Knock ob obisku papeža Frančiška

V času od 21 do 26 avgusta 2018 se je na Irskem odvijalo svetovno srečanje družin. Datum je bil skrbno izbran saj sovpada z obletnico prikazanja device Marije v kraju Knock. Zato smo v oddaji govorili o republiki Irski, nosilcih krščanstva in pomenu irskih misijonarjev za širitev krščanstva v Karantaniji, o odnosih med katoliki in protestanti in seveda Marijinem prikazanju v Knocku. Vse to smo prepletli z vsebinami obiska papeža Franciska na Irskem, 25 in 26 avgusta, ko je Sveti oče v Knocku zmolil Angel gospodov.

duhovnostpolitikaspominpapež

Srečanja

Irska in Marijino svetišče Knock ob obisku papeža Frančiška
V času od 21 do 26 avgusta 2018 se je na Irskem odvijalo svetovno srečanje družin. Datum je bil skrbno izbran saj sovpada z obletnico prikazanja device Marije v kraju Knock. Zato smo v oddaji govorili o republiki Irski, nosilcih krščanstva in pomenu irskih misijonarjev za širitev krščanstva v Karantaniji, o odnosih med katoliki in protestanti in seveda Marijinem prikazanju v Knocku. Vse to smo prepletli z vsebinami obiska papeža Franciska na Irskem, 25 in 26 avgusta, ko je Sveti oče v Knocku zmolil Angel gospodov.
VEČ ...|26. 8. 2018
Irska in Marijino svetišče Knock ob obisku papeža Frančiška
V času od 21 do 26 avgusta 2018 se je na Irskem odvijalo svetovno srečanje družin. Datum je bil skrbno izbran saj sovpada z obletnico prikazanja device Marije v kraju Knock. Zato smo v oddaji govorili o republiki Irski, nosilcih krščanstva in pomenu irskih misijonarjev za širitev krščanstva v Karantaniji, o odnosih med katoliki in protestanti in seveda Marijinem prikazanju v Knocku. Vse to smo prepletli z vsebinami obiska papeža Franciska na Irskem, 25 in 26 avgusta, ko je Sveti oče v Knocku zmolil Angel gospodov.

Alenka Žibert

duhovnostpolitikaspominpapež

Priporočamo
|
Aktualno

Za življenje

VEČ ...|23. 5. 2020
O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

Mateja Feltrin Novljan

družbakoronaviruspogovorklepet

Svetovalnica

VEČ ...|29. 5. 2020
Z GEN-I do cenejšega računa za elektriko

V studiu smo gostili svetovalko Majdo Volkiz podjetja GEN-I, ki je razkrila kakšen je postopek zamenjave dobavitelja električne energije in koliko lahko z zamenjavo v pravem trenutku prihranimo.

Z GEN-I do cenejšega računa za elektriko

V studiu smo gostili svetovalko Majdo Volkiz podjetja GEN-I, ki je razkrila kakšen je postopek zamenjave dobavitelja električne energije in koliko lahko z zamenjavo v pravem trenutku prihranimo.

Nataša Ličen

svetovanjeenergijaelektrikavarčevanje

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|25. 5. 2020
P. Branko Cestnik

Razmišljal je ali je slovenska Cerkev res narekovala vladi sprostitev ukrepov 4. maja in o tem, kako je koronavirus na Slovenskem spisal tudi povest o dobrih ljudeh, ki so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo humanistično nalogo, a o tem malokdo govori.

P. Branko Cestnik

Razmišljal je ali je slovenska Cerkev res narekovala vladi sprostitev ukrepov 4. maja in o tem, kako je koronavirus na Slovenskem spisal tudi povest o dobrih ljudeh, ki so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo humanistično nalogo, a o tem malokdo govori.

Jože Bartolj

družbakoronaviruspolitika

Pogovor o

VEČ ...|27. 5. 2020
Premier Janša: Vlada je preprečila kaos, čeprav so se nekateri trudili zanj

Zadnji dan tega meseca bo Sloveniji prinesel uradni konec epidemije novega koronavirusa. Naša država je prvo bitko z nevidnim sovražnikom, kot mu pravijo mnogi, dobila v 80 dneh. Končne zmage še ne moremo slaviti, saj strokovnjaki opozarjajo, da se nam poleti ali jeseni obeta drugi val, morda bo sledil še tretji. Prav tako se bo treba soočiti s posledicami omejitev, ki jih je bilo treba sprejeti za zajezitev širjenja okužb. Premier Janez Janša je v Pogovoru o na Radiu Ognjišče ugotavljal, da je aktualna vlada preprečila kaos, čeprav so ga nekateri skušali ustvariti in se še trudijo v tej smeri.

Premier Janša: Vlada je preprečila kaos, čeprav so se nekateri trudili zanj

Zadnji dan tega meseca bo Sloveniji prinesel uradni konec epidemije novega koronavirusa. Naša država je prvo bitko z nevidnim sovražnikom, kot mu pravijo mnogi, dobila v 80 dneh. Končne zmage še ne moremo slaviti, saj strokovnjaki opozarjajo, da se nam poleti ali jeseni obeta drugi val, morda bo sledil še tretji. Prav tako se bo treba soočiti s posledicami omejitev, ki jih je bilo treba sprejeti za zajezitev širjenja okužb. Premier Janez Janša je v Pogovoru o na Radiu Ognjišče ugotavljal, da je aktualna vlada preprečila kaos, čeprav so ga nekateri skušali ustvariti in se še trudijo v tej smeri.

Helena Križnik

pogovorpolitikadružbakoronaviruszdravstvo

Sol in luč

VEČ ...|14. 4. 2020
Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

duhovnostodnosi

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Duhovna misel

VEČ ...|1. 6. 2020
Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|1. 6. 2020
Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Radio Ognjišče

duhovnost

Svetnik dneva

VEČ ...|1. 6. 2020
Sv. Justin

Sv. Justin

Jure Sešek

duhovnost

Za nasmeh

VEČ ...|1. 6. 2020
Resnica je jed, ki nikomur ne tekne, zato jo servirajte s humorjem.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Resnica je jed, ki nikomur ne tekne, zato jo servirajte s humorjem.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Radio Ognjišče