Marija Lah je predstavila Koroško, deželo raznolikih obrazov. Od kulinarike, obrti, starih mestnih ulic ter stavb.

Kako so Slovenci na Madžarskem priskočili na pomoč Sloveniji v pandemiji in da je repatriacija Slovencev iz Venezuele začasno prekinjena, ste slišali v tokratni oddaji , prav tako posnetke s koncerta Koroška poje 2020 (teh ni v posnetku v avdio arhivu in podcastu).

Repatriacija Slovencev iz Venezuele se nadaljuje, a vključitev rojakov v slovensko družbo bo krojil tudi koronavirus - pogovarjali smo se z dosedanjo državno sekretarko na USZS Olgo Belec. V Celovcu je preteklo nedeljo potekala Koroška poje 2020. V petek smo dobili novo ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Heleno Jaklitsch. Prisluhnite njeni predstavitvi v državnem zboru.

Na letošnji pevski prireditvi Koroška poje v Celovcu se bodo spomnili tudi letos umrlih glasbenih ustvarjalcev Jožka Kovačiča in Jožeta Ropitza. V oddaji tudi o praznovanju Prešernovega dne v Eisdnu-Maasmechelnu v Belgiji.

Predvajali smo posnetke s podelitve Nagrade Dušana Černeta za leto 2019, ki jo je prejela Erika Jazbar. V prvem delu smo poročali o posvečenju koroškega Slovenca Jožeta Marketza za novega celovško-krškega škofa, o praznovanju slovenskega kulturnega praznika v Tinjah na avstrijskem Koroškem in da so mladi zamejci spoznavali ustanove Evropske unije.

64-letni koroški Slovenec Jože Marketz je bil na svečnico, v nedeljo, 2. februarja 2020, posvečen za 66. škofa celovško-krške škofije. Rodil se je župniji Št. Lipš v Podjuni, v duhovnika je bil posvečen leta 1982, dejaven je bil v več službah krške škofije, od leta 2014 je bil direktor škofijske Karitas. Njegovo škofovsko geslo je Deus caritas est - Bog je ljubezen.

Kaj o novem škofu v Celovcu Jožetu Marketzu menijo vidnejši predstavniki koroških Slovencev in kaj mu želijo? Naši sogovorniki so bili: mag. Anton Rosenzopf-Jank, vodja Dušnopastirskega urada krške škofije; Ani Boštjančič, predsednica Katoliške akcije krške škofije; Janko Krištof, predsednik Krščanske kulturne zveze; Jože Kopeinig, vodja Doma prosvete Sodalitas v Tinjah; Mateja Rihter, glavna urednica Nedelje iz Celovca, dr. Valentin Inzko, predsednik NSKS, Zalka Kuchling, ravnateljica slovenske gimnazije in dr. Karl Hren, eden od direktorjev Mohorjeve Celovec. V oddaji smo predvajali tudi zmagovalni govor letošnjega govorniškega natečaja ob podeliti Tischlerjeve nagrade ter pogovor z zmagovalcem Lukom Podlipnikom.

Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta letošnjo Tischlerjevo nagrado namenili Višji šoli za gospodarske poklice, ki jo vodijo slovenske šolske sestre. V oddaji ste slišali posnetke s petkove prireditve v Celovcu. Govorili smo tudi o repatriaciji Slovencev iz Venezuele in objavili pogovora z Marijo in Slavko Voglar, ki sta se že vrnili.

Društvo slovenskih izobražencev v Trstu predstavlja knjigo o aleksandrinkah »Les Slovènes«.Korška galerija likovnih umetnosti v letu 2020.Umrl je akademski slikar Tone Seifert.

To je pobuda, ki v okviru civilne družbe na avstrijskem Koroškem deluje od poletja. Zakaj je nastala, kako sodeluje s tremi političnimi organizacijami slovenske manjšine in kaj zahteva oz. pričakuje od oblasti, so povedali pretekli konec tedna na Novoletnem srečanju v Domu v Tinjah. Na okrogli mizi so sodelovali: Sonja Kert Wakounig, ki je politično aktivna v Narodnem svetu koroških Slovencev; Mirko Messner član upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij, deluje v avstrijski komunistični stranki, ki ji tudi predseduje kot zvezni govornik; Gabriel Hribar, predsednik Enotne liste in podžupan v občini Želena Kapla - Bela.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Avstrijci so včeraj izvolili nov parlament. V hramu demokracije bo sedela tudi Koroška Slovenka Olga Voglauer, ki je bila izvoljena na listi Zelenih – ti so se z rekordnimi 14-timi odstotki vrnili v parlament. Velika zmagovalka je sicer Avstrijska ljudska stranka, poraženca pa socialdemokrati in svobodnjaki. Štiriodstotni volilni prag je prestopila še liberalna stranka Neos. Za komentar volitev smo prosili političnega analitika in poznavalca avstrijske politike Aleša Mavra.

V razstavišču Kulturnega Hrama Koroška Bela bodo jutri v soboto 21. septembra ob 19.30 odprli razstavo v spomin na Andreja Tavčarja.V ciklu društva SiBRASS bo v Slovenski Filharmoniji nastopil mednarodni ansambel BALKAN CONNECTION BRASS.Pokrajinski muzej Celje vabi na odprtje nove občasne razstave MIHAEL, nadangel, ki je kakor Bog.

V oddaji smo se posvetili cilju našega nedeljskega srečanja, naslednjega v nizu vrhov ob 25-letnici Radia Ognjišče. Uršljo goro obiskuje vse več pohodnikov in planincev, aktualnemu utripu pa smo s sogovorniki dodali še kakšno zanimivost, tudi z legendami iz zgodovine.

V tokratni oddaji Iz naših krajev smo slišali, da bodo v Kočevski reki obhajali 20. obletnico nove župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika ter da je za nove projekte na goriškem podeželju na voljo več kot 350 tisoč evrov. Spregovorili smo še o tem, da je na Koroškem pilotni projekt za dolgotrajno oskrbo na pol poti in s prvimi rezultati ob sklepu pa smo spregovorili še o obljubah pri obnovi gradu Borl na Štajerskem.

V Lemontu pri Chicagu v ZDA so t.i. Ameriške Brezje. Kakšni so njihovi začetki, sedanji trenutek in pogled v prihodnost, nam je povedal p. Metod Ogorevc. Slišali ste še o 20-letnici Kugyjevih razredov na Slovenski gimnaziji v Celovcu in druge novice.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Rojaki iz Buenos Airesa so se na letošnjem romanju k Materi Božji v Lujan spomnili 60. obletnice smrti škofa Greogrija Rožmana, nam je povedala Andrejka Selan Vombergar. V državnem zboru govorili o repatriaciji Slovencev iz Venezuele. Pri Gospe Sveti bodo slovenske šmarnice, več o programu v pogovoru s podpredsednico Katoliške akcije Marijo Gruškovnjak.

Predsednik Pahor podelil državna odlikovanja predstavnikom manjšin, dežela Koroška odlikovala zakonca Katz, stebra kulturnega življenja v Žvabku, 30 let televizijske oddaje Dober dan, Koroška, v Buenos Airesu se je sestal medorganizacijski svet.

Katoliško kulturno društvo Ivan Šopar pripravlja v Vojniku tretjo velikonočno razstavo.Med 12. in 14. aprilom bo v dvorani Union v Mariboru spet Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor 2019.V okviru Goriških zborovskih srečanj bo v 13. aprila, ob 19.30 v Domu kulture Kromberk, nastopil Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja.Dežela Koroška je z najvišjim priznanjem za ljubiteljsko delo odlikovla zakonca Katz, Lenarta in Rosino.

Pri nedavnem svetovnem molitvenem dnevu žensk so bili vključeni tudi rojaki po svetu, in sicer na Švedskem, v Beneluksu in v Avstraliji. Slišali smo še novice z avstrijske Koroške ter vabila na Tabor slovenskih otrok po svetu (SSK), na Literarni natečaj Nedelje in na Koroška in Primorska pojeta 2019.

Krščanska kulturna zveza uspešno izpeljala festival Tribuna, pripravlja pa pevsko srečanje Koroška poje, Dekliški zbor sv. Stanislava nastopil pri rojakih v Kanadi, v studiu smo gostili mladega harmonikarja Jonathana Gregoriča iz Kanade, John Corselis posthumno odlikovan, umrl izseljenskih duhovnik Jože Cimerman.

Pogovarjali smo se z Mileno Olip z avstrijske Koroške, režiserko dokumentarnega filma Sine legibus - po poteh 1976. Spomnili smo se na rojaka iz Argentine Marjana Eiletza - tudi kaj mu je v spomin v Svobodni Sloveniji zapisal Marko Kremžar. Napovedali smo letošnjo Tischlerjevo nagrado in rezultate Govorniškega natečaja.

O izzivih življenja na avstrijskem Koroškem, kulturnem udejstvovanju in gospodarskem sodelovanju so govorili na okrogli mizi letošnjega novoletnega srečanja v Tinjah. Gostje so bili: mag. Rudi Vouk, dr. Karl Hren, dr. Karla Oder, mag. Milena Olip, voditelj: dr. Dejan Valentinčič.

Predvajali smo posnetke s pomladanskega pevskega srečanja Koroška poje 2018, ki ga je Krščanska kulturna zveza meseca marca v Domu glasbe v Celovcu pripravila v spomin na letošnjo 110. obletnico rojstva duhovnika, pedagoga in zbiralca ljudskih pesmi Franceta Cigana.

V oddaji ste med drugim slišali nekaj zvočnih utrinkov s pevske revije Koroška poje 2018, novice iz Clevelanda ter iz Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Izteka se rok zbiranja podpisov pod pobudo Minority SafePack. Gre za evropsko državljansko pobudo, s katero bi zavezali Evropsko unijo, da sprejme ustrezne predpise za izboljšanje pravnega položaja jezikovnih in narodnih manjšin na kontinentu. O slavnostni prireditvi ASEF, rezultatih volitev v Avstriji in Italiji ter o pevskem srečanju Koroška poje 2018.

Slovenske cerkve v Avstraliji letos praznujejo pomembne obletnice, tokrat smo bili povezani z Adelaido in Sydneyjem. Povabili smo na razstavo Rafaelove družbe in na Koroška poje 2018. Iz Clevelanda se nam je oglasil Tone Ovsenik.