Množično zborovanje pred 31. leti je potekalo v podporo obtoženi četverici v aferi JBTZ. Z deklaracijo so Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Univerzitetna konferenca ZSMS in Društvo slovenskih skladateljev zahtevali suvereno državo slovenskega naroda, v kateri bi samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. »Ta deklaracija je nakazala smer in bila tudi politično izhodišče Demosa, ko se je pripravljal na prve volitve in na osamosvojitev,« nam je dejal predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. Spomnil je tudi, da so se 7., 8. in 9. maja 1990 na ločenih konstitutivnih sejah vseh treh zborov - Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela - prvič zbrali novoizvoljeni delegati prve večstrankarske Skupščine Republike Slovenije. »Tisto konstituiranje je pomenilo prehod od tega zmagovitega rezultata na aprilskih volitvah v realno oblast. To pomeni, da je imel Demos večino v takratni skupščini.« Na vprašanje ali je demokracija v času epidemije na preizkušnji je Peterle dejal, da ne tako, kot to želi prikazati opozicija, »ki ni mogla pustiti novi vladi stotih dni, kakor je doslej bilo v navadi ampak s pripisovanjem slabih namenov Janševi vladi želi očrniti to vlado, ki je nasledila slabo stanje, ne samo pri zalogah medicinske opreme.« Pohvalil je ukrepe vlade, ki se je odločno podala na delo in poskrbela za rezultat v bojo proti virusu, ki uvršča Slovenijo v vrh uspešnih držav v Evropi in v svetu. Pred nami je Dan Evrope, ko je po besedah sogovornika priložnost, da si unija postavi nove prioritete. »Danes so drugi izzivi. Takrat je bil mir in svoboda, danes pa mislim, da gre za vprašanje resnice in vprašanje vrednot. Svet je tako zmešan z lažmi,« je povedal Lojze Peterle

Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

»Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost!« S tem povabilom je predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle pozval sodržavljane, naj se udeležijo volitev. Zato je cvetna nedelja, ki je bila takrat 8. aprila na poseben način zapisana v zgodovini našega naroda. Na današnji dan pred tridesetimi leti smo tako dobili demokratično Slovenijo.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Mladi pričakujejo, da odrasli odrastejo, vzamejo volilno pravico kot dolžnost in vrata v prihodnost, ki pripada mladim, odprejo z demokracijo, ne z diktaturo.

Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.