Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|12. 5. 2020
Smučanje

Marija res dela čudeže. Med zimskimi počitnicami je šla Polonina družina na smučanje v Kranjsko Goro. Obiskali so tudi Svete Višarje, kjer sta očka in mami nekoč prosila Marijo, da bi se jima rodili otroci. Družino je razveselila lepa novica!

Smučanje

Marija res dela čudeže. Med zimskimi počitnicami je šla Polonina družina na smučanje v Kranjsko Goro. Obiskali so tudi Svete Višarje, kjer sta očka in mami nekoč prosila Marijo, da bi se jima rodili otroci. Družino je razveselila lepa novica!

duhovnostmladiotrocizgodbepravljiceŠmarniceZgodbe za otroke

Zgodbe za otroke - Šmarnice

Smučanje
Marija res dela čudeže. Med zimskimi počitnicami je šla Polonina družina na smučanje v Kranjsko Goro. Obiskali so tudi Svete Višarje, kjer sta očka in mami nekoč prosila Marijo, da bi se jima rodili otroci. Družino je razveselila lepa novica!
VEČ ...|12. 5. 2020
Smučanje
Marija res dela čudeže. Med zimskimi počitnicami je šla Polonina družina na smučanje v Kranjsko Goro. Obiskali so tudi Svete Višarje, kjer sta očka in mami nekoč prosila Marijo, da bi se jima rodili otroci. Družino je razveselila lepa novica!

Jure Sešek

duhovnostmladiotrocizgodbepravljiceŠmarniceZgodbe za otroke

Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Naš gost

VEČ ...|4. 5. 2019
Živa mišica - Rado Kočevar

Pred mikrofonom smo gostili vedno iskrivega Rada Kočevarja, ki mu tudi v 91. letu ne zmanjka moči in optimizma. Spregovoril je o tem, kako so ga pred več kot sedmimi desetletji navdušile gore, zakaj se je v skromnih povojnih razmerah lotil plezanja prvenstvenih smeri, kako je opravil prvo gorsko kolesarjenje pri nas in kakšne oblike rekreacije goji še danes.

Živa mišica - Rado Kočevar

Pred mikrofonom smo gostili vedno iskrivega Rada Kočevarja, ki mu tudi v 91. letu ne zmanjka moči in optimizma. Spregovoril je o tem, kako so ga pred več kot sedmimi desetletji navdušile gore, zakaj se je v skromnih povojnih razmerah lotil plezanja prvenstvenih smeri, kako je opravil prvo gorsko kolesarjenje pri nas in kakšne oblike rekreacije goji še danes.

alpinizemspominplezanjekolesarjenjesmučanje

Naš gost

Živa mišica - Rado Kočevar
Pred mikrofonom smo gostili vedno iskrivega Rada Kočevarja, ki mu tudi v 91. letu ne zmanjka moči in optimizma. Spregovoril je o tem, kako so ga pred več kot sedmimi desetletji navdušile gore, zakaj se je v skromnih povojnih razmerah lotil plezanja prvenstvenih smeri, kako je opravil prvo gorsko kolesarjenje pri nas in kakšne oblike rekreacije goji še danes.
VEČ ...|4. 5. 2019
Živa mišica - Rado Kočevar
Pred mikrofonom smo gostili vedno iskrivega Rada Kočevarja, ki mu tudi v 91. letu ne zmanjka moči in optimizma. Spregovoril je o tem, kako so ga pred več kot sedmimi desetletji navdušile gore, zakaj se je v skromnih povojnih razmerah lotil plezanja prvenstvenih smeri, kako je opravil prvo gorsko kolesarjenje pri nas in kakšne oblike rekreacije goji še danes.

Blaž Lesnik

alpinizemspominplezanjekolesarjenjesmučanje

Doživetja narave

VEČ ...|15. 3. 2019
O žlahtni zmesi gorništva in smučanja

Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline utiramo smučino, je zapisal avtor Velikega turnosmučarskega vodnika Igor Jenčič. Pogovor z njim prinaša vpogled v nastajanje njegove knjige, v strast, ki jo goji že štiri desetletja in osnovne namige, kako se prvič podati v gore na turnih smučeh.

O žlahtni zmesi gorništva in smučanja

Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline utiramo smučino, je zapisal avtor Velikega turnosmučarskega vodnika Igor Jenčič. Pogovor z njim prinaša vpogled v nastajanje njegove knjige, v strast, ki jo goji že štiri desetletja in osnovne namige, kako se prvič podati v gore na turnih smučeh.

naravaturno smučanjezimagorništvo

Doživetja narave

O žlahtni zmesi gorništva in smučanja
Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline utiramo smučino, je zapisal avtor Velikega turnosmučarskega vodnika Igor Jenčič. Pogovor z njim prinaša vpogled v nastajanje njegove knjige, v strast, ki jo goji že štiri desetletja in osnovne namige, kako se prvič podati v gore na turnih smučeh.
VEČ ...|15. 3. 2019
O žlahtni zmesi gorništva in smučanja
Niti tradicionalno planinstvo v kopnih razmerah niti smučanje ob žičnicah ne moreta nuditi tistega prvinskega uživanja, ki ga občutimo, ko si v samoti nedotaknjene beline utiramo smučino, je zapisal avtor Velikega turnosmučarskega vodnika Igor Jenčič. Pogovor z njim prinaša vpogled v nastajanje njegove knjige, v strast, ki jo goji že štiri desetletja in osnovne namige, kako se prvič podati v gore na turnih smučeh.

Blaž Lesnik

naravaturno smučanjezimagorništvo

Doživetja narave

VEČ ...|15. 6. 2018
Kako ravnati, če nas v gorah ujame nevihta?

Ob začetku glavne planinske sezone smo govorili o varnosti, razmerah, planinskih poteh in markacistih, ki skrbijo zanje. Gorski reševalec in strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je predstavil statistiko nesreč v letošnjem letu in povedal, na kaj moramo biti pozorni, če nas poleti v gorah ujame nevihta. Vodja kamniških markacistov Zdenko Bodlaj je v svoje vrste povabil mlade in opisal obnovo poti s Kamniškega sedla na Tursko goro. Generalni sekretar PZS Matej Planko je predstavil akcijo zbiranja sredstev za planinske poti, izbor za NAJ pot pa je predstavila Tina Malenšek Kujič. V drugem delu oddaje so trije avanturisti (Samo, Gorazd in Domen) predstavili svoj vzpon, smučanje in kolesarjenje iz ledenika pod Skuto do Strunjana.

Kako ravnati, če nas v gorah ujame nevihta?

Ob začetku glavne planinske sezone smo govorili o varnosti, razmerah, planinskih poteh in markacistih, ki skrbijo zanje. Gorski reševalec in strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je predstavil statistiko nesreč v letošnjem letu in povedal, na kaj moramo biti pozorni, če nas poleti v gorah ujame nevihta. Vodja kamniških markacistov Zdenko Bodlaj je v svoje vrste povabil mlade in opisal obnovo poti s Kamniškega sedla na Tursko goro. Generalni sekretar PZS Matej Planko je predstavil akcijo zbiranja sredstev za planinske poti, izbor za NAJ pot pa je predstavila Tina Malenšek Kujič. V drugem delu oddaje so trije avanturisti (Samo, Gorazd in Domen) predstavili svoj vzpon, smučanje in kolesarjenje iz ledenika pod Skuto do Strunjana.

naravaizobraževanjenevihtagorevarnost v gorahmarkacistiplaninske potiavantura

Doživetja narave

Kako ravnati, če nas v gorah ujame nevihta?
Ob začetku glavne planinske sezone smo govorili o varnosti, razmerah, planinskih poteh in markacistih, ki skrbijo zanje. Gorski reševalec in strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je predstavil statistiko nesreč v letošnjem letu in povedal, na kaj moramo biti pozorni, če nas poleti v gorah ujame nevihta. Vodja kamniških markacistov Zdenko Bodlaj je v svoje vrste povabil mlade in opisal obnovo poti s Kamniškega sedla na Tursko goro. Generalni sekretar PZS Matej Planko je predstavil akcijo zbiranja sredstev za planinske poti, izbor za NAJ pot pa je predstavila Tina Malenšek Kujič. V drugem delu oddaje so trije avanturisti (Samo, Gorazd in Domen) predstavili svoj vzpon, smučanje in kolesarjenje iz ledenika pod Skuto do Strunjana.
VEČ ...|15. 6. 2018
Kako ravnati, če nas v gorah ujame nevihta?
Ob začetku glavne planinske sezone smo govorili o varnosti, razmerah, planinskih poteh in markacistih, ki skrbijo zanje. Gorski reševalec in strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je predstavil statistiko nesreč v letošnjem letu in povedal, na kaj moramo biti pozorni, če nas poleti v gorah ujame nevihta. Vodja kamniških markacistov Zdenko Bodlaj je v svoje vrste povabil mlade in opisal obnovo poti s Kamniškega sedla na Tursko goro. Generalni sekretar PZS Matej Planko je predstavil akcijo zbiranja sredstev za planinske poti, izbor za NAJ pot pa je predstavila Tina Malenšek Kujič. V drugem delu oddaje so trije avanturisti (Samo, Gorazd in Domen) predstavili svoj vzpon, smučanje in kolesarjenje iz ledenika pod Skuto do Strunjana.

Blaž Lesnik

naravaizobraževanjenevihtagorevarnost v gorahmarkacistiplaninske potiavantura

Doživetja narave

VEČ ...|20. 4. 2018
Turno smučanje in dan Zemlje

Posvetili smo se turnemu smučanju: slišali ste reportažo iz Mallnitza. V drugem delu je bil naš gost starosta slovenskih ekologov v pravem pomenu besede dr. Kazimir Tarman. Prisluhnite, kako bi on praznoval dan Zemlje.

Turno smučanje in dan Zemlje

Posvetili smo se turnemu smučanju: slišali ste reportažo iz Mallnitza. V drugem delu je bil naš gost starosta slovenskih ekologov v pravem pomenu besede dr. Kazimir Tarman. Prisluhnite, kako bi on praznoval dan Zemlje.

Doživetja narave

Turno smučanje in dan Zemlje
Posvetili smo se turnemu smučanju: slišali ste reportažo iz Mallnitza. V drugem delu je bil naš gost starosta slovenskih ekologov v pravem pomenu besede dr. Kazimir Tarman. Prisluhnite, kako bi on praznoval dan Zemlje.
VEČ ...|20. 4. 2018
Turno smučanje in dan Zemlje
Posvetili smo se turnemu smučanju: slišali ste reportažo iz Mallnitza. V drugem delu je bil naš gost starosta slovenskih ekologov v pravem pomenu besede dr. Kazimir Tarman. Prisluhnite, kako bi on praznoval dan Zemlje.

Blaž Lesnik

Priporočamo
|
Aktualno

Pogovor o

VEČ ...|27. 5. 2020
Premier Janša: Vlada je preprečila kaos, čeprav so se nekateri trudili zanj

Zadnji dan tega meseca bo Sloveniji prinesel uradni konec epidemije novega koronavirusa. Naša država je prvo bitko z nevidnim sovražnikom, kot mu pravijo mnogi, dobila v 80 dneh. Končne zmage še ne moremo slaviti, saj strokovnjaki opozarjajo, da se nam poleti ali jeseni obeta drugi val, morda bo sledil še tretji. Prav tako se bo treba soočiti s posledicami omejitev, ki jih je bilo treba sprejeti za zajezitev širjenja okužb. Premier Janez Janša je v Pogovoru o na Radiu Ognjišče ugotavljal, da je aktualna vlada preprečila kaos, čeprav so ga nekateri skušali ustvariti in se še trudijo v tej smeri.

Premier Janša: Vlada je preprečila kaos, čeprav so se nekateri trudili zanj

Zadnji dan tega meseca bo Sloveniji prinesel uradni konec epidemije novega koronavirusa. Naša država je prvo bitko z nevidnim sovražnikom, kot mu pravijo mnogi, dobila v 80 dneh. Končne zmage še ne moremo slaviti, saj strokovnjaki opozarjajo, da se nam poleti ali jeseni obeta drugi val, morda bo sledil še tretji. Prav tako se bo treba soočiti s posledicami omejitev, ki jih je bilo treba sprejeti za zajezitev širjenja okužb. Premier Janez Janša je v Pogovoru o na Radiu Ognjišče ugotavljal, da je aktualna vlada preprečila kaos, čeprav so ga nekateri skušali ustvariti in se še trudijo v tej smeri.

Helena Križnik

pogovorpolitikadružbakoronaviruszdravstvo

Doživetja narave

VEČ ...|29. 5. 2020
Kakšna bo letošnja poletna planinska sezona?

O tem, kako se planinske koče soočajo z ukrepi, kolikšen upad gostov pričakujejo in o novem rezervacijskem sistemu predvsem za planinske koče v visokogorju je tekla beseda s podpredsednikom PZS Mirom Erženom. Nekaj svojih pričakovanj o letošnjem obisku so z nami delili tudi oskrbniki Orožnove koče (Franci Beguš), Planinskega doma na Uštah (Jaka Perne) in Doma na Smrekovcu (Tomo Drolec).

Kakšna bo letošnja poletna planinska sezona?

O tem, kako se planinske koče soočajo z ukrepi, kolikšen upad gostov pričakujejo in o novem rezervacijskem sistemu predvsem za planinske koče v visokogorju je tekla beseda s podpredsednikom PZS Mirom Erženom. Nekaj svojih pričakovanj o letošnjem obisku so z nami delili tudi oskrbniki Orožnove koče (Franci Beguš), Planinskega doma na Uštah (Jaka Perne) in Doma na Smrekovcu (Tomo Drolec).

Blaž Lesnik

naravaplaninstvoplaninske kočeobiskkoronavirus

Za življenje

VEČ ...|23. 5. 2020
O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

Mateja Feltrin Novljan

družbakoronaviruspogovorklepet

Naš pogled

VEČ ...|14. 4. 2020
Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Nadškofu Uranu v slovo

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Jure Sešek

komentarslovoAlojz Uranspomin

Duhovna misel

VEČ ...|1. 6. 2020
Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Gregor Čušin

duhovnost

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Duhovna misel

VEČ ...|1. 6. 2020
Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|1. 6. 2020
Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Radio Ognjišče

duhovnost

Svetnik dneva

VEČ ...|1. 6. 2020
Sv. Justin

Sv. Justin

Jure Sešek

duhovnost

Za nasmeh

VEČ ...|1. 6. 2020
Resnica je jed, ki nikomur ne tekne, zato jo servirajte s humorjem.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Resnica je jed, ki nikomur ne tekne, zato jo servirajte s humorjem.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Radio Ognjišče