Is podcast
Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik ter zakonca dr. Tomaž Erzar in dr. Katarina Kompan Erzar, družinska terapevta in predavatelja, so bili sogovorniki v pogovoru o šoli v prihodnosti. Kakšna bo, je vprašanje, ki je približno tako staro kot so stare šole, pa vedno enako aktualno. Ali naj šola otroke in mlade opremlja z znanji in veščinami za poznejši karierni uspeh? Materialno blagostanje? Srečno in zadovoljno življenje? Konstruktivne vzajemne odnose? Kaj naj bodo kriteriji »uspešnega življenja«? Pogovor pa smo začeli med drugim tudi s takoj uporabnimi priporočili, česa naj bo pri starših v odnosu do otrok več.
Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik ter zakonca dr. Tomaž Erzar in dr. Katarina Kompan Erzar, družinska terapevta in predavatelja, so bili sogovorniki v pogovoru o šoli v prihodnosti. Kakšna bo, je vprašanje, ki je približno tako staro kot so stare šole, pa vedno enako aktualno. Ali naj šola otroke in mlade opremlja z znanji in veščinami za poznejši karierni uspeh? Materialno blagostanje? Srečno in zadovoljno življenje? Konstruktivne vzajemne odnose? Kaj naj bodo kriteriji »uspešnega življenja«? Pogovor pa smo začeli med drugim tudi s takoj uporabnimi priporočili, česa naj bo pri starših v odnosu do otrok več.
Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik ter zakonca dr. Tomaž Erzar in dr. Katarina Kompan Erzar, družinska terapevta in predavatelja, so bili sogovorniki v pogovoru o šoli v prihodnosti. Kakšna bo, je vprašanje, ki je približno tako staro kot so stare šole, pa vedno enako aktualno. Ali naj šola otroke in mlade opremlja z znanji in veščinami za poznejši karierni uspeh? Materialno blagostanje? Srečno in zadovoljno življenje? Konstruktivne vzajemne odnose? Kaj naj bodo kriteriji »uspešnega življenja«? Pogovor pa smo začeli med drugim tudi s takoj uporabnimi priporočili, česa naj bo pri starših v odnosu do otrok več.
Z Alenko Rebula, psihologinjo, pesnico, pisateljico, prepoznavno predavateljico o iskanju notranjega miru, smo ob izidu knjige o negi družinske ljubezni, ki jo je zasnovala Josipa Prebeg, z naslovom »Otroci ljubezni«, razmišljali o vlogi družinske skupnosti, o dinamiki odnosov, spodbujali k odzivom, ki odpirajo poti do boljšega razumevanja tako lastnih potreb kot potreb drugih znotraj družine.
Pomlad naj bi v nas spodbudila očiščenje toksičnih misli in delovanj, zato je bilo to eno od začetnih izhodišč pogovora z Alenko Rebula, kako jih prepoznamo in kako lahko začnemo ravnati drugače? Reševanje ljubezni v družini je mogoče in je največ vredno, prinese varno zavetje, po katerem hrepeni sleherna duša.
Z Alenko Rebula, psihologinjo, pesnico, pisateljico, prepoznavno predavateljico o iskanju notranjega miru, smo ob izidu knjige o negi družinske ljubezni, ki jo je zasnovala Josipa Prebeg, z naslovom »Otroci ljubezni«, razmišljali o vlogi družinske skupnosti, o dinamiki odnosov, spodbujali k odzivom, ki odpirajo poti do boljšega razumevanja tako lastnih potreb kot potreb drugih znotraj družine.
Pomlad naj bi v nas spodbudila očiščenje toksičnih misli in delovanj, zato je bilo to eno od začetnih izhodišč pogovora z Alenko Rebula, kako jih prepoznamo in kako lahko začnemo ravnati drugače? Reševanje ljubezni v družini je mogoče in je največ vredno, prinese varno zavetje, po katerem hrepeni sleherna duša.
Tokrat smo vstopili v čustveni svet današnjih mladih in spregovorili o tem, da so slike, filmi in glasba, ki nas danes obkrožajo, pogosto povsem prežeti s spolnostjo. Ali se sploh še zavedamo čara hrepenenja in rasti, za katero je potreben čas? Z nami je bil klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.
Tokrat smo vstopili v čustveni svet današnjih mladih in spregovorili o tem, da so slike, filmi in glasba, ki nas danes obkrožajo, pogosto povsem prežeti s spolnostjo. Ali se sploh še zavedamo čara hrepenenja in rasti, za katero je potreben čas? Z nami je bil klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.
Mnogi po vsej Sloveniji in tudi širše so spremljali zgodba dečka Rožleta, ki se mu je kar trikrat ponovil tumor. Njegov pogreb je bil po besedah praznik nebes. Kako je živela ta čas in koliko Božjih dotikov je doživela, je Urška Valjavec pričevala v oddaji Za življenje. Rožle je bil po njenih besedah velikonočni otrok, saj se je tudi rodil na velikonočno jutro. Vabljeni k poslušanju!
Mnogi po vsej Sloveniji in tudi širše so spremljali zgodba dečka Rožleta, ki se mu je kar trikrat ponovil tumor. Njegov pogreb je bil po besedah praznik nebes. Kako je živela ta čas in koliko Božjih dotikov je doživela, je Urška Valjavec pričevala v oddaji Za življenje. Rožle je bil po njenih besedah velikonočni otrok, saj se je tudi rodil na velikonočno jutro. Vabljeni k poslušanju!
V oddaji Za življenje smo z dr. Katarino Kompan Erzar razmišljali o sv. Frančišku in sv. Klari, kako nas svetnika nagovarjata v današnjem času, zakaj in kako nas molitev umiri in na kakšne način poveže z Bogom.
V oddaji Za življenje smo z dr. Katarino Kompan Erzar razmišljali o sv. Frančišku in sv. Klari, kako nas svetnika nagovarjata v današnjem času, zakaj in kako nas molitev umiri in na kakšne način poveže z Bogom.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
Gostili smo zdravnico in terapevtko Sanjo Rozman, ki je napisala več knjig, zadnjo, z naslovom Ujetniki preteklosti, prav pred kratkim.
Marko Juhant, specialni pedagog, tudi avtor več knjig in predavatelj, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev: Kako spodbuditi k odhodu v vrtec nekaj let starega dečka? Kako pomagamo deset mesecev stari deklici pri odvajanju od plenic? Deček po vrnitvi iz vrtca doma ustvarja hrup, s tem moti ostale in se težko umiri, kako mu lahko pomagamo? Kaj menite o vse več starših, ki svoje otroke in mladostnike pripeljejo skoraj do praga šolskih vrat? Odgovore na ta in podobna vprašanja slišite v oddaji.
Marko Juhant, specialni pedagog, tudi avtor več knjig in predavatelj, je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev: Kako spodbuditi k odhodu v vrtec nekaj let starega dečka? Kako pomagamo deset mesecev stari deklici pri odvajanju od plenic? Deček po vrnitvi iz vrtca doma ustvarja hrup, s tem moti ostale in se težko umiri, kako mu lahko pomagamo? Kaj menite o vse več starših, ki svoje otroke in mladostnike pripeljejo skoraj do praga šolskih vrat? Odgovore na ta in podobna vprašanja slišite v oddaji.
Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.
Naš sogovornik je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik. Kako lahko čustva povežemo s postnim časom in na kakšne izzive lahko naletimo na tem področju? To je bilo naše uvodno razmišljanje, oddajo pa so oblikovali tudi naši poslušalci.
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula.
Bolj verjeti življenju
»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.«
Od kod predstave o idealni družini?
»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.«
Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja
»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«
»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha.
V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje.
»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.«
Spoštovanje drugih
»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«
Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje.
Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«
Sklop svetovalnih in izobraževalnih oddaj, namenjenih staršem, družinam in posameznikom, saj posegajo na vsa področja življenja v družini in v ostalih skupnostih. Za družinsko svetovanje, svetovanje na področju starševstva in vzgoje skrbita p. Christian Gostečnik, vodja Frančiškanskega družinskega centra, in priznani specialni pedagog Marko Juhant, tudi avtor več uspešnih knjig na temo vzgoje. Oddaje, namenjene zakoncem in spodbujanju graditve dobrega zakonskega odnosa, pripravljamo v sodelovanju z družinskimi terapevti. Teolog in vzgojitelj dr. Karel Gržan pa na prodoren in iskriv način svetuje pri medosebnih odnosih vseh vrst. V oddajah imajo poslušalci priložnost zastavljati vprašanja in dobiti odgovore na konkretne življenjske razmere. Vsako peto soboto v mesecu pa se nam pridruži p. dr. Tadej Strehovec, mag. aplikativne etike, asistent pri katedri za moralno teologijo in bioetik, ki odpira vprašanja s področja evtanazije, medicinske in družinske etike ter druga.
V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.
Naša sobotna gostja je bila vodja hiše Ljubhospic Tatjana Fink. Z nami je delila spomine na zgodnje otroštvo, ki ga je zelo zaznamovalo smrt očeta pa tudi spomine na raziskovanje in izobraževanje, povezano s hospicem, ki jo je navsezadnje pripeljalo k prav posebnemu delu, ki ga zdaj opravlja. Spregovorila je tudi o tem, kakšna spoznanja ji prinašajo srečevanja z umirajočimi in kako zelo pomemben del našega življenja so poslavljanja.
Prisluhnite pogovorom, ki smo jih v Bruslju pripravili z evropskimi poslanci. Romana Tomc, Matjaž Nemec, Franc Bogovič, Irena Joveva in Ljudmila Novak so spregovorili o minulem delu v evropskem parlamentu, krizah s katerimi se sooča Evropska unija in tudi o izzivih, ki 27-terico čakajo po junijskih volitvah.
Večna eksistencialna vprašanja, vprašanja o smislu življenja, nas zadanejo prej ali slej, pa naj se v blišču in hrupu sodobnega potrošništva ta notranji glas še tako trudimo utišati. Dunajski psihiater Viktor Frankl in ruski literarni klasik Lev Tolstoj sta tem razmislekom posvetila vse življenje in filozof, Micah Sadigh, v svojem delu preplete njuna spoznanja in zahtevne filozofske principe skuša približati sleherniku.
S Franklovo logoterapevtsko mislijo in Tolstojevim čutom za najgloblje v človeku, nagovori vprašanja trpljenja, smrti in življenjskega smisla. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Eksistencialno potovanje, ki jo je napisal Micah Sadigh in je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Tokrat je bil na sporedu 26. del radijskega romana Dragulj v pesku Tesse Afshar, ki je izšla pri založbi Družina. Rahaba in njena družina končno dobijo šotor in zaživijo v taboru med Hebrejci.
Kam so šle vse rožice - Tomaž Domicelj, Ulica Jorgovana - Darko Domijan, Yesterday when I way young - Dusty Springfield, Bele rože iz Aten - Ivanka Kraševec, Mama Leone – Bino, All I want is you - Scott McKenzie, Kdor seje veter – Berta Ambrož, Copacabana -Rex Gildo, Roses are red - Bobby Vinton, Čakam te ob kavi - Irena Kohont, Tu sais je t’aime - Shake, Bad moon rising - Creedence Clearwater Revival, Ko čutiš to - Faraoni ...
V molitvenem tednu za duhovne poklice smo se pogovarjali z laikom, tudi družinskim očetom, redovnico in duhovnikom, kako živeti svojo pot poklicanosti kljub pritiskom in nenaklonjenosti družbe ter sveta, kako si ostati zvest in živeti nauk? Ozadje pogovora je bilo tudi srečanje družin ljubljanske nadškofije na Brezjah, ki se je odvilo na pobudo in povabilo nadškofa Stanislava Zoreta. Pogovarjali smo se s. Ano Šuštar, frančiškanko Marijino misijonarko, Luko Mavričem, tajnikom Urada za družino pri ljubljanski nadškofiji in Bernardom Rožmanom, duhovnikom trenutno kar štirih župnij. Spregovorili so tudi iz svojih izkušenj o lepotah srečevanja, skupnosti in vere.