Pogovori z Vosovci - Lidija Dermastia Kovič 3. del

Poslušali ste lahko še zadnji del pričevanja članice Varnostno obveščevalne službe OF Lidije Dermastia Kovič. Pogovor z njo je bil posnet leta 1978, vodil pa ga je dr. Miloš Kobal prav tako nekdanji vosovec. S komentarji je v oddaji sodeloval znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji. 

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. julij 2025 ob 05-ih

Trgovec

Levi se je nekega dne pritoževal svojemu rabinu: »Rabi, imam trgovino, trdo delam od zore do mraka, toda skoraj ne morem preživeti. Tisti ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Dr. Dejan Valentinčič

K pogovoru pred letošnjo nedeljo Slovencev po svetu sem povabili raziskovalca izseljenstva dr. Dejana Valentinčiča. Po izobrazbi je pravnik, a se že vrsto let posveča temu področju in zato me je zanimalo, kaj ga je k temu nagnilo. Povabil sem ga, da kot predsednik pove več o delovanju Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, o mednarodni zvezi evropskih izseljencev po svetu in o nedavni raziskavi, ki jo je opravila Ameriško slovenske izobraževalna fundacija ASEF o digitalni preobrazbi slovenskih izseljenskih skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanadi. Nenazadnje sva se dotaknila ameriških Slovencev, ki so dejavni v politiki. Dejan Valentinčič (1987) je po izobrazbi pravnik in je vodja Centra za družboslovno raziskovanje na Inštitutu ASEF za izobraževanje in raziskovanje ter prodekan za raziskovalno in razvojno dejavnost Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi. Kot izredni profesor za področji prava in politologije predava na Evropski pravni fakulteti (na kateri je z odliko diplomiral in magistriral), Fakulteti za slovenske in mednarodne študije ter Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je doktoriral.

Marjana Debevec: Postajamo ljudje

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«