Marko Pavliha: Vsakdo je lahko svetilnik

Dvakratna Nobelovka Marie Curie je verjela, da ne moremo upati na boljši svet, ne da bi izboljšali posameznika. V ta namen si mora vsak od nas prizadevati za svoj napredek in hkrati deliti splošno odgovornost za vse človeštvo. Naša posebna dolžnost pa je pomagati tistim, za katere menimo, da smo jim lahko najbolj koristni, kajti vsakdo je lahko svetilnik, ki sveti soljudem. To je tudi eno od poglavitnih sporočil moje nove, tokrat avtobiografske knjige z naslovom Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika, ki sem jo napisal na povabilo založbe Chiara za zbirko Osebno. Ker poslušate ali berete moj zadnji letošnji komentar, bi vam rad podaril drobcen utrinek iz svojega zgodnjega otroštva in vam na takšen, malce neobičajen način zaželel kar najlepše praznike.

Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Naša gostja avtorica lutk, akademska slikarka in profesorica Agata Freyer

Naša gostjo je bila avtorica lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka Agata Freyer, letošnja dobitnica Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji. V pogovoru smo izvedeli, da prihaja iz znane družine, ki je imela na Kongresnem trgu Lectarijo, najbolj znano trgovino umetnostne obrti v Ljubljani. Zanjo je mojster Plečnik izdelal načrte notranje opreme. Agata Freyer je že od malih nog vedela, da se želi ukvarjati z umetnostjo. Po končani Akademiji za likovno umetnost je ustvarila scene, lutke in kostume za več kot 40 predstav slovenskih in tujih lutkovnih gledališč. Bila je tudi soustanoviteljica Freyer teatra, ki je po osamosvojitvi združil več svobodnih lutkovnih ustvarjalcev in ponudil nekatere izjemne predstave, denimo Trnuljčico (1992), Tobija (1996) in Osla nazarenskega (1996). Sicer je bila Agata Feyer tudi predana profesorica umetnostne zgodovine na Srednji trgovski šoli, smer aranžerski tehnik.

Angel ovojnega papirja

Darila so odprta: kar je bilo sladkega, je že skoraj snendeno; kar je bilo dišečega …

Biti dar drug drugemu.

Na “Miklavžev večer” smo za oddajo poiskali misli različnih avtorjev, ki govorijo o tistem daru, o katerem tako lepo pravi misel, Biti dar drug drugemu. Vsaka na svoj način opisijejo smisel našega bivanja, namreč, da smo iskreno s sočlovekom, mu prisluhnemo in ga imamo radi.

Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta.