Mozaik dneva dne 10. 3.

• Reševalne ekipe na območju Velike planine našle dele letala.
• Dr. Štuhec o podelitvi Bodeče Neže dr. Igorju Saksidi in o oskrunitvi pročelja ljubljanske stolnice in nadškofije.
• V Nemčiji krščanski demokrati in socialdemokrati potrdili vstop v koalicijska pogajanja.
• Vreme: Proti jutru se bo oblačnost spet povečala. Jutri bo zmerno do pretežno oblačno.

Srečanje mladih fokolarov v Planini pri Rakeku

Slišali smo reportažo iz Planine, kjer se je v Centru mariapoli Upanje zbralo 250 najstnikov, najstnic in njihovih spremljevalcev iz devetih držav. Zbrani so bili na mednarodnem kongresu Gen 3 z naslovom Vision of Light. Obiskala jih je Marjana Debevec.

Smrt in svetništvo v gorah - na praznik vseh svetih

Ko v življenje planinca, alpinista zareže smrt ob nesreči v gorah, je težko za svojce, bližnje, prijatelje... Najprej pa se z okoliščinami srečajo gorski reševalci, ki umrlega odnesejo v dolino. V posebni praznični izdaji Doživetij narave ob 17. uri boste slišali nekaj razmišljanj o smrti, spregovorila bosta tudi alpinista Štremfelj. Srečali pa se bomo tudi z življenjsko zgodbo blaženega Pier Giorgia Frassati-ija, ki je bil navdušen planinec. Prihodnje leto bo minilo sto let od njegove smrti.

Gibanje Vera in luč, Dom duhovnosti Kančevci, Dvojezična maša na meji z Avstrijo zbrala škofe in vernike mariborske in graške škofije

Ker smo sredi počitnic, družine so se odpravile na morje ali v planine, mladi na taborjenja, romanja in kolesarjenja, je bila bolj sproščena tudi oddaja Utrip Cerkve v Sloveniji.  Pogledali smo, kako v teh mesecih za svoje člane poskrbijo pri Gibanju Vera in luč in kako bratje kapucini v Kančevcih preživijo lepe, a naporne tedne, ko gostijo številne skupine. Poročali smo tudi o »Aleševi nedelji«, ko so se 14. julija  se v cerkvi sv. Pankracija tik ob meji z Avstrijo pri dvojezični sveti maši zbrali škofje in verniki mariborske in graške škofije. 

Čemšeniška cerkev

Gručasto naselje Čemšenik se prislanja ob prisojno južno pobočje razgledne in zavetne Čemšeniške planine, o starosti naselja pričajo bližnje Trojane. Cerkev ima veliko povezovalno vlogo, za ljudi je to tudi pomembno središče zbiranja, srečevanja ob številnih verskih, družabnih in kulturnih dejavnostih. O obnovi in vlogi cerkve v kraju so povedali več Marinka Pirnat ter Marinka in Stane Kovač. 

Simon Robič (1824 - 1897)

Botanik, zoolog, geolog, jamar, narodni buditelj, planinec in duhovnik Simon Robič, doma iz Kranjske Gore, je služboval v Metliki, Loškem potoku, Dobu, Preddvoru, Borovnici, Šenčurju in na Šenturški Gori. Nabiral je najrazličnejše prirodnine in si tako ustvaril bogate zbirke fosilov, alg, gliv, lišajev, mahov, hroščev, okostij... O najdbah je poročal v domačih listih in bil v stiku s tujimi strokovnjaki. Zavzemal se je za slovenstvo, za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Imel je bogato knjižnico, ki jo je pred smrtjo podaril rojstni župniji.

Dr. Tihomir Pinter, fotograf

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. 

»Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« 

Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«

“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” 

»S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« 

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.

“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” 

»Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« 

Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.

“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” 

Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« 

“Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” 

Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. 

»Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« 

“Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”

»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«

“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” 

»Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«

»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter. 

Matjaževa domačija

Matjaževa domačija je delo družine Pavlin, ki je zavezana ohranjanju kulturne dediščine na slovenskem podeželju, obenem pa tudi navduševanju svojih gostov nad izjemnim kulturnim in naravnim bogastvom naše lepe dežele. Zgodba se je začela leta 1998, ko so se odločili za nakup sosedove (Bučarjeve) hiše. Ker je bila v zelo slabem stanju, so jo na začetku nameravali celo podreti in zasaditi sadovnjak, pozneje pa so se vsled dejstva, da so take hiše že prava redkost, odločili, da hišo prenovijo. Pri prenovi so sledili nasvetom Zavoda za zaščito kulturne dediščine. Obenem so rešili uničenja tudi Mirtkov kozolec iz Mačkovca in ga postavili na drugo stran cestišča. Vmes se je pojavila priložnost za nakup 200 let starega lesenega poda (skednja), ki so ga prenesli iz Planine nad Sevnico in postavili za hišo. Tako so bili postavljeni temelji za začetek kreiranja turističnega produkta.