Dr. Dejan Valentinčič

K pogovoru pred letošnjo nedeljo Slovencev po svetu sem povabili raziskovalca izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča. Po izobrazbi je pravnik, a se že vrsto let posveča temu področju in zato me je zanimalo, kaj ga je k temu nagnilo. Povabil sem ga, da kot predsednik pove več o delovanju Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, o mednarodni zvezi evropskih izseljencev po svetu in o nedavni raziskavi, ki jo je opravila Ameriško slovenske izobraževalna fundacija ASEF o digitalni preobrazbi slovenskih izseljenskih skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Nenazadnje sva se dotaknila ameriških Slovencev, ki so dejavni v politiki. Dejan Valentinčič (1987) je po izobrazbi pravnik in je vodja Centra za družboslovno raziskovanje na Inštitutu ASEF za izobraževanje in raziskovanje ter prodekan za raziskovalno in razvojno dejavnost Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Kot izredni profesor za področji prava in politologije predava na Evropski pravni fakulteti (na kateri je z odliko diplomiral in magistriral), Fakulteti za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je doktoriral.

Zakaj in kako polniti baterije?

Razmišljali smo o tem, kako poletne počitnice izkoristiti za izboljšanje odnosov - med zakoncema in v družinskem okolju. Kaj s psihološkega in duhovnega vidika pomeni napolniti baterije in kaj lahko družine z najstniki vključijo v počitniški čas, da bi okrepili medsebojno povezanost? Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Sončni žarki ljubezni

Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne oaze v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!« Tako je v uvod svoje knjige z naslovom Sončni žarki ljubezni, ki je izšla pri založbi Ognjišče, zapisal avtor, Phil Bosmans. Nekaj odlomkov smo prebrali v oddaji Sol in luč.

Boleč korak nazaj pri priznavanju pravic jezikovnih manjšin

Napisi na železniški postaji v Čedadu bodo po novem le enojezični - v italijanščini, potem ko bili zadnjih deset let v treh jezikih, tudi v slovenščini, piše beneški petnajstdnevnik Dom. Poseg so izvedli v okviru obnove železniške proge Videm–Čedad, ki jo izvaja družba RFI, ki je del skupine italijanskih državnih železnic. Slednja je upravljanje proge prevzela iz rok družbe, ki je skrbela za progo Videm-Čedad. Dela, katerih zaključek je bil predviden spomladi letos, se bodo zavlekla še za eno leto, tako da bodo potniki še dolgo morali uporabljati nadomestne avtobuse. Trijezične table so namestili v začetku junija 2015 v okviru projekta »Vlak jezikov«, ki sta ga zasnovala in izvajala deželna agencija za furlanski jezik in omenjena družba za progo Videm-Čedad, z namenom, da bi storitve, obveščanje javnosti, železniško signalizacijo in vizualno podobo izvajali večjezično, sicer v italijanščini, furlanščini, slovenščini, nemščini in angleščini.

Marko Pavliha: O žalovanju

Marčevski komentar sem posvetil upanju s srčno željo, da bi papež Frančišek okreval. To se žal ni zgodilo in je v tuzemstvu preminil, da bi se preselil v onstranstvo, nasledil pa ga je Leon XIV., ki mu takisto želimo vse najboljše. Danes bi rad povedal nekaj misli o žalovanju, pri čemer mi bosta v pomoč dva odlomka iz mojega romana Potop, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Chiara.

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.