V zanimivi zgodbi boste povabljeni, da postanete »stroj ljubezni«. Veliko zanimivega prinaša kratka pripoved o ljubezni Frančiška Saleškega. Tudi to, da izraz »hokus pokus« prihaja iz maše v latinščini. Ste vedeli?

Frančiška Saleškega so imenovali »redka ptica na zemlji«. V zgodbi boste spoznali, da je Boga vedno videl v ljudeh, da je ves čas pomagal ljudem v stiski, da je s peresom, kljub vsem škofovskim opravilom, napisal tudi po dvajset pisem tistim, ki so ga imeli za duhovnega voditelja. Izjemen je bil!

Frančiška Saleškega so ljudje radi poslušali, on pa se je vedno z veseljem odzval na vabilo. Tako je obiskal sto cerkva, nagovoril nešteto vernikov in poleg pridiganja zelo rad tudi spovedoval.

Si predstavljate, da bi vam v zahvalo ponudili vrečo cekinov. No, danes bi rekli: veliko denarja. Vi pa bi se zahvalili in dejali: »Ne, hvala, ne potrebujem bogastva.« Ali pa, da bi postali škof, dali bi vam grad, pa bi si izbrali le skromno sobico? Naš velikan je zmogel oboje. Skromen je bil, skromen je ostal.

Janez Bosko je bil bistre glave, zelo rad je bral, naučil se je mnoge čarovniške trike, postajal pravi akrobat. Vse osvojene veščine je uporabljal za prav poseben namen.

Ko so sv. Frančiška Saleškega nekoč obtožili, da je čarovnik, in mu grozili s smrtjo, je pokazal na znamenje križa, ki ga je imel obešenega okoli vratu, in dejal: »Glejte, to je moja čarovnija.«

Frančišek Saleški je odšel v kraje, v katerih je bila vera preganjana. Lahko bi mu vzeli življenje. Pa se ni bal. Kje pa, s seboj je nosil Boga.

»Prijatelj je tisti, ki nikoli na tebi ne preizkuša pesti. Prijatelj je vedno tam, kamor ne upaš sam. » To je le del pesmi iz uvoda nove zgodbe, le del pripovedi o prijatelju Frančiška Saleškega.

Ste že slišali za resnico v naslovu? Ljudje imamo načrte, ki se včasih uresničijo, drugič spet ne. Modri ljudje tudi takrat, ko ni vse po naše rečejo: vsaka reč je za nekaj dobra … Tokrat boste slišali kaj se je dogajalo Frančišku Saleškemu. No, še bolj njegovemu očetu.

Bog ima za vsakega izmed nas poseben načrt. Poslani smo na ta svet, da v prvi vrsti osrečujemo svoje bližnje in pomagamo drug drugemu. Bog je imel načrte tudi za sv. Frančiška Saleškega. O, ja ...

Danes začenjamo zanimivo zgodbo o velikanih, ki ju lahko najdete tudi na seznamu svetnikov.

Zadnji del šmarnic sporoča kaj vse so se otroci naučili v minulih srečanjih pri katehezi. Povedali nam bodo, da je Marija tudi naša mama, da skrbi za vse enako, da nas želi povezati med seboj in z Bogom. Predvsem pa bomo skupaj spoznali: le eno življenje imamo, da lahko naredimo čim več dobrega.

Otroci so se danes odpravili v dom starejših občanov in pripravili program, pri katerem so sodelovali vsi. Kako je dar osrečil starejše, kaj je pustil v nastopajočih … To in resnico, da Marija sliši naše prošnje prinaša predzadnji del šmarnic.

Ste že slišali kakšno zgodbo o tem, da Jezus kliče tudi danes? Veste, da lahko pokliče tudi otroke? Prisluhnite zgodbi, ki pripoveduje o Mateju, prek katerega je Gospod nagovoril vso družino.

Kaj bi odgovorili na vprašanje: »Ali Jezus tudi danes dela čudeže?« Bi prikimali? Bi morda odgovorili, da ne. Prisluhnite Julijini zgodbi in zdi se nam, da bo vaš odgovor … No, vsega pa res ne izdamo vnaprej.

Vsebino tokratnega dela šmarnic objame vabilo, da si pred različnimi izzivi in opravili zastavimo vprašanje: kaj bi na mojem mestu storila Marija?

Naše telo je tempelj Svetega duha. Ste že kdaj slišali, da molimo lahko tudi s telesom? O plesu in talentih, ki so nam dani bodo tokrat razmišljali otroci. Tisti, ki živijo v naših šmarnicah. Doma in v misijonih.

Josip, ki je z družino prišel iz Bosne nam je zaupal kako sta starša izbrala njegovo ime. Zgodba o zaupanju v Božjo pomoč je to. Morda se vam bo že kaj zazdelo, če napišemo, da Josipu v slovenščini rečemo Jožef ...

V šmarnicah poslušamo zgodbe otrok iz misijonov. Današnjo pa nam je zaupala Ljubenka, ki je iz Makedonije prišla v Slovenijo. Ko je spoznala, da je v njenem imenu skrita Božja ljubezen, so izginili vsi strahovi.

Zgodba iz misijonov pripoveduje o deklici Azmiri, ki so ji starši dali ime, ki pomeni »obilje«. Življenje ji je najprej dajalo vse prej kot to. Nato pa je ob redovnih sestrah, misijonarkah spoznala, da Bog vse obrne tako, da je prav. Iz revščine jo je dvignil v obilje Božje ljubezni.

Del današnjih šmarnic bo najlepše vabilo k poslušanju: »Še dobro, da imamo Boga, ki ljubi vse ljudi!« je vzkliknil Miha. »In Jezusa, ki je prišel na svet, da ozdravlja bolne,« je dodala Maja. »In Marijo, ki pod svoj plašč sprejme najbolj uboge, jih potolaži in jim da upanje,« je rekla Ana.

Misijonarka Veronika je v pismu otrokom v Sloveniji pisala o zgodbi dečka Jonasa, ki v sirotišnici spoznava več resnic: da je Marija mama, da je usmiljenega srca, da hodi z nami tudi s koraki ljudi, ki nas spremljajo. Če boste prisluhnili zgodbi, pa boste slišali tudi kakšnega poguma nas uči.

Poznate izraz »solidarnost«? Morda bi ji lahko rekli tudi »misel na druge« ali »pomoč sočloveku«. Kar nekaj podob solidarnosti smo v minulih delih šmarnic že spoznali. Tokrat prihajajo nove.

Verjetno ste pri litanijah že slišali vzklik: Marija, tolažnica žalostnih. Tokrat boste v zgodbi slišali kako tolaži Jasmin in kakšno tolažbo prinaša otrokom v misijonski sirotišnici.

V novem delu šmarnic smo spoznali dve zgodbi. Ena govori o tem, kako je Valerija postala misijonarka. Pustila je dobro plačano službo, oddala stanovanje v najem in se odpravila tja, kamor jo je klicalo njeno srce. Vedela je, da jo otroci v revnih deželah veliko bolj potrebujejo. »Imam toliko znanja, darov in izkušenj, ki jih lahko delim,« si je rekla.

Spoznajte zgodbo hvaležne gospe. Marija je obvarovala njeno vas in ljudi v njej. Zato pravi: »Iz zlatih nitk sem Marijini podobi naredila krono in vsak večer se ji zahvalim za življenje, za zdravje in mir. Mir je največ, kar si na tem svetu lahko želimo.«

Verjamete v čudeže? Veste kaj so votivne podobe v romarskih središčih? Oboje boste lahko spoznali, če boste prisluhnili zgodbi, ki je nastalapri pogovoru za družinsko mizo.

Danes nam bo gospod župnik zaupal kako se je odločil postati duhovnik. Naloga pa nam bo naročala: »Starše vprašaj, kako so izbrali svoj poklic. Marijo v molitvi prosi, naj ti pomaga spoznati, kaj bi rad postal.«

Otroci, ki jih spremljamo v letošnjih šmarnicah so katehistinji predlagali kaj vse bi lahko počeli v misijonskem krožku. Morda tudi vi, dragi poslušalci, dobite kako lepo idejo.

V trinajstem delu šmarnic bomo spoznali pravo kraljico. Kraljico z veliko začetnico, pa tudi sestro redovnico, ki ji je tako ime. Kraljica. Njena zgodba je polna zaupanja, vere in reče ob pravi odločitvi.

V tokratnem delu šmarnic boste lahko spoznali željo dečka iz Afrike, ki si želi postati zdravnik. Spoznal je namreč, da bi rad pomagal drugim, prinašal upanje in bil podoben vzorniku o katerem je slišal neverjetne reči. Spoznajte ga tudi vi.

Miron je deklica iz misijonske dežele. Ob zgodbi, ki jo je poslala misijonarka, katehistinja pa jo je prebrala otrokom pri verouku, boste spoznali, da mladostnike v Afriki lahko tarejo podobne težave, kot njihove vrstnike v Evropi. A brez skrbi, Marija bdi tudi nad njihovimi potmi.

V dosedanjih zgodbah letošnjih šmarnic smo že nekajkrat spoznal kako dobrih src so učenci, pri katerih veroučnih urah smo. V zgodbi o Mariji in deljenju sreče boste slišali kako lepo idejo je dobila Mihaela. Z mamico izdelujeta punčke iz cunj in odločila se je, da .. O, ne! Ne bomo izdali vsega. Prisluhnite zgodbi.

Tokrat boste slišali zgodbo o dekletu iz misijonov, ki ji je ime Meseret. Ko je katehistinja vprašala otroke kaj jih je njena zgodba naučila, so odgovorili: »Ni vse tako samoumevno, kot se nam zdi. Hvaležni moramo biti za vse, kar imamo. Za starše, dom, ljubezen, za učitelje, čisto za vse.«

Zgodba iz misijonske dežela tokrat prinaša tudi prošnjo: »Prosimo Jezusa in Marijo za Lidijo in vse otroke s posebnimi potrebami, da bi bili toplo sprejeti, spoštovani, ljubljeni in razumljeni. Molimo tudi za njihove starše in vsee, ki skrbijo zanje.« Spoznajte Lidijo.

V tokartnem delu šmarnic bomo slišali pripoved deklice iz Amazonije. Povedala nam bo kako preživljajo dni, kje domujejo, kakšna je njihova šola in kako otroci, ki nimajo skoraj ničesar mislijo na lačne v Afriki.

Mojčina mama je vedno nasmejana in nikoli ne izgubi upanja. Pravi, da ima skrivnost. Zelo zaupa v molitev in v Božjo pomoč. Spoznajte tudi kako malo je treba, da si srečen. Če srečo deliš, sreča raste.

Verjetno, dragi šmarničarji, si lahko predstavljate kakšno zgodbo boste slišali, če vam zaupamo kako se bo del šmarnic končal: »Kako zelo smo lahko hvaležni za zdravje in topel dom. Pa da lahko hodimo v šolo in se učimo. Lahko se zahvalimo za vse, kar imamo!« 

Spoznajte zgodbe deklic iz sirotišnice v misijonih. Ko so zanje slišali otroci v šmarnični pripovedi, so sklenili roke in molili: »Marija, prosim te, varuj te deklice in njihove družine. Ne dovoli, da bi se starši prepirali in kričali drug na drugega. Zdrava, Marija … «

Teta Valerija, laiška misijonarka v Afriki nam v tretji zgodbi letošnjih šmarnic za otroke zaupa zgodbo o deklici, ki je stara osem let: »Zdaj živi pri sestrah v sirotišnici. Njena mama je umrla, ko je rodila njenega bratca. Ostala sta sama, brez mame. Očka je moral delati, da so lahko živeli.« Spoznamo drugačno življenje sovrstnikov v misijonih.

Tokrat se bomo s sošolko Majo smejali, skovali lepo dobrodelno akcijo in se v molitvi spomnili na prijatelje. Izvedeli bomo, da je Marija vedno z nami, Bog pa nam svojo ljubezen lahko kaže na veliko različnih načinov.

V prvem delu letošnjih šmarnic spoznamo družino v kateri se bodo, kaže, odvijale šmarnične zgodbe. K naši družini pride na obisk prijateljica, ki je laiška misijonarka. Odločijo se, da bodo otrokom v misijonih napisali pisma. »Hura!« je beseda, ki zaznamuje uvod letošnjih šmarnic.

Letošnje šmarnice v živahni dialogih in pismih z vseh koncev sveta predstavljajo življenje otrok v misijonih, nas seznanjajo s poslanstvom misijonarjev in vabijo, da naše življenje postane dar za Boga. Pod naslovom Marija ima rada vse otroke jih je napisala Špela Pahor. Naročite se na podkast Zgodbe za otroke.

Laž ima kratke noge. Pregovor, ki drži vse ljube čase in resnica, ki jo poznajo vsi narodi tega sveta. Pokaže se tudi v zgodbi, v kateri nastopa zanimiva trojica.

Vinogradnik je imel veliko dela s trto. Pridno je vabil kosa na pomoč, pa se ni dal. Kaj pravite, pri katerem delu na jesen pa je želel sodelovati?

O, ta je pa zvit kot presta. Si pa res zvita. Kot lisica … Ja, kar nekaj junakov v pravljicah je zvitih, pretkanih, iznajdljivih. V bolgarski ljudski, ki čaka na vašo pozornost pa boste spoznali zvito babico in lačnega volka.

Poznate pregovor, ki nas uči, da gre osel le enkrat na led? V tejle pravljici pa boste spoznali, da gre kozel le enkrat v vodnjak. No, najmanj enkrat. Pa lisica tudi.

Pravljica, v kateri ima glavno vlogo lepa lisica, nas uči, da je prav imeti smisel za humor. Ali drugače: da je prav razumeti šalo. No, pa še nekaj nam sporoča: da je treba dvakrat premisliti, preden se pošalimo. A za kakšno šalo gre? Prisluhnite pravljici in izvedeli boste vse …

Zgodba o prestrašenem ptičjem paru, zviti lisici, prijaznih ženicah in pametnem psu nam sporoča: »Ne smemo verjeti vsemu, kar nam rečejo.«

Otroci, gotovo vas učijo, da je prav pokazati hvaležnost. Prav gotovo vsi poznate besedi prosim in hvala. Zgodba iz živalskega sveta vas bo podučila prav o omenjeni vrednoti, o hvaležnosti.

Bolgarska ljudska pravljica nas uči, da tudi v živalskem svetu drži, da je dobrota lahko sirota. Izvedeli boste zakaj imajo mravlje še danes polomljene nožice.

Morda veste zakaj lev živi v daljnih krajih? Veste zakaj je muc majhen, lev pa velik? Kaj pa najmočnejše bitje na svetu? Veste kdo je? Prisluhnite bolgarski ljudski, ki vas poduči o vsem.

Le glejte, da besedila, ki je pred vami, ne boste prehitro prebrali. Naglica ni nikoli dobra. Bolgarska ljudska pravljica potrjuje staro modrost, ki nas uči, da ni dobro preveč hiteti. Ježek, ki je glavni junak zgodbe je podučil lisico, medvedko in volka. Pustite, naj tudi vas.

Takole se začenja ta valaška pravljica: Nekoč je živel čevljar. Imel je ženo, ki se je zelo rada prepirala. In ker se je prepirala vsak dan, ni preostalo čevljarju drugega, kot da se je prepiral tudi on. Tako sta se kregala in pričkala, da ni bilo več lepo … A brez skrbi, nadaljevanje je zanimivo, konec pa lep. Za nekoga.

Češka pravljica z zelo zanimivo, nenavadno in nekoliko zmedeno vsebino. Težko je povzeti njeno zgodbo. Najbolje bo, da ji prisluhnete.

V pravljici, ki je pred vami nastopata ribič in riba. Ribič je bil ubog, riba pa čudežna. Vse lepo in prav. Če bi v pravljici ne nastopala tudi ribičeva pohlepna žena. Z njo pa je zgodba postala zelo zapletena.

Ukrajinska ljudska pravljica ima v sebi modrost, ki jo lahko najdemo v mnogih pravljicah na prav vseh koncih sveta. Ne bodi pohlepen. Hvaležen bodi za drobne reči in ne imej prevelikih želja. Kako že pravijo pri nas: »Skromnost je lepa čednost.«

Iz Rusije prihaja pravljica o dveh kmetih. Eden je bil bogat, drugi siromak. Eden je imel vsega zadosti, drugi pa veliko otrok, od vsega blaga pa le gosko. Na koncu pravljice graščak reče enemu od obeh: »Možak si in pol, kmet!« Kaj pravite, kateremu?

Kavkaška pravljica nas bo naučila, da ni prav, če se posmehujemo ljudem. Pa tudi o zaupanju v čudežne moči, o skromnosti in prijaznosti govori. Radi imamo navihane pravljice z lepim koncem. Ta je ena takih.

Danska pravljica pripoveduje o kraljični, ki je odšla v svet. Ni želela nemškega kraljeviča za moža in maščeval se je. A brez skrbi, lepo se je razpletlo. No, upamo, da nismo povedali preveč. 

Ob pravljici o medvedu in veverici piše: amurska pravljica. Pa smo debelo pogledali. Amurska? V prvem stavku pripovedi pa odgovor: Tam daleč v Sibiriji ob reki Amur sta nekoč živela medved in veverica. Aha, reka Amur. Pripoved o prijateljstvu, pa tudi o tem kako hitro se prijateljstvo lahko konča.

Pregovor v naslovu pravljice poznamo tudi Slovenci. Pravljica, ki morda potrdi, da je z dobroto včasih res križ, pa prihaja s Finske. Pripoveduje o kmetu, ki je živel na daljnem severu in je moral v gozd po drva. Srečal je medveda in zgodba se je zapletla.