Danes je god svetnika, ki je zapisan celo v našem pravopisu. Najdemo ga pod geslom žegen. Saj veste kateri svetnik je to ...

Svečnica, praznik Matere in Sina, praznik Bogu posvečenim. “Pozdravljena, njegovo domovanje! Pozdravljena, njegovo oblačilo! Pozdravljena, njegova dekla! Pozdravljena, njegova mati!”

Komaj je začetek leta za nami, že je tu začetek novega meseca. Začnimo ga v tišini, da bomo slišali kaj nam govori Bog ...

Naredimo piko ob koncu meseca z molitvijo svetega Frančiška: Oče naš: Tolažnik in Zveličar. Ki si v nebesih: v angelih in svetnikih. Posvečeno bodi tvoje ime: naj se zasveti v nas spoznanje o Tebi. Pridi k nam tvoje kraljestvo: da boš vladal v nas po milosti. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji: da bi te ljubili z vsem srcem.

Sveti Frančišek je Hvalnico stvarstva pisal, ko je slepel in jo končal, ko je videl samo še temo. Ob tem spoznanju verzi še močneje zasijejo, saj odsevajo njegovo notranjost: “Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju, v katerem nam noč razsvetljuješ; lep je in vesel in krepak in močan.”

Bolj kot z besedami, je sveti Frančišek molil z zgledom in življenjem. Beraču je podaril plašč, prav tako revnemu vitezu. Vse, ki so se mu pridružili je klical bratje in jih spodbujal “Ljubite drug drugega, kot vas jaz ljubim.”

Lahko bi rekli, da je beseda “mir” sinonim za delovanje svetega Frančiška. Toda ob tem velja reči, da blagost besede mnogokrat ne izraža naše okolice in tudi ne naše notranjosti. Mirna voda je takrat, ko nihče ne meče kamnov vanjo in ji ni potrebno izpirati krvavih ran.

“Predstojniki naj se ponašajo s to službo toliko, kolikor bi se, če bi bili določeni za službo umivanja nog bratom,” je naročal sveti Frančišek in tudi “Blagor služabniku, ki se tako ponižno vede med svojimi podrejenimi, kakor če bi bil med svojimi gospodarji.”