Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Družina

VEČ ...|16. 5. 2019
Evropa - demokracija ali diktatura?

Mladi pričakujejo, da odrasli odrastejo, vzamejo volilno pravico kot dolžnost in vrata v prihodnost, ki pripada mladim, odprejo z demokracijo, ne z diktaturo.

Evropa - demokracija ali diktatura?

Mladi pričakujejo, da odrasli odrastejo, vzamejo volilno pravico kot dolžnost in vrata v prihodnost, ki pripada mladim, odprejo z demokracijo, ne z diktaturo.

politikademokracijaevropaeu

Komentar Družina

Evropa - demokracija ali diktatura?
Mladi pričakujejo, da odrasli odrastejo, vzamejo volilno pravico kot dolžnost in vrata v prihodnost, ki pripada mladim, odprejo z demokracijo, ne z diktaturo.
VEČ ...|16. 5. 2019
Evropa - demokracija ali diktatura?
Mladi pričakujejo, da odrasli odrastejo, vzamejo volilno pravico kot dolžnost in vrata v prihodnost, ki pripada mladim, odprejo z demokracijo, ne z diktaturo.

Robert Petkovšek

politikademokracijaevropaeu

Informativni prispevki

VEČ ...|5. 3. 2019
Nadškof Stres: Idej, ki spodkopavajo demokracijo, demokracija ne more trpeti!

Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.

Nadškof Stres: Idej, ki spodkopavajo demokracijo, demokracija ne more trpeti!

Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.

infoizobraževanjepogovorpolitikanadškof stressvoboda govora

Informativni prispevki

Nadškof Stres: Idej, ki spodkopavajo demokracijo, demokracija ne more trpeti!
Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.
VEČ ...|5. 3. 2019
Nadškof Stres: Idej, ki spodkopavajo demokracijo, demokracija ne more trpeti!
Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.

Alen Salihović

infoizobraževanjepogovorpolitikanadškof stressvoboda govora

Iz življenja vesoljne Cerkve

VEČ ...|18. 2. 2018
Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

duhovnostEvropaPal Toth

Iz življenja vesoljne Cerkve

Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth
Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.
VEČ ...|18. 2. 2018
Evropa izgublja skupen evropski duh - Pal Toth
Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.

Marta JerebičMarjana Debevec

duhovnostEvropaPal Toth

Priporočamo
|
Aktualno

Naš gost

VEČ ...|7. 12. 2019
Borut Korun

Čeprav je po poklicu zobozdravnik, je bil vse življenje tudi popotnik, ki se je zanimal za stare, izginjajoče kulture, za ljudstva, ki živijo na obrobjih našega sveta, za zgodovino in za zadnje nedotaknjene divjine. Avtor večih potopisov, dveh romanov in esejističnega dela Utopija in resničnost : ob zatonu evropske civilizacije, je aktiven tudi v politki; med drugim je bil predsednik Demosa v Velenju. Na zamudite navdušujočega pogovora.

Borut Korun

Čeprav je po poklicu zobozdravnik, je bil vse življenje tudi popotnik, ki se je zanimal za stare, izginjajoče kulture, za ljudstva, ki živijo na obrobjih našega sveta, za zgodovino in za zadnje nedotaknjene divjine. Avtor večih potopisov, dveh romanov in esejističnega dela Utopija in resničnost : ob zatonu evropske civilizacije, je aktiven tudi v politki; med drugim je bil predsednik Demosa v Velenju. Na zamudite navdušujočega pogovora.

Damijana Medved

Borut KorunStara GrčijapopotnikJužna Amerikapisateljkajak

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|8. 12. 2019
25 let Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je s prireditvijo obeležil 25-letnico delovanja. Na njej so v preteklost in prihodnost pogledali višji sekretar Rudi Merljak, državna sekretarka Olga Belec in minister Peter J. Česnik. Pred mikrofon smo ujeli tudi nekaj nekdanjih predstojnikov Urada.

25 let Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je s prireditvijo obeležil 25-letnico delovanja. Na njej so v preteklost in prihodnost pogledali višji sekretar Rudi Merljak, državna sekretarka Olga Belec in minister Peter J. Česnik. Pred mikrofon smo ujeli tudi nekaj nekdanjih predstojnikov Urada.

Matjaž Merljak

rojakiinfourad

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|8. 12. 2019
Vera Lestan (1908 – 1943)

Tokrat smo spoznali usodo učiteljice Vere Lestan iz Mirna, ki so jo partizani, ker ni hotela sodelovati s komunisti, odpeljali 14. novembra 1943 in se ni več vrnila.

Vera Lestan (1908 – 1943)

Tokrat smo spoznali usodo učiteljice Vere Lestan iz Mirna, ki so jo partizani, ker ni hotela sodelovati s komunisti, odpeljali 14. novembra 1943 in se ni več vrnila.

Jože Bartolj

Vera Lestanslovenski mučencispomin

Moja zgodba

VEČ ...|8. 12. 2019
Dr. Jože Dežman in dr. Matija Ogrin o pokopališču na Orlovem vrhu

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

Dr. Jože Dežman in dr. Matija Ogrin o pokopališču na Orlovem vrhu

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

Jože Bartolj

pogovorJože DežmanMatija OgrinOrlov vrh grobišče

Dogodki

VEČ ...|28. 11. 2019
Zahvalno bogoslužje ob 25.letnici Radia Ognjišče

Neposredno smo prenašali zahvalno bogoslužje ob 25. letnici Radia Ognjišče iz bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, ki ga je ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil predsednik škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Zahvalno bogoslužje ob 25.letnici Radia Ognjišče

Neposredno smo prenašali zahvalno bogoslužje ob 25. letnici Radia Ognjišče iz bazilike Marije Pomagaj na Brezjah, ki ga je ob somaševanju škofov in duhovnikov vodil predsednik škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Radio Ognjišče

duhovnost

O klasiki drugače

VEČ ...|8. 12. 2019
Predstavitev treh Marijinih pesmi in prvi del oratorija Mesija.

Na praznik Brezmadežne je bila tudi oddaja O klasiki drugače posvečena nebeški Materi. Predstavili smo tri ljudske pesmi, O, Marija, blaga, mila, O, Marija, naša Mati in O, Marija, moje želje. V drugem delu pa smo poslušali prvi del oratorija Mesija, Georga Friedricha Händla.

Predstavitev treh Marijinih pesmi in prvi del oratorija Mesija.

Na praznik Brezmadežne je bila tudi oddaja O klasiki drugače posvečena nebeški Materi. Predstavili smo tri ljudske pesmi, O, Marija, blaga, mila, O, Marija, naša Mati in O, Marija, moje želje. V drugem delu pa smo poslušali prvi del oratorija Mesija, Georga Friedricha Händla.

Tadej Sadar, dr. Tadej Jakopič

glasbaizobraževanjekulturaduhovnost

Luč v temi

VEČ ...|8. 12. 2019
Mozaik novic ob mednarodnem dnevu invalidov

3. decembra smo obeleževali mednarodni dan invalidov. To je bila priložnost za pogled na položaj invalidov v naši družbi. V oddaji smo med drugim slišali poslanico Sveta za invalide RS. Veseli smo tudi plakete Socialne zbornice Slovenije, ki jo je tokrat prejel Brane But in odprtja razstave o prvi šoli za slepe in slabovidne v Sloveniji v Slovenskem šolskem muzeju.

Mozaik novic ob mednarodnem dnevu invalidov

3. decembra smo obeleževali mednarodni dan invalidov. To je bila priložnost za pogled na položaj invalidov v naši družbi. V oddaji smo med drugim slišali poslanico Sveta za invalide RS. Veseli smo tudi plakete Socialne zbornice Slovenije, ki jo je tokrat prejel Brane But in odprtja razstave o prvi šoli za slepe in slabovidne v Sloveniji v Slovenskem šolskem muzeju.

Sonja Pungertnik

družba

Moja zgodba

VEČ ...|8. 12. 2019
Dr. Jože Dežman in dr. Matija Ogrin o pokopališču na Orlovem vrhu

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

Dr. Jože Dežman in dr. Matija Ogrin o pokopališču na Orlovem vrhu

V oddaji Moja zgodba sta sodelovala Predsednik komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govorili smo o sondiranjih vojaškega pokopališča slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani, ki je pokazalo, da so posmrtni ostanki, na sicer oskrunjenem pokopališču, še vedno prisotni.

Jože Bartolj

pogovorJože DežmanMatija OgrinOrlov vrh grobišče

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|8. 12. 2019
Vera Lestan (1908 – 1943)

Tokrat smo spoznali usodo učiteljice Vere Lestan iz Mirna, ki so jo partizani, ker ni hotela sodelovati s komunisti, odpeljali 14. novembra 1943 in se ni več vrnila.

Vera Lestan (1908 – 1943)

Tokrat smo spoznali usodo učiteljice Vere Lestan iz Mirna, ki so jo partizani, ker ni hotela sodelovati s komunisti, odpeljali 14. novembra 1943 in se ni več vrnila.

Jože Bartolj

Vera Lestanslovenski mučencispomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|8. 12. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 8. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 8. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan