Pogovori z Vosovci - Franc Stadler Pepe 1.del

V oddaji Moja zgodba lahko že drugič prisluhnete vosovskemu likvidatorju Francu Stadlerju Pepetu, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Njegovo pričevanje je komentiral znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič. Stadler oživlja spomine na začetke organiziranja VOSa, na atentate ter pomembne operacije, kot so reševanje aktivista Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora, sledenje in umor industrialca Avgusta Praprotnika, ter reševanje načelnice VOS Zdenke Kidrič Marjete iz bolnišnice.

Citat iz oddaje o umoru Avgusta Praprotnika:

Grupa se je odločila, da izvede justifikacijo v Tavčarjevem hramu v bifeju. Avto je bil v Tavčarjevi ulici s šoferem varnostnikom. Streljal je Štefan (Brajnik). Umik je branil Štefan Babnik. Vsi trije so se začeli umikati v avto, ki ga je vozil Pangrc Ludvik. Praprotnik je imel spremljevalca zaščitnika, ki je bil naš agent, ki je potem, ko je avto že krenil streljal, v smeri umika avta in opozoril Italijane, ki so bili blizu sodnije. Videli so, da avto drvi proti Titovi in s puško ustrelili v karoserijo avtomobila. Naboj se je odbil in ranil Štefana Babnika tako, da mu je raztrgal črevesje. Tako je bil prepeljan v Neubergerjevo ambulanto na Vilharjevo cesto. Po akciji sem se sestal s Štefanom Babnikom, da prevzamem pištolo, ki jo je imel Babnik Štefan na akciji. Pri Neubergerju sem našel Štefana ležati na ozki operacijski mizi. Ležal je na hrbtu s skrčenimi koleni v krčih in mukah. Vprašal me je, če je akcija uspela, ali je ta izdajalec padel. 

Odgovoril sem mu, brez skrbi, da je, sigurno. Dal mi je pištolo, ki je bila na mizi ob njem, da jo odnesem na varno. Bila je to španska pištola. Vprašal sem profesorja Lavriča, (takrat nisem vedel, kdo je. To sem zvedel šele po vojni, ko sem se z njim seznanil. Vedel pa sem, da je naš, ker je bil to naš punkt), naj mi pove, kako je Štefan. Povedal je, da noči ne bo preživel.

Božo Rustja: Vedno se zavedajte, da ste minljivi

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko  nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.

Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

V povprečju odvržemo vsak teden v smeti za 5 evrov užitne hrane

Velike količine zavržene hrane so resno etično vprašanje, a pomenijo tudi povečane stroške in breme za okolje. Kako na novo premisliti odnos do hrane, kaj lahko stori vsak posameznik, kako načrtovati nakupovanje in porabiti ostanke hrane? To so pomembna vprašanja, ki smo jih odpirali skupaj z Emo Otavnik iz Društva Ekologi brez meja. 

Iščemo učitelje

Živali v gozdu so se odločile, da je prišel čas, da odprejo šolo za svoje mladiče. Uprava, ki ji je bila naložena skrb za prihodnjo ...

Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Slovenci na plantažah kave v Braziliji

Brazilska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa je skupaj z Zvezo Slovencev v Braziliji v okviru rednih spletnih srečanj pripravila odmevno predavanje prof. dr. Valdeirja Vidrika z naslovom Življenje in delo slovenskih izseljencev na kavnih plantažah ob koncu 19. stoletja. Zanimanje za zgodovino slovenskega izseljenstva v Braziliji je bilo veliko. Prof. Vidrik, katerega predniki so v Brazilijo prispeli konec 19. stoletja, je v svoji raziskavi predstavil zahtevne življenjske razmere slovenskih priseljencev, ki so se v Braziliji znašli le nekaj let po odpravi suženjstva. Poudaril je, da so številne nekdanje sužnje na plantažah nadomestili izseljenci iz Evrope – med njimi tudi Slovenci – ki so se soočali z napornim delom, skromnimi pogoji in zahtevno prilagoditvijo na novo okolje, tudi nasiljem in zlorabami. Kljub težkim razmeram pa so se slovenski priseljenci izkazali z vztrajnostjo, delavnostjo in močnim občutkom skupnosti, kar jim je omogočilo, da so si sčasoma ustvarili trdnejše temelje in prispevali k razvoju brazilske družbe.