Alenka Rebula: Kolikor delamo za mir, toliko ga je

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje. 

Andrejka Možina prejemnica Vstajenja

V Peterlinovi dvorani v Trstu bodo nocoj podelili 62. zamejsko nagrado Vstajanje. Prejela jo bo Andrejka Možina za glasbeno-literarni projekt Besede ne ubogajo. Nagrajenka je glasbenica, skladateljica in besedilopiska, ki že dolgo raziskuje pokrajino zamejske poezije in povezuje verze z notami. V omenjeni knjigozvočnici gre za preplet različnih umetniških izrazov: poezije, glasbe in likovne umetnosti. Andrejka Možina je izbrala pesnice različnih generacij (Zora Tavčar, Irena Žerjal, Silvana Paletti, Alenka Rebula, Marija Kostnapfel, Marina Cernetig, Andreina Trusgnach Cekova) in izpostavila njihovo ustvarjalnost v prostoru Slovencev v Italiji. Besedila izbranih pesmi je uglasbila in izvedla s skupino Violoncelli Itineranti. Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije. Strokovno žirijo nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver. 

Alenka Rebula: Zelo globoke stvari se pokažejo samo v miru

Z Alenko Rebula smo se pogovarjali o pomenu prepoznavanja nezavednega, ki vodi čustva in odzive, kako se resnično spoznati in kako šele postavljeni lahko delujemo v ljubezni. Kaj to sploh pomeni, živeti v sobivanju iz ljubezni - Ljubezen je velika beseda, kako lahko prepoznamo, če so v ozadju vzorci, iz katerih delujemo, pa se jih ne zavedamo, ali morda strahovi, ki jih imamo v sebi, še od rodov nazaj.  

Alenka Rebula: Prazniki so namenjeni počastitvi lepega in vrednega.

V adventni soboti smo z Alenko Rebula premislili čas priprave in upočasnitve. Ob vsakodnevnih obveznostih v adventu običajno samo še dodajamo, še več je službenih srečevanj, druženj, čas jemljejo tudi nakupovanja daril in ostale priprave na praznike. Kako v miru in izpolnjujoče iskati poti do osrečujočih praznikov za vse, saj si ne želimo vsi istega, smo se pogovarjali.    

Alenka Rebula o vrednoti otroštva

Z Alenko Rebula, priljubljeno psihologinjo, predavateljico, pesnico in avtorico več knjig. Številne so izšle v soavtorstvu z Josipo Prebeg. Ob Tednu otroka smo govorili o pomenu otroštva. Vsak otrok je nepopisan list, to spomni in nalaga odgovornost slehernemu odraslemu, da s svojimi dejanji, odzivi, spodbudami, zgledi, morebitnimi zmotami in nepravilnim razumevanjem otroka in njegovega doživljanja, puščamo svoje odtise in z njimi sooblikujemo otroka.  

Alenka Rebula: Izjave, kaj kdo je, so povsem brezpredmetne. Tega ne rabimo.

Kljub poletju smo se v avgustovskem dopoldnevu srečali z Alenko Rebula, v kraju blizu morja, ki bo zaigralo ob sklepu oddaje. V pogovoru smo se zaustavili pri sprostitvi, kako si prisluhniti, da se v počitniškem času napolnimo s tistim, kar resnično potrebujemo, kdaj zamenjujemo potrebi po odobravanju in potrditvi, zakaj je slednja eden od pogojev zadovoljstva in notranje moči. Govorili pa smo tudi o sporočilih telesa.   

Alenka Rebula

Alenka Rebula je skupaj z Josipo Prebeg izdala novo knjigo, ki je sestavljena iz kratkih premišljevanj. Vsebine so iz tedna v teden napovedane na spletni strani  Dežela Vere vase. Pogosto so to tudi izhodišča v radijskih pogovorih z Alenko. Na pragu počitnic smo se ozrli v veselje do življenja, kako ceniti njegovo vrednost in ohranjati smisel ter zaupanje v življenje - vedno, tudi ob preizkušnjah, razočaranjih, izgubah?

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«