Ivan Šček (1925 – 1972)

Skladatelj, učitelj glasbe, dirigent, zborovodja in organist Ivan Šček je bil doma iz Vipave. Prevzel naj bi očetovo kovaško delavnico, a zaradi slabega zdravja se je posvetil glasbi, kar so bile njegove otroške sanje. Po študiju na akademiji za glasbo je učil na glasbeni šoli in gimnaziji v Kopru. Obenem je bil organist in zborovodja v koprski stolnici. Napisal je 150 zborovskih skladb od tega eno tretjino za cerkvene zbore. Bil je prvi, ki je uglasbil v duhu koncila prenovljen mašni obred v slovenščini. Cerkvene pesmi ter 7 maš za zbor in orgle je podpisal s psevdonimom Štefan Kovač, saj zaradi učiteljskega poklica sicer ne bi smele v javnost. Med inštrumentalnimi deli izstopa Koncert za violino in orkester; napisal je tudi pravljični balet Boter Petelin. Njegovo ustvarjalno pot je prekinil srčni infarkt za posledicami katerega je umrl, star komaj 47 let. 

Jože Bertoncelj (1925 – 2016)

Duhovnik, katehet in prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj je bil doma iz Kovorja. Gimnazijo je začel v Kranju in končal v Celovcu. Po maturi 1943 so ga Nemci s sošolci mobilizirali in poslali v Normandijo. Po dveh letnikih elektrotehnike je odšel v bogoslovje. Posvečen je bil leta 1951. Zatem je bil kaplan v Kranju, Črnomlju in v Trnovem. V tem času je občutil trdo roko komunizma z grožnjami, zasliševanji; nastavili so mu celo bombo, a ni eksplodirala. Leta 1961 je prevzel vodenje nove župnije Ljubljana - Koseze in ostal župnik do upokojitve leta 1997. V tem času je zgradil cerkev in župnišče. Na stara leta je pomagal pri ustanovitvi župnije Podutik. Želel je študirati katehetiko na Dunaju, a mu oblasti niso dale potnega lista. Pri Družini je urejal prilogo Malim, leta 1972 je postal urednik Mavrice in bdel nad njo osemnajst let. 

Graditelji kot svetilniki na romanju upanja

Med Graditelji slovenskega doma so tudi možje in žene, ki so poleg vidnih sledov v naši zgodovini zapustili bogato duhovno dediščino, ki poleg zemeljske domovine, krasi tudi Neminljivo Slovenijo, kot bi dejal Ciril Žebot. O njej govori tudi Alojz Rebula v zbirki esejev Smer, nova zemlja. Gre za domovino, ki jo bomo okušali v večnosti in pisatelj verjame, da bo imela tudi slovenski pridih. V duhu svetega leta lahko rečemo, da so pred nami prehodili pot upanja in pri tem obogatili našo duhovno dediščino. Gre za posameznike v naše narodu, ki so nam lahko v oporo in zgled; obenem so naši priprošnjiki. Zakaj želimo opozoriti nanje? Ker so se trudili za svetost. To preprosto pomeni, da so v življenju skušali storiti to, kar je Bog od njih pričakoval.

Janez Hornböck (1910 - 1990)

Koroški rojak Janez Hornböck je bil doma v Šentjanžu v Rožu. Po posvečenju in doktoratu iz teologije je bil župnijski upravitelj v Podgorjah. Nacisti so ga med vojno pregnali v nemški del Koroške; po njej se je vrnil na omenjeno župnijo in jo vodil do smrti. Poskrbel je za obnovo med vojno delno porušene Mohorjeve hiše, v kateri so dobile svoje mesto tiskarna, založba, knjigarna ter slovenski dušnopastirski urad. Vrsto let je let urejal koroški katoliški tednik Nedeljo. Skrbel je za izgradnjo slovenskih dijaških ter študentskih domov v Celovcu in na Dunaju med katerimi sta Modestov dom in Korotan. 

Ivan Žolger (1867 - 1925)

Pravni strokovnjak, diplomat in politik Ivan Žolger je znam predvsem po tem, da je imel najvišji položaj med Slovenci, ko gre za oblastne strukture Avstro-Ogrske. Doma je bil z Devine pri Slovenski Bistrici. Po študiju prava v Gradcu in Parizu se je hitro vzpenjal v javni upravi monarhije. Od sredine leta 1917 do maja 1918 je bil minister v dunajski vladi. Pripravil je ustavne temelje za državo SHS in bil vodja slovenskega dela Jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci. Bil je v profesorskem zboru ljubljanske in dunajske univerze. Kot strokovnjak za mednarodno pravo se je uveljavil v širšem evropskem prostoru.

Ivan Baša (1875 - 1931)

Ivan Baša 

(1875 - 1931)

V oddaji graditelji vam predstavljamo duhovnega pisatelja, narodnega buditelja in duhovnika Ivan Baša. Odraščal je v Beltincih. Od leta 1908 do smrti je bil župnik v Bogojíni. Tja je povabil arhitekta Plečnika, ki je naredil načrt za novo župnijsko cerkev. Zgradili so jo med letoma 1925 in 1927. Sodeloval je pri verskem tisku, tudi kot urednik. Pripadal je krogu prekmurskih duhovnikov, ki so prek verskega tiska in tudi s političnim delovanjem vodili Prekmurce k združitvi z matičnim narodom. Škof Jožef Smej je njegov lik upodobil v knjigi Psalmi vaškega župnika. 

Branko Rozman (1925-2011)

Pesnik, dramatik, urednik in duhovnik Branko Rozman je bil doma iz Bohinjske Bistrice, odraščal pa je v Šiški. Gimnazijo je začel v škofovih zavodih, v bogoslovje v begunskem semenišču in 1952 postal duhovnik v Argentini, kjer je pozneje doktoriral in predaval pastoralno teologijo. Po letu 1965 je bil četrt stoletja zdomski duhovnik v Münchnu ter urednik revije Naša luč. Leta 1991 se je vrnil v Slovenijo. Izdal je pesniški zbirki Na steni spi čas in Čas je zreli plod jeseni. Njegove drame so zbrane v knjigi Obsodili so Kristusa. Med njegovimi deli je tudi knjižica V Rogu ležimo pobiti. Ves čas je objavljal tudi kritične zapise in pomagal pri odkrivanju resnice o naši polpretekli zgodovini v Naši luči, Družini in drugod. 

Alojzij Mihelčič (1880-1975)

Alojzij Mihelčič (1880-1975)

Skladatelj, zborovodja, organist in politik Alojzij Mihelčič je bil doma v Harijah v Brkinih. Kot organist je služboval v Štangi, Metliki in Celju. Že v Avstro-Ogrski je bil metliški župan in deželni poslanec, leta 1919 je postal župan Celja, dvajset let zatem pa poslanec in podpredsednik jugoslovanske narodne skupščine. Od mladih let je komponiral. Napisal je kar 430 skladb, med katerimi je največ cerkvenih, med posvetnimi pa so nekatere ponarodele (najbolj priljubljena je: Polje, kdo bo tebe ljubil). Manj znano je, da je bil Mihelčič vnet zagovornik Majniške deklaracije, med drugo svetovno vojno pa v vrhu SLS.