23. maja leta 2020 je minilo sto let od smrti Soškega viteza, uspešnega vojaškega poveljnika, feldmaršala Svetozarja Borojeviča, ki je v prvi svetovni vojni italijanskim vojakom preprečil opustošenje slovenske dežele. Bil je najuspešnejši vojaški poveljnik v prvi svetovni vojni. Tone Gorjup se je pogovarjal z zgodovinarjem Renatom Podbersičem.

Kako bo letos s premestitvami duhovnikov? Te bodo kljub koronavirusu, morda le manj številne, je v zadnji številki Družine zapisal novomeški škof Andrej Glavan. Dodal je, da nekatere spremembe želijo duhovniki sami; škofje nekatere premestitve načrtujejo zaradi smrti duhovnikov in novih pastoralnih potreb. Da premestitve bodo, je v pogovoru za Radio Ognjišče potrdil tudi ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

»Naša« družina je izvedela žalostno novico, da je z dojenčkom, ki ga pričakujejo, nekaj narobe. Bili so zaskrbljeni in zvečer so se stisnili k mamici, ki je rekla, da ima tudi njihova družina svoj križev pot. A očka je dodal, da se bo ta končal z novim življenjem, ne s smrtjo – kar je tudi bistvo velike noči.

Govorili smo o najpogostejši nevrološki bolezni, ki jo letno samo v Sloveniji doživi več kot 4.000 ljudi. Smrtnost zaradi možganske kapi je visoka, izredno velika pa je tudi invalidnost, ki jo povzroča. Kako skrbeti za preventivo v času epidemije je povedal predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije primarij dr. Matija Cevc.

Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.

Vsako žalovanje ob smrti bližnjega je že samo po sebi boleče, težko in naporno. V času epidemije koronavirusa je vse skupaj še veliko težje, saj se tudi od najbližjih pogosto ni mogoče posloviti na način, ki smo ga bili vajeni. Kaj nam je lahko v pomoč v tem napornem obdobju? O je spregovoril jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

Po nekajmesečni težki bolezni je umrl veliki mojster Suverenega malteškega reda Giacomo dalla Torre del Tempio di Sanguinetto. Star je bil 80 let. Kot so zapisali pri slovenski asociaciji se ga bodo »spominjali kot velikega dobrotnika in kot moža z globoko duhovnostjo in čutom za sočloveka ter neomajnega zaščitnika ubogih in bolnih«. Lani je bil veliki mojster na uradnem obisku tudi v Sloveniji. O tem je za Radio Ognjišče spregovoril predsednik slovenske asociacije Suverenega malteškega reda dr. Tadej Jakopič.

Gregor Gorenc, župnik župnije Rakek in soupravitelj župnije Unec, nas v rubriki Ostanímo povezano občestvo med drugim nagovarja: Velikonočni kristjan mora biti živo, poosebljeno upanje. Ali smo res? Velikokrat, če smo iskreni, vse prej, kot to. Kristjan mora gledati na življenje skozi Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in vso hudobijo sveta, ter ima moč, da to hudobijo premaga tudi v nas. Pravi kristjan zato živi iz nepremagljivega upanja!

Predvajali smo skladbe: Ura brez kazalcev - Nino Robić, Ulica Jorgovana - Darko Domijan, My special prayer - Percy Sledge, On je rekel sonce - Marjetka Falk, L’Immensità - Johnny Dorelli, All I ever need is you - Tom Jones, Moja zgodba - Ivanka Kraševec, Sva su moja proljeća u meni - Tereza Kesovija, Weisse Rosen aus Athen - Nana Mouskouri, Butterfly - Nicole, Rio Bravo - Dan Martin, Zveličar naš je vstal od smrti - Gorenjci ...

V tišino jutra velike sobote je odjeknil glas o smrti našega dragega prijatelja nadškofa Alojza.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov korektno strnjen življenjepis je na voljo na slovenski Wikipediji. Sam sem se srečal z njim junija 1993 in ostala sva v stikih skoraj do njegove smrti 1. decembra 2016. Ob stoletnici njegovega rojstva čutim dolžnost, da slovensko javnost opozorim na velikega človeka. Ljubo Sirc večine svojega življenja ni preživel v Sloveniji, je pa bila Slovenija vedno v njegovem srcu in mislih. Za poživitev spomina na Ljuba bo primeren nagovor, ki sem ga imel, ko sem v imenu družine Sirc sprejel nagrado dr. Jožeta Pučnika, ki je bila Ljubu Sircu posmrtno podeljena leta 2017.

Celotno razmišljanje o Ljubu Sircu si lahko preberete v komentarju Mateja Kovača na spletni strani Časnik.si.

Proti moči smrti, ni rožice na vrti. To je dobro vedel tudi poznavalec zdravilnih zelišč Jože Kukman. Pred leti je bil pogosto gost na našem radiu. Pred slabim mesecem dni se je od nas poslovil v 86. letu. Pogovor z njim je leta 2012 posnela Mateja Subotičanec. Lepo vabljeni k poslušanju spominske oddaje.

Proti moči smrti, ni rožice na vrti. To je dobro vedel tudi poznavalec zdravilnih zelišč Jože Kukman. Pred leti je bil pogosto gost na našem radiu. Pred slabim mesecem dni se je od nas poslovil v 86. letu. Pogovor z njim je leta 2012 posnela Mateja Subotičanec. Lepo vabljeni k poslušanju spominske oddaje.

Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.

Ljubezen najde pot, smrt pa vztraja v grobu, je v med drugim v uvodniku aktualne, velikonočne številke Družine napisal Marjan Pogačnik.

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Pri molitvi v kapeli sv. Družine na nadškofiji v Ljubljani so pri tradicionalni protipotresni pobožnosti sodelovali tisti, ki so na nadškofiji doma: nadškof Stanislav Zore, škof Franc Šuštar, kancler Franci Miklič, tajnik Boštjan Prevc in tri sestre Skupnosti Loyola. Skupaj molijo in sporočajo: Ostanimo doma! PROGRAM:1. Vstopna pesem: JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI (SG 124)2. Liturgični pozdrav in uvod v pobožnost3. Prošnja4. Berilo5. Po berilu: PSALM / ZAPOJ VESELO; O KRISTJAN (dve kitici)6. Evangelij7. Pridiga8. Izpostavitev Najsvetejšega: JEZUS; TI SI VINSKA TRTA (SG 472)9. Pete litanije Matere Božje (na šest vzklikov, velikonočni odpevi)10. Molitev: Raduj se, Kraljica nebeška11. Molitev k zavetnikom, očenaš in sklep: Božja pomoč ...12. Za blagoslov druga kitica: DVIGNI, JEZUS; ROKE SVOJE (SG 472-2)13. Blagoslov z Najsvetejšim14. Za sklep: RADU], NEBEŠKA SE GOSPA (SG 130)

Proti moči smrti, ni rožice na vrti. To je dobro vedel tudi poznavalec zdravilnih zelišč Jože Kukman. Pred leti je bil pogosto gost na našem radiu. Pred slabim mesecem dni se je od nas poslovil v 86. letu. Pogovor z njim je leta 2012 posnela Mateja Subotičanec. Lepo vabljeni k poslušanju spominske oddaje.

V spominski oddaji Naš gost, ki smo jo pripravili ob smrti nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Alojza Urana ste lahko slišali kako se je spominjal svojega otroštva, kako je v očetovi molitvi prepoznal obstoj Boga in kako ga je mama v hudi stiski že pred rojstvom posvetila Mariji. Na Radijskih počitnicah, v poletju leta 2018, smo pripravili pogovor z njim in v vsaki misli spoznavali njegovo dobrodušnost in iskreno preprostost, ki se ni dala preglasiti častem in pomembnosti. Bil je in ostaja »ljudski škof«, mož, ki je s pesmijo in zaupanjem v Boga prinašal veselje in radost, upanje in vero vsem, ki so se srečali z njim.

Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. Obrede velikega petka je vodil stolni župnik Goran Kuhar.

»Glavno se bo zgodilo! Jezus bo vstal in nam vsem pokazal, kako ljubezen odpira grobove smrti. Odrešeni smo tudi znotraj svojih domov. Bo, boste videli.« Tako nas je v rubriki »Ostanimo povezano občestvo – pozdravi naših duhovnikov«, nagovoril župnik v Srednji vasi v Bohinju Martin Golob.

Dr. Metod Benedik je tokrat predstavil štajerskega duhovnika Ferdinanda Potokarja, ki je opravljal službo tajnika mariborskega škofa Tomažiča. Gestapovci so ga po aretaciji v celjskem Starem piskru pretepli do smrti. Umrl je 5. novembra 1942.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili pričevanju Kristine Lenc. Rojena je bila decembra 1945, sedem mesecev po smrti svojega očeta, po rodu Poljaka. Njegova smrt je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Pričevalka bi rada našla njegov grob in mu postavila skromno obeležje.

Jezus je sicer dopustil smrti vso moč, da z boleznimi, pa naj bo to rak, Korona virus, kap, ali kaj drugega, izniči vse kar je živega na tem svetu. Toda s tem je smrt izničila tudi sebe. Reši nas nekega omejenega načina bivanja in nas odpre za neprimerno lepše obzorje.Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof Andrej Glavan.

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet. Tako je zapisal p. Branko Cestnik na svoji blog strani in o tem je tudi tekla beseda v oddaji Spoznanje več predsodek manj.

Naslov knjige francoskega pisatelja Fabrica Hadjada, Kako uspeti v smrti, je že sam po sebi zanimiv, na dan 40-tih mučencev, smo za oddajo Sol in luč izbrali odlomek Mučeništvo za vsakogar. Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Danes (10. marec 2020) ob 11. uri bo na ljubljanskih Žalah ob grobu duhovnika in skladatelja msgr. Stanka Premrla odkritje in blagoslovitev spominskega obeležja ob 55-letnici njegove smrti in 115-letnici nastanka skladbe Zdravljica, ki je pred 30. leti postala slovenska himna.

Projekcija filma TIHI VEČERI o pisatelju Franu Ksaverju Mešku bo v petek, 6. marca 2020 ob 18. uri, v Družbenem domu na Prevaljah. V rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale bo od 5. marca na ogled razstava ob 500-letnice smrti velikega renesančnega slikarja Rafaela Santija.

V galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu je na ogled razstava ob 40. obletnici smrti akademskega slikarja Lojzeta Perka. Francoski ustvarjalec Mark Bourlier se z izbranimi 52 deli zadnjih dveh desetletij predstavlja v Galeriji likovnih samorastnikov v Trebnjem. Meseci in letni časi od antike do renesanse bodo tema letošnjega Grošljevega simpozija, ki ga pripravlja ZRC SAZU.

Mesto Pariz je v tem tednu je svetovnemu simbolu boja proti verskemu skrajništvu krščanski materi iz Pakistana Asii bibi podelilo posebno nagrado. Na temelju spornega zakona o bogoskrunstvu so jo namreč obsodili na smrt; kar devet let je preživela v zaporu. Pakistansko vrhovno sodišče jo je leta 2018 oprostilo in sedaj živi na skriti lokaciji v Kanadi. V pogovoru z novinarko Isabelle-Anne Tollet, ki se je vsa leta zavzemala za njeno izpustitev, je spregovorila o svojem življenju. Knjiga je v teh dneh izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Končno svobodna.

Mateja Krofa župnika v Črni na Koroškem so ubili maja 1950 po tem, ko je šel na podružnico sv. Hlene v Podpeco krstit novorojenčka. Nasprotniki vere in Cerkve so ga potolkli ter ga nato porinili po skalah. Faranom pa je bilo takoj jasno, da stoji za smrtjo njihovega župnika ljudska oblast.

Pakistanska kristjanka Asia Bibi, ki je zaradi obsodbe na smrt na temelju zakona o bogokletju postala simbol boja proti verskemu fanatizmu, je v četrtek prejela najvišjo nagrado mesta Pariz. Francoski predsednik Emmanuel Macron pa ji želi podeliti tudi častno francosko državljanstvo in azil.

Maševal je urednik revije Ognjišče Božo Rustja, somaševal kancler koprske škofije Janez Arnež, pel pa stolni zbor.

Župnika iz Dragatuša v Beli Krajini Jakoba Omahno so partizani ubili junija 1942. Kriv je bil, ker je pri italijanskih oblasteh posredoval za nekaj dragatuških in črnomaljskih faranov, ki so jih Italijani zaprli zaradi partizanskega napada na rudnik Kanižarica. Prav nekateri od teh, ki so jih na njegovo prošnjo izpustili, so ga kasneje prišli aretirat in ga odvedli v smrt. Njegove zemeljske ostanke so prenesli na pokopališče v Dragatušu šele aprila 1999.

»Danes zjutraj je zaspal za večnost. Naj mu bo Gospod bogat plačnik.« je zapisal glavni urednik našega radia v kratkem sporočilu o smrti Franca Boleta. V duhu sem pred seboj zagledal nasmejan obraz očeta Franca, ki so ga na pragu večnosti pozdravili mnogi, ki so bili deležni sadov njegovega dela. Pred Gospoda ni prišel praznih rok in verjamem, da se veseli nebeške sreče.

Bil je prijazen človek, nikoli slabe volje ter vselej pripravljen na pogovor. Takšen msgr. Franc Bole ostaja v spominu koprskega škofa Jurija Bizjaka. Živela sta praktično pod isto streho. Škofa Bizjaka je novica o smrti sobrata v duhovniški službi presenetila. Z revijo Ognjišče je zaznamoval moje otroštvo, kot odgovoren za medije pri Slovenski škofovski konferenci sem se od njega učil. Tako pa se je na smrt enega od novodobnih velikanov domačega katoliškega medijskega prostora odzval murskosoboški škof Peter Štumpf.

Pogovor ob zlati maši msgr. Franca Boleta je pripravil Marjan Bunič.

Msgr. Franc Bole je vedno iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi. Njegovi sopotniki iz katoliških medijev poudarjajo njegovo neomajno vero v Božje načrte.

Oče Franc Bole je v svojih izjavah večkrat dejal, da mu tako bogat življenjski opus ne bi uspel brez sodelavcev pri Ognjišču in na radiu.

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Govorili smo o zdravju, njegovi odsotnosti in duhovnosti. Kako lahko bolezen pomaga človeku pri njegovi duhovni rasti? Kdaj ga napravi zrelejšega in v katerih primerih privede do upora zoper Boga? Ob klicih poslušalcev sta bila z nami bolniški duhovnik frančiškan p. Marko Novak in jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

Potem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo generala Leona Rupnika, ki ga je komunistična oblast Jugoslavije leta 1946 obsodila na smrt, je bila sedaj na ustavno sodišče vložena pritožba na razveljavitev. Podal jo je pravnik Rok Lampe. Da se bodo pritožili so napovedali tudi v SD in Zvezi borcev. Zgodovinarke Tamare Griesser Pečar poteza slednjih, ki sta tudi naslednika komunističnega režima, ne preseneča.

S slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eden redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. Prav tako so se v pogovoru dotaknili nagrad, ki jih podeljuje država za dosežke na področju kulture. O tem so razmišljali ddr. Igor Grdina, teolog Milan Knep in dr. Ignacija Fridl Jarc.

Prisluhnete lahko, kakšna je bila usoda katoliškega laika, pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga partizani aretirali takoj po vkorakanju v Ljubljano maja 1945. Zaradi njegove knjige Malikovanje zločina so ga junija istega leta na montiranem procesu obsodili na smrt in jo dan po procesu tudi izvedli.

V februarskem Klepetu z Metko Klevišar sva govorili o pogovorih o življenju in smrti, ki jih z Julko Žagar vodita v Domu sv. Jožefa nad Celjem.

Slovensko komorno glasbeno gledališče bo nocoj v Mestni hiši podelilo nagrado Sama Smerkolja Boženi Glavak. V Narodni galeriji je na ogled razstava srbske moderne umetnosti med letoma 1880 in 1950. V Piranu so ob 250-letnici smrti skladatelja Giuseppeja Tartinija pripravili obsežen program. Nekdanji baletni plesalec, koreograf in režiser Henrik Neubauer je izdal knjigo ob stoletnici baletnega šolanja v Ljubljani.

Začetek leta ob mnogih stvareh prinaša tudi spomin na smrt našega mladega mučenca, blaženega Alojzija Grozdeta. Oddaja pripoveduje o njem in njegovi poeziji, o vplivu na sodobno mladino ter o filmu Srce se ne boji.

Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan (Mt 10, 21-22)

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru. (Lk 1, 76-79)

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili pogovore z različnimi gosti na praznovanju godu sv. Stanislava v škofovih zavodih. Slišali ste tudi prispevek o obhajanju 60. obletnice smrti škofa Rožmana in pogovor s cerkvenim pravnikom Sebastjanom Valentanom.