Si binkošti ne zaslužijo spoštovanja?

Argument pisanja božiča in velike noči z véliko začetnico ’zaradi spoštovanja’ pa razpade pred vprašanjem: »Ali si potemtakem drugi prazniki ne zaslužijo spoštovanja? Si ga zaslužijo manj? Koliko? Si binkošti zaslužijo spoštovanje le za malo začetnico? Za pol vélike začetnice? Pa telovo, vsi sveti, pepelnica?« Kdo bo to presodil?

Tadej Sadar: Po dežju vedno pride sonce, po volitvah pa misijon.

Zmaga demokracije je takrat, ko zmaga ljudstvo in ne posameznik ali stranka. Ljudstvo pa zmaga, ko izbere vodjo, ki ima lastnosti skrbnega, dobrega in požrtvovalnega gospodarja. Za razvoj takšnega posameznika pa mora poskrbeti prav ta ista družba, ki ga izvoli. V njej zraste in se oblikuje in ta ista družba, ker je sama nosilka teh vrednot, ga prepozna in postavi za vodjo.

Skrajna polarizacija

Zadnje državnozborske volitve so nam spet izrisale podobo na polovico razdeljene Slovenije. Polovica za desne, polovica za leve. Polovica bolj konzervativna, polovica bolj progresivna, eni za Janšo, drugi za Goloba. Ves čas se nam vračajo liberalci in klerikalci, partizani in domobranci, kapitalisti in socialisti. Kako slabo je to za družbo ni treba posebej poudarjati, saj se nam pred očmi takoj izriše delitev na naše in vaše, na tiste, ki razumejo nove čase in one, ki se jim kolca po tistem, kar je že bilo …

Meta Potočnik: Dolgotrajna oskrba in česa ne želijo, da slišite in veste

Na velikih plakatih stranke Gibanja Svobode piše te dni piše: Dolgotrajna oskrba – Ne pustite, da vam jo vzamejo. Bolj pravilno bi morali napisati: Dolgotrajna oskrba – Ne pustite, da vam lažejo in kradejo. Že od 20. januarja letos, ko je naša mama šla v enega od Domov za starejše Deos, mi namreč vladne laži in sprenevedanja dvigujejo pritisk. Naj pojasnim to, kar dobro vedo le tisti, ki so šli v Dom za starejše po 1. januarju letos in sicer še po starem zakonu socialnem varstvu. Teh je najmanj 1250 in vsak dan se jim pridruži še kdo, saj življenje gre naprej in ljudje potrebujejo domsko oskrbo. A kaj se dogaja? Da plačujejo izjemno visoke zneske. To pomeni, da gre v Dom samo tisti, ki ima dovolj denarja ali prijazne otroke. Ostali čakajo doma in se njihovi svojci skušajo znajti po svoje.

Tone Gorjup: Prvojunijska diktatura

Trenutna oblast je temeljito počistila z vsem, kar se je znašlo na njeni poti. A čiščenje zna pokopati tudi njo. Kam vse sega oziroma je segala dolga roka Goloba ter njegovih operativcev in operativk, se razkriva v telefonskih prisluhih, ki te dni prihajajo v javnost. Kot kaže, si je premier tudi za področje čiščenja, kot kažejo posnetki, našel prvo damo, gospo Vuković. Ne smemo pozabiti niti tega, da ima Golob svojo »vardo«, če smo slikoviti. Omislil si je svoje varnostnike, ki po eni strani delujejo neodvisno od slovenske policije, po drugi pa imajo dostop do najbolj tajnih podatkov v državi. Policija ga celo obvešča o tem, kaj kdo piše na spletu. Sam je to povedal. A ti ljudje, s katerimi se je obdal, ga lahko tudi pokopljejo. 

Rok Mihevc: Spomladansko čiščenje po štiri leta dolgi zimi

V našo deželo je le prišla pomlad. Ni prišla le s cvetnim prahom, vonjem po raztresenem gnoju in vonjem povoženih žab, temveč tudi z notranjim nemirom, ki nas sili, da odpremo okna in se vprašamo, zakaj smo vse leto hranili stvari, ki jih nismo uporabili že od prejšnjega stoletja.

Imate radi življenje?

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.

Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.

Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.

Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.

»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.

Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?

Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.

Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.

Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.

Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Zahvala za dobro pustno delo

V rubriki se je tokrat Jure Sešek zahvalil darovalcem v letošnji Pustni Sobotni iskrici. »Med obilico lepih, prelepih občutij letošnje pustnega sobote, dragi poslušalci, je spoznanje, še bolj utrjena zavest, da vedno znova lahko zaupamo v vašo plemenitost, v vaša dobra in odprta srca. Hvala! Kako hitro začutite stisko, kako odprto zaupate in verjamete, da dobrodelnost ima smisel.«