Vem, da kapitalizem ni idealen družbeni sistem. Kapitalizem zagovarja napredek za vsako ceno, tudi za ceno ekološke škode. Še bolj, ko v iskanju dobička zanemarja družinsko življenje. Starejši imajo tako nizke pokojnine, da se z njimi ne morejo dostojno preživljati. V Sloveniji so stvari še bolj zapletene, saj so se v kapitaliste velikokrat prelevili rdeči direktorji, ki so iz upravljavcev tovarn postali njihovi lastniki. Stranka Levica ni prijateljica zasebne lastnine. Tako da na bi neki način rad videl politike Levice, ki bi odvzemali premoženje svojim nekdanjim somišljenikom, ki so si v času »prvotne akumulacije« pridobili veliko premoženje. Velikokrat tudi na nepravičen način.

Vselej, ko je bilo slovenskemu človeku najtežje, se je na obzorju njegovega upanja razodela Marija – Kristusova in naša Mati – ter vstopila v njegovo zavest kot Pomočnica in Rešiteljica. O tem pričuje veliko število romarjev; skoraj ni ure, da ne bi našli zbrane ljudi pred Marijinim oltarjem, romarjev potopljenih v globok pogovor z njo, ki ji kličemo: Marija, pomoč kristjanov!

Komentar je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt.

Konferenca o prihodnosti Evropske unije je enkratna priložnost za vse nas, da sistematično in strukturirano pripravimo mnenje o zgoraj omenjenih temah, jih podkrepimo z dejstvi, o njih razpravljamo ter jih na ta način predstavimo evropskim političnim odločevalcem. Pri tem ostajamo realni glede dometa tovrstnih mnenj, vendar je prav, da v razpravi sodelujemo, prispevamo po najboljših močeh in na ta način soustvarjamo našo skupno prihodnost. Še posebej bo to pomembno v naslednjih mesecih in letih, saj pregreta nacionalna ozračja znotraj več evropskih držav ne predstavljajo več garancije, da je Evropska unija samoumevna in trajna.

Komentar je pripravil predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Naša država bo kmalu praznovala svoj trideseti rojstni dan. Nisem zgodovinarka niti novinarka ali pomembna politična osebnost, sem le hvaležna naslednica slovenskih junakov in borcev, ki so leta sanjali o svoji samostojni državi in imeli pogum, da v pravem trenutku spoznajo neponovljivo priložnost zgodovinskega trenutka in ga izpolnijo. Zato si lahko dovolim, da danes spregovori srce, pa ne samo moje, ampak tudi v imenu vseh tistih, ki ne morejo ali nočejo priti do medijev, a neskončno in ponosno ljubijo našo domovino in vidijo v njej zaklad, ki se ga splača ohraniti za prihodnost naših otrok.

Lahko je vladati v deželi, kjer si, če si seveda prave barve, zavarovan pred kritičnostjo organizacij civilne družbe in budnostjo medijev, katerih naloga je, da so »psi čuvarji« in opozorijo na nepravilnosti v družbi. Če bi svojo vlogo opravljali resno, bi seveda povzdignili glas ob vsaki nepravilnosti, ne pa da ga povzdignejo samo pri nekaterih ter se tako iz kritičnega očesa družbe in četrte veje oblasti spreminjajo v plehke politične delavce in še plehkejše propagandiste, ki navijajo za določeno politično opcijo.

Tale maj je kot naročen za komentarje, ki stojijo na križišču aktualnega in zgodovinskega. Vse mogoče se mi utrinja, ampak zmagal je Franc Jeza. Za tem nenavadnim imenom – krstno je najbolj pogosto moško ime med nami, priimek pa… redek in čuden – no, za tem imenom nastopa nenavadna, izrazita in pomembna oseba. Ena tistih, ki v času spomina na osamosvojitev in nastanek slovenske države - zasluži posebno pozornost. 

Danes nam je svoje razmišljanje predstavila prevajalka in publicistka Alenka Puhar.

Kadar me v kovidskem obdobju pobarate, kako prenašam obsedeno pandemično stanje, mi je nerodno, ker mi ni nič hudega, nasprotno, že dolgo nisem bil tako predan najdražjim, umirjen, kreativen in vsaj navidezno srečen. 

Zakaj pravim - navidezno?

Središče, osnova, ki krepi vero, to pomeni duhovnik med ljudmi. Ni duhovnik središče in osnova, on to samo omogoča. Tudi redovniki in redovnice imajo pomembno vlogo. Pa seveda laiki, ki svojo vero živijo sredi vsakdanjega okolja, ki Jezusa nosijo v svojih mislih in v svojem srcu, ki jim je Cerkev dom in mati. In pa starši, ki svojim otrokom z ljubeznijo, z vsakodnevno skrbjo posredujejo dar vere.

Sprememba na vrhu nacionalnega medija je skoraj tako pomembna kot na vrhu oblasti. Nacionalni medij bi moral imeti ambicijo, da postane osrednji, najkvalitetnejši informativni in formativni medij v državi, v ogledalo katerega bi se morali pogledati vsi ostali mediji.

Ravno v tem tednu, ko se spominjamo 30. letnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in 15. letnico ustanovitve novih škofij, bi tega veselja in odločnosti potrebovali še bolj. In če pogledamo nazaj v tiste čase, vidimo in spoznamo, da smo takrat to odločnost in pogum že imeli. 

Bomo ob tem prejeli tudi nekaj prepotrebnega poguma, da v prihodnje opozorimo na nujnost spoštovanja osebne in institucionalne verske svobodne, pa naj gre za dilemo totalne blokade zakramentov in duhovne oskrbe ali pa sago o kršenju temeljnih človekovih pravic, povezanih z nespoštovanjem odločne Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol?

Komentar je pripravil ravnatelj v Domu sv. Jožefa v Celju, Jure Levart.

Na laži smo se navadili kot na smeti ob cesti. In to je tragično. Laž namreč kvari lepoto sozvočja in sobivanja.

Smo v času, ki nagovarja. In pri tem ne mislim na vsakodnevne novice o virusu, ki na takšen ali drugačen način širi svoje lovke, ne na politične spletke in mešetarjenja, ampak na različne spodbude, ki nas opogumljajo. »Hôdi za menoj« je naslov današnjega misijona na Radiju Ognjišče. Besede, ki jih je Jezus pri Tiberijskem jezeru dejal učencem, ko se jim je že tretjič razodel, odkar je bil obujen od mrtvih. Učenci zbegani, prestrašeni, v tolikšni meri, da si Jezusa ne upajo vprašati niti kdo je?! In potem nastopi znano trikratno Jezusovo vprašanje Petru, Ali me ljubiš? Kakšen je bil Petrov odgovor vemo, ali vemo tudi kakšen je naš odgovor danes, vsak dan, vsak trenutek našega življenja.

Komentar je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt.

Verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim. To želim sebi in Vam, zato si prizadevajmo in se pogumno zavzemajmo za uresničitev pravičnih razmer med nami. Kristus in številni mučenci so v tej veri šli v smrt. So ljudje, »in njim je pripadal Rilke, ki vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat.« 

Za današnji komentar tedna smo izbrali besedilo iz pastoralne spodbude, ki jo je zapisal koprski škof Jurij Bizjak.

Vladavina prava je ključna za delovanje sodobne demokratične družbe. Omogoča, da družba varuje človekovo dostojanstvo in da prav vsakdo uživa enake možnosti za svoje samouresničenje. Vladavina prava zahteva, da ljudje v državnih institucijah, javnem sektorju in zasebnem sektorju, odločajo na podlagi prava in da ne zlorabljajo svoje moči.

Slovenščina je te dni sredi našega epidemijskega razkola edina stvar, ki povezuje tiste na levi in tiste na desni politični strani.

Slovenščina lahko tekmuje z drugimi jeziki s svojo sposobnostjo ustvarjalnosti, izrazoslovja, z bogastvom besednega zaklada in s tako prepoznavno dvojino.

Mi, mali narodi, moramo svoje jezik ohranjati bolj skrbno kot veliki narodi. Moramo se naučiti ljubit svoj jezik tako kot ljubimo svoje matere, saj smo z njimi zrasli, ob njem živimo, z njim prenašamo svoje dosežke in svoje srčne lepote novim rodovom.

Vsi iz koalicije ustavnega loka in njihovi propagandisti so se v pustni torek zbudili rdeči kot purman. Za urbane bicikliste naj povem, da se je v kmečkem okolju uporabljala ta primerjava za nekoga, ki se je razjezil in mu je kri udarila v glavo. Tak je bil rdeč kot purman, ki se je hud in ves našopirjen zaganja v tarčo. Koalicija ustavnega loka se je šopirila od jeseni naprej a je zgrešila tarčo. Puščica je odfrčala mimo Janeza Janše, ker je Karel slabo meril ali pa preslabo napel lok. Ker tarča ni padla, so od jeze pordečeli …

Naš največji pesnik bržkone povsem trezno negoduje v onstranstvu zaradi naše pritlehnosti, da raje opevamo njegovo smrt namesto rojstva. Mar se decembra že preveč praznuje ali pa drži Frommova prerokba, da se nekdaj prevladujoča biofilna orientacija človeka, katere bistvo je ljubezen do živega, težnja po ohranitvi življenja in upiranje smrti, počasi degenerira v nekrofilno usmeritev, ki časti trupla?

V času epidemije tudi kultura ni v zavidanja vrednem položaju. Ne more se predstaviti s svojimi običajnimi izraznimi sredstvi, saj je preseljena na splet. Ali pomanjkanje kulturnih dogodkov tudi pripomore k vse večji odtujenosti, ki se kaže v družbi?

Komentar je pripravila Mirjana Furlan, prof. slov. jezika in primerjalne književnosti

Inavguracija novega ameriškega predsednika je mnogim dala misliti in marsikoga je spravila tudi v zadrego. V mislih imam slovesnost in predvsem to, da vsebuje toliko verskih elementov. Mi kratko malo nismo navajeni, da bi v slovesnosti, ki je državna par excellence, nastopali duhovniki – celo več duhovnikov – da bi bil v uradnih govorih tolikokrat omenjen Bog, njegova volja in pomoč, da bi se toliko citiralo sveto pismo … Da bi nas prevzela prelepa Amazing grace …

Danes nam je svoje razmišljanje predstavila prevajalka in publicistka Alenka Puhar.

Končno se morajo zagovorniki zamolčevanja božičnega praznika ali celo nasprotniki navzočnosti krščanstva v družbi zavedati, da so zelo nenačelni. Pod protest, v katerem bodo nastopili proti krščanstvu ali vsaj navzočnosti krščanstva v družbi, bodo napisali datum. Ta pa je vezan na rojstvo Jezusa Kristusa. Po njem štejemo leta in zgodovino človeštva delimo pred Kristusom in po Kristusu. Če bi sledili razmišljanju nasprotnikov, bi že s tem, ko napišemo datum, mešali vero v vse pore življenja, ker je pač naš datum vezan na božič, oziroma na Kristusovo rojstvo. 

Rešitev iz sedanje situacije nikakor ni znana. Manevrskih scenarijev je več. Morda je tudi Erjavec samo slamnati kandidat. Dovolj žalostno za katero koli stranko je, če ne more ponuditi mandatarja. Takšne stranke so za odpad. In če bi dobili neko tako koalicijo, kot je bila Šarčeva, bi še enkrat izgubljali čas in država bi drsela v prazno, kot je to bilo videno v prvem delu tega mandata …

Če je posamezniku zaupano upravljanje skupnosti, naj to stori. Načinov in možnosti je toliko, kolikor si jih lahko predstavlja, in svoboden je izbirati med njimi. Vendar je prava odločitev le tista, po kateri tudi daje. Noben človek ni bogat in mogočen sam zase, tak je lahko le v skupnosti. Zato je tudi skupnost, v katero je prav dajati, naš Gospod in Odrešenik pa nam je natančno povedal, komu je treba dajati: Resnično, povem vam; Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v evangeliju.

Danes nam je svoje razmišljanje predstavil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

MatiMarija nam z zaupanjem v Božjo voljo, s svojo privolitvijo Zgodise!, vliva upanje in daje zgled. Kolikokrat in na koliko načinovnam govori Gospod? Pa ga ne slišimo. A kot čudež se nam vseskozipojavljajo Gospodove besede, Ne bojte se!

Kristjane in vse ljudi dobre volje v teh dneh k temu spodbuja Kristusovo rojstvo v človeških srcih, kar je poroštvo za dosego osebne sreče in družbenega sožitja. To nas lahko napravi bolj človeške med seboj in z vsemi ljudmi dobre volje za blagor nas samih, naših družin in vseh ljudi dobre volje. Verjamem, da se bodo za to zavzemali družbeno odgovorni politiki, medijski snovalci in vsi, ki so odgovorni za pravno državo in spoštovanje človekovih pravic. Začnimo že živeti drug ob drugem in drug z drugim, saj smo se za to ob plebiscitu za samostojno Slovenijo tako odločno zavzeli.

Epidemija se še naprej razrašča po Sloveniji. V javnem prostoru je na dan prinesla najslabše od najslabšega. Javne debate o težkih vprašanjih ni več. Zamenjalo jo je medsebojno blatenje, kričanje, nadlegovanja in zalezovanja. Preberite komentar!

Prejšnjičsem si dovolil laično in vendarle ekumensko pokušino nekaterihutrinkov iz Starega testamenta, danespa je na vrsti drugi, za nas ključni del Biblije - Novazaveza. Nične de, če ne verjamete v nebesa, zamenjajte jih z drugimsamostalnikom, na primer zavestjo, srcem ali ljubeznijo, pa se bostezagotovo počutili bolje. Sodobnokrščanstvo potrebuje več Frančiškov, Küngov, Drewermannov inGržanov, da bodo religijo iz okostenele organizacije zopet preseliliv ljudska srca, drugače bo ovenela, zamrla ali podlegla novimindoktrinacijam. Ločujmovero v ideale od institucij, ki naj bi jih predstavljale, kajtislednje prej ali slej zatajijo, saj so človeška tvorba.

Pred nami je Advent, čas pričakovanja in upanja. Naj bo letošnji še tako drugačen, ne pustimo si vzeti notranje, duhovne svobode za praznovanje.

Včasu preizkušnje, ki ga doživljamo na vseh ravneh našegaživljenja, beseda praznik oz. obhajanje praznika izzveni povsemdrugače. Kakobomo obhajali, ko smo v občestvo povezani le virtualno? Kako seveseliti skorajšnjega adventa, časa radosti, ko pa so naše mislipolne skrbi? Kako ostati optimističen, ko pa je v današnjih časihbeseda pozitiven označena negativno?

Žečetrto leto zapored nas sveti oče še posebej poziva, da v svojihprizadevanjih po boljšem življenju ne pozabimo na uboge in nam jekot majhen opomnik na to krščansko držo v koledarju obkrožiltretjo novembrsko nedeljo, ki pa pravzaprav velja za vsak dan v letu.Če izraz boljše življenje lahko razumemo kot boljše gmotnerazmere, daljša obdobja stabilnega zdravja, bolj pristne inosrečujoče odnose in več doživetij, ki v nas zbudijo hvaležnostza življenje, ki ga živimo, potem besedo ubogi lahkosprejmemo za vse tiste, ki jih pesti pomanjkanje sredstev zapreživetje ali se jih oklepa bolezen ali trpijo v slabih odnosihoziroma v prisiljeni samoti ali pa njihov človeški duh – ki ga jezanetil goreč plamen Božjega – vse bolj otopel tone v mrak.

Danes nam je svoje razmišljanje predstavil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Ne preostane namdrugega, kot da vklopimo razum in kritično presojamo vse, kar seširi po državi in po svetu. Če se vsi zaganjajo v nek tvit, jevelika verjetnost, da je stvar umetno sprožena. Če se vsi karnaenkrat začnejo zaganjati v vladno komunikacijo, je očitno, damanjka kaj resnično problematičnega. In tako naprej brez konca. Nilahko, a novice osrednjih medijev smo se naučili precejati inprevajati že v socializmu. To je edini način, da na daljši rokohranimo mir in normalnost, pa tudi zdravje in blaginjo.

Celoten komentar, ki ga je napisal Lenart Rihar, je prebrala Slavi Košir.

Bodite z nami, ne proti nas! Nerazpravljajte o takšnih ali drugačnih maskah, o takšni ali drugačiuri, ne pišite še deset ali več novih odredb, ki jih nihče nebere, ampak poglejte, kaj še lahko naredite, da pomagamo ljudem vsrediščih okužb! Pa če je potrebno nositi tri maske – pa kaj!Če rešuje življenje, bomo pač tudi to naredili!

Komentar je pripravila in prebrala sestra Emanuela Žerdin, sodelavka projekta dolgotrajne oskrbe v Domu sv. Jožefa v Celju.

Pri nas je glede vrednot nekaterim vseeno oziroma jih sploh ne marajo - da lahko potvarjajo in lažejo. Očitno jih ne skrbi, da s takim vezivom drvimo v prepad in zato upor tej vladi, ki kaže voljo in odločnost, da Slovenijo očisti in državljanom omogoči preživetje in prihodnost. Verjamem pa, da večina od nas le želi na to pot.

Tudi o tem današnji komentator.

Zdi se, kot da je svet ponorel. Vprašati se moramo: Je tonormalno?« Vprašati se moramo tudi kam gremo, če seneresnica po spletu, ki je danes osrednji informativni medij, širi 6krat hitreje kot resnica. V tem primeru bi vprašanje moralovsebovati še mnogo bolj apokaliptične besede.