Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

Povem vam namreč: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. (Mt 5, 20)

Na spoprijemanje s posledicami komunistične revolucije in polstoletnega totalitarnega režima pri nas lahko morda pogledamo skozi tri podobe, ki jih razvija Friedrich Nieztsche v Zatarustrovem govoru O treh preobrazbah. Nietzsche razmišlja o prehodih, skozi katere gre človek kot bitje duha in razločuje tri načine bivanja.Kamelin pristop do življenja je potrpežljiv. Dobro prenaša bremena, ki jih ji nalagajo drugi. Veliko vzame nase, pusti se obremeniti. V tem, da veliko prenese, vidi svojo vrlino. A kamela deluje, kot da nima svoje volje, zato potrebuje preobrazbo duha.Lev se bojuje za svojo svobodo. Ne priznava nobenega “moraš” ali “moral bi”, ampak uveljavlja svojo voljo in ponosen “jaz hočem”. V delovanju leva je utelešen srd in prekinitev s potrpežljivostjo in vdanim prenašanjem razmerij moči. Pridobi si novo zavest, odprejo se mu neslutene možnosti.A so stvari, ki jih lev ne zmore. Potrebna je tretja preobrazba – iz leva mora nastati otrok. Otrok je simbol nedolžnosti, odpuščanja, novega začetka, izraža se skozi kreativnost in igro, v kateri življenju izreče svoj “sveti DA”, piše Nietzsche.Otroka je že Jezus Kristus – po svoji prvoosebni izkušnji rojstva Boga v podobi otroka – postavljal za zgled svojim učencem:»Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo! Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu, in kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« (Mt 18,3-5)Otrok je majhen, šibek, nebogljen. Kje bi danes našli koga, ki bi imel te lastnosti za vrednote, kaj šele za najvišje človeške lastnosti?! Da bi bil največji tisti, ki je najmanjši, in da bi bila šibkost moč?! To se zdi bolj igračkanje s paradoksi.A lahko si predstavljamo, da če si majhen, je ob tebi veliko prostora za druge. Majhnost nima razloga za ponašanje in prepiranje, odpade boj za prevlado, ki cepi skupnost. Majhnost ustvarja povezanost in bratstvo. Majhnost živi od sprejemanja, če pa ljudje čutimo sprejetost, tudi sami postanemo sprejemajoči.Otrok nam prikliče v spomin nepokvarjenost iz pravljice o cesarjevih novih oblačilih, pa nežnost, preprostost, prijaznost, velikodušnost, osredotočenost, veselje, ustvarjalnost, domišljijo in podobne lastnosti, ki bi morda lahko bile vrata v našo odrešitev.Majhnosti je predana tudi pobuda Vseposvojitev, je na spletnem portalu Časnik.si zapisala Romana Bider.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili. (Mt 23, 13)

Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. (Mt 22, 2-3)

Pustite otročiče in ne branite jim priti k meni, zakaj takih je nebeško kraljestvo. Položil je nanje roke in potem je šel od ondod. (Mt 19, 14-15)

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in skril; in od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, ter kupi tisto njivo. (Mt 13, 44)

Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo. (Mt 13. 33)

Tokrat smo v oddaji odkrivali, kaj se skriva za tako pogosto besedno zvezo, ki se pojavlja tako v Svetem pismu, molitvah kot v duhovnih besedilih. Kakšne so pravzaprav naše predstave o Božjem kraljestvu, kdo je vanj poklican in kakšno življenje utripa v njem? Na ta in podobna vprašanja je odgovarjal jezuit p. Damjan Ristić.

Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.