Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.
VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Sveta maša

VEČ ...|3. 11. 2019
Sv. maša iz župnije Svetega Jerneja v Ribnici na Pohorju

Maševal je župnik Fredi Mlinarič, pel pa MPZ Svetega Jerneja pod vodstvom Damjane Zgerem Tristan. Na orgle je igrala Janja Kresnik,

Sv. maša iz župnije Svetega Jerneja v Ribnici na Pohorju

Maševal je župnik Fredi Mlinarič, pel pa MPZ Svetega Jerneja pod vodstvom Damjane Zgerem Tristan. Na orgle je igrala Janja Kresnik,

duhovnost

Sveta maša

Sv. maša iz župnije Svetega Jerneja v Ribnici na Pohorju
Maševal je župnik Fredi Mlinarič, pel pa MPZ Svetega Jerneja pod vodstvom Damjane Zgerem Tristan. Na orgle je igrala Janja Kresnik,
VEČ ...|3. 11. 2019
Sv. maša iz župnije Svetega Jerneja v Ribnici na Pohorju
Maševal je župnik Fredi Mlinarič, pel pa MPZ Svetega Jerneja pod vodstvom Damjane Zgerem Tristan. Na orgle je igrala Janja Kresnik,

Radio Ognjišče

duhovnost

Doživetja narave (Zanimivosti nočnega neba)

VEČ ...|7. 6. 2019
Messierov maraton

V Doživetjih narave smo poglede usmerili v nebo oziroma v teleskope. Naša gosta sta bila študent fizike Rok Kovač, ki je na letošnjem Messierovem maratonu zasedel prvo mesto, maturantka Ema Mlinar pa je bila tretja. Oba imata tudi mednarodne izkušnje, saj sta bila v ekipi astronomske olimpijade.

Messierov maraton

V Doživetjih narave smo poglede usmerili v nebo oziroma v teleskope. Naša gosta sta bila študent fizike Rok Kovač, ki je na letošnjem Messierovem maratonu zasedel prvo mesto, maturantka Ema Mlinar pa je bila tretja. Oba imata tudi mednarodne izkušnje, saj sta bila v ekipi astronomske olimpijade.

izobraževanjenarava

Doživetja narave (Zanimivosti nočnega neba)

Messierov maraton
V Doživetjih narave smo poglede usmerili v nebo oziroma v teleskope. Naša gosta sta bila študent fizike Rok Kovač, ki je na letošnjem Messierovem maratonu zasedel prvo mesto, maturantka Ema Mlinar pa je bila tretja. Oba imata tudi mednarodne izkušnje, saj sta bila v ekipi astronomske olimpijade.
VEČ ...|7. 6. 2019
Messierov maraton
V Doživetjih narave smo poglede usmerili v nebo oziroma v teleskope. Naša gosta sta bila študent fizike Rok Kovač, ki je na letošnjem Messierovem maratonu zasedel prvo mesto, maturantka Ema Mlinar pa je bila tretja. Oba imata tudi mednarodne izkušnje, saj sta bila v ekipi astronomske olimpijade.

Blaž Lesnik

izobraževanjenarava

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Radijski misijon 2019

VEČ ...|13. 4. 2019
Večerni pogovor: Bil sem izgubljen in Si me našel

V sklepnem misijonskem večernem pogovoru na temo Bil sem izgubljen in Si me našel smo govorili z župnikom Damijanom Mlinaričem, Vesno Rak iz Neokatehumenata, Klemenom Plejičem iz Karitas, ki je ozdravljen odvisnik in Elizabeto Milunić iz skupnosti Deli Jezusa. Spregovorili so skozi svoje življenjske izkušnje, kje so spoznali in srečali Jezusa ter z njim polneje zaživeli.

Večerni pogovor: Bil sem izgubljen in Si me našel

V sklepnem misijonskem večernem pogovoru na temo Bil sem izgubljen in Si me našel smo govorili z župnikom Damijanom Mlinaričem, Vesno Rak iz Neokatehumenata, Klemenom Plejičem iz Karitas, ki je ozdravljen odvisnik in Elizabeto Milunić iz skupnosti Deli Jezusa. Spregovorili so skozi svoje življenjske izkušnje, kje so spoznali in srečali Jezusa ter z njim polneje zaživeli.

Radijski misijon 2019duhovnostpogovor

Radijski misijon 2019

Večerni pogovor: Bil sem izgubljen in Si me našel
V sklepnem misijonskem večernem pogovoru na temo Bil sem izgubljen in Si me našel smo govorili z župnikom Damijanom Mlinaričem, Vesno Rak iz Neokatehumenata, Klemenom Plejičem iz Karitas, ki je ozdravljen odvisnik in Elizabeto Milunić iz skupnosti Deli Jezusa. Spregovorili so skozi svoje življenjske izkušnje, kje so spoznali in srečali Jezusa ter z njim polneje zaživeli.
VEČ ...|13. 4. 2019
Večerni pogovor: Bil sem izgubljen in Si me našel
V sklepnem misijonskem večernem pogovoru na temo Bil sem izgubljen in Si me našel smo govorili z župnikom Damijanom Mlinaričem, Vesno Rak iz Neokatehumenata, Klemenom Plejičem iz Karitas, ki je ozdravljen odvisnik in Elizabeto Milunić iz skupnosti Deli Jezusa. Spregovorili so skozi svoje življenjske izkušnje, kje so spoznali in srečali Jezusa ter z njim polneje zaživeli.

Nataša Ličen

Radijski misijon 2019duhovnostpogovor

Radijski misijon 2019

VEČ ...|13. 4. 2019
Drugi pogled: Damjan Mlinarič - Bil sem izgubljen in Si me našel

Ob naslovu sedmega dne radijskega misijona Bil sem izgubljen in Si me našel je v Drugem pogledu razmišljal župnik župnij Lovrenc in Puščava Damjan Mlinarič. Opisal je svojo izkušnjo vere.

Drugi pogled: Damjan Mlinarič - Bil sem izgubljen in Si me našel

Ob naslovu sedmega dne radijskega misijona Bil sem izgubljen in Si me našel je v Drugem pogledu razmišljal župnik župnij Lovrenc in Puščava Damjan Mlinarič. Opisal je svojo izkušnjo vere.

Radijski misijon 2019duhovnostpogovor

Radijski misijon 2019

Drugi pogled: Damjan Mlinarič - Bil sem izgubljen in Si me našel
Ob naslovu sedmega dne radijskega misijona Bil sem izgubljen in Si me našel je v Drugem pogledu razmišljal župnik župnij Lovrenc in Puščava Damjan Mlinarič. Opisal je svojo izkušnjo vere.
VEČ ...|13. 4. 2019
Drugi pogled: Damjan Mlinarič - Bil sem izgubljen in Si me našel
Ob naslovu sedmega dne radijskega misijona Bil sem izgubljen in Si me našel je v Drugem pogledu razmišljal župnik župnij Lovrenc in Puščava Damjan Mlinarič. Opisal je svojo izkušnjo vere.

Damijan Mlinarčič

Radijski misijon 2019duhovnostpogovor

Naš gost

VEČ ...|12. 5. 2018
Mlinar Vladimir Korošec

Spoznali smo življenjsko pot 85-letnega, najstarejšega mlinarja v državi, g. Vladimirja Korošca in predstavili družinsko zgodbo Mlina Korošec iz Zabovcev pri Ptuju.

Mlinar Vladimir Korošec

Spoznali smo življenjsko pot 85-letnega, najstarejšega mlinarja v državi, g. Vladimirja Korošca in predstavili družinsko zgodbo Mlina Korošec iz Zabovcev pri Ptuju.

Naš gost

Mlinar Vladimir Korošec
Spoznali smo življenjsko pot 85-letnega, najstarejšega mlinarja v državi, g. Vladimirja Korošca in predstavili družinsko zgodbo Mlina Korošec iz Zabovcev pri Ptuju.
VEČ ...|12. 5. 2018
Mlinar Vladimir Korošec
Spoznali smo življenjsko pot 85-letnega, najstarejšega mlinarja v državi, g. Vladimirja Korošca in predstavili družinsko zgodbo Mlina Korošec iz Zabovcev pri Ptuju.

Robert Božič

Priporočamo
|
Aktualno

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|6. 7. 2020
Dr. Aleš Maver o volitvah na Hrvaškem in Polskem ter politični napetosti v Sloveniji

V oddaji smo gostili dr. Aleša Maverja. Govorili smo o volitvah na Hrvaškem in na Poljskem, politični napetosti v Sloveniji in začeteku predsedovanja Nemčije svetu EU.

Dr. Aleš Maver o volitvah na Hrvaškem in Polskem ter politični napetosti v Sloveniji

V oddaji smo gostili dr. Aleša Maverja. Govorili smo o volitvah na Hrvaškem in na Poljskem, politični napetosti v Sloveniji in začeteku predsedovanja Nemčije svetu EU.

Helena Križnik

družbakomentarpogovorpolitika

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|5. 7. 2020
Nedelja Slovencev po svetu

Naš sogovornik je bil soboški škof in delegat za Slovence po svetu pri Slovenski škofovski konferenci, dr. Peter Štumpf. Kako naj obeležujemo to nedeljo, kako ta poteka v letošnjem letu, ki ga je zaznamovala epidemija, kako je to vplivalo na delovanje slovenskih izseljenskih duhovnikov, kako vidi pomoč rojakov po svetu Sloveniji ob epidemiji in kaj pričakuje od njih ob sedanji družbeni krizi v Sloveniji?

Nedelja Slovencev po svetu

Naš sogovornik je bil soboški škof in delegat za Slovence po svetu pri Slovenski škofovski konferenci, dr. Peter Štumpf. Kako naj obeležujemo to nedeljo, kako ta poteka v letošnjem letu, ki ga je zaznamovala epidemija, kako je to vplivalo na delovanje slovenskih izseljenskih duhovnikov, kako vidi pomoč rojakov po svetu Sloveniji ob epidemiji in kaj pričakuje od njih ob sedanji družbeni krizi v Sloveniji?

Matjaž Merljak

inforojaki

Sol in luč

VEČ ...|7. 7. 2020
Meik Wiking: interviju z avtorjem mednarodne uspešnice, knjige o sreči.

Poslušali smo prvi del intervjuja z avtorjem mednarodne knjižne uspešnice Hygge - umetnost dobrega življenja. Meika Wikinga je revija The Times označila za verjetno najsrečnejšega človeka na svetu. Res je prijeten sogovornik, njegovi zapisi pa niso prodajanje megle, ampak slikovito opisovanje naših življenj in ovir do sreče. V oddaji smo predstavili tudi nekaj odlomkov iz njegove zadnje knjige Umetnost ustvarjanja spominov, ki je izšla pri založbi Učila.

Meik Wiking: interviju z avtorjem mednarodne uspešnice, knjige o sreči.

Poslušali smo prvi del intervjuja z avtorjem mednarodne knjižne uspešnice Hygge - umetnost dobrega življenja. Meika Wikinga je revija The Times označila za verjetno najsrečnejšega človeka na svetu. Res je prijeten sogovornik, njegovi zapisi pa niso prodajanje megle, ampak slikovito opisovanje naših življenj in ovir do sreče. V oddaji smo predstavili tudi nekaj odlomkov iz njegove zadnje knjige Umetnost ustvarjanja spominov, ki je izšla pri založbi Učila.

Tadej Sadar

odnosisvetovanje

Kmetijska oddaja

VEČ ...|5. 7. 2020
Strniščni dosevki, obdavčitve gozdarstva in škode po zvereh

V nedeljski kmetijski oddaji je Aleš Volčič iz Semenarne Ljubljana prestavil možnosti izbire različnih strniščnih dosevkov. Mag. Martin Nose s KGZS pa je pojasnil obdavčitve na področju gozdarstva.

Strniščni dosevki, obdavčitve gozdarstva in škode po zvereh

V nedeljski kmetijski oddaji je Aleš Volčič iz Semenarne Ljubljana prestavil možnosti izbire različnih strniščnih dosevkov. Mag. Martin Nose s KGZS pa je pojasnil obdavčitve na področju gozdarstva.

Robert Božič

kmetijstvoizobraževanjesvetovanje

Globine

VEČ ...|7. 7. 2020
O odgovoru, ki ga daje krščanstvo

V tokratnih Globinah smo iskali odgovore na vprašanje, kakšen način sobivanja ponuja svetu krščanstvo. Človeštvo se je znašlo na razpotju ideologij, za katere se zdi, da v trenutnih razmerah pandemije vse bolj polarizirajo poglede ljudi. Kako najti ravnovesje in pravo smer? Z nami je bil jezuit p. Damjan Ristić.

O odgovoru, ki ga daje krščanstvo

V tokratnih Globinah smo iskali odgovore na vprašanje, kakšen način sobivanja ponuja svetu krščanstvo. Človeštvo se je znašlo na razpotju ideologij, za katere se zdi, da v trenutnih razmerah pandemije vse bolj polarizirajo poglede ljudi. Kako najti ravnovesje in pravo smer? Z nami je bil jezuit p. Damjan Ristić.

Blaž Lesnik

družbaduhovnostkoronavirusCerkev

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Kulturni utrinki

VEČ ...|10. 7. 2020
Smiljan Trobiš Diade - Slavko Zaviršek dve pesniški zbirki

Smiljan Trobiš Diade - Slavko Zaviršek dve pesniški zbirki

Jože Bartolj

kulturaSmiljan TrobišSlavko Zaviršek

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|10. 7. 2020
Katere dosevke izbrati za tla v hmeljiščih?

Dr. Barbara Čeh svetuje, katere dosevke posejati v hmeljiščih za povečanje organske mase v tleh.

Katere dosevke izbrati za tla v hmeljiščih?

Dr. Barbara Čeh svetuje, katere dosevke posejati v hmeljiščih za povečanje organske mase v tleh.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Svetovalnica

VEČ ...|10. 7. 2020
Logoterapija

Logoterapija se osredotoča na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira delovanja. Ne izključuje duhovne razsežnosti človeka. Ravno zato je ta smer terapije zelo uspešna in strokovnjaka dr. Martina Lisca smo povprašali o tem, koliko gotovosti premoremo v negotovih časih.

Logoterapija

Logoterapija se osredotoča na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje smisla. Volja do smisla je eno temeljnih človeških gonil, ki motivira delovanja. Ne izključuje duhovne razsežnosti človeka. Ravno zato je ta smer terapije zelo uspešna in strokovnjaka dr. Martina Lisca smo povprašali o tem, koliko gotovosti premoremo v negotovih časih.

Mateja Subotičanec

duhovnostsvetovanjepogovor

Duhovna misel

VEČ ...|10. 7. 2020
Vztrajati ali bežati?

Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Kadar vas bodo preganajli v enem mestu, bežite v drugo.► (Mt 10, 22-23)

Vztrajati ali bežati?

Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen. Kadar vas bodo preganajli v enem mestu, bežite v drugo.► (Mt 10, 22-23)

Gregor Čušin

duhovnost