Miro Šlibar, zlatomašnik

Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.

Svetost in bolečina smrti

Na praznik vseh svetih, ko se spominjamo svetlih zgledov vere, smo gostili kliničnega psihologa in frančiškana p. dr. Christiana Gostečnika. V pogovoru smo združili razmislek o svetosti, minljivosti, smrti in žalovanju. Kaj pomeni biti svet v sodobnem svetu? Kako se soočamo z izgubo bližnjih? Kako vera in psihologija skupaj osvetljujeta pot skozi bolečino? Svojo zgodbo ali vprašanje za p. Christiana lahko pošljete na elektronski naslov: za.zivljenje@ognjisce.si

Božo Rustja: Vedno se zavedajte, da ste minljivi

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko  nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.

Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Predstavljamo knjigo p. Anselma Grüna - Ko ne veš več, kako naprej.

Kriza je za vsakogar nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a vsakdo jih doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi reševanje za vsakogar drugačno. O tem piše p. Anselm Grün v knjigi Ko ne veš več, kako naprej, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Nekaj odlomkov smo predstavili v tokratni oddaji Sol in čuč.

Pogovori z Vosovci - Franc Stadler Pepe 2. del

V oddaji Moja zgodba lahko že drugič prisluhnete vosovskemu likvidatorju Francu Stadlerju Pepetu, ki se je spominjal delovanja varnostno-obveščevalne službe OF med drugo svetovno vojno V Ljubljani. Njegovo pričevanje je komentiral znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič. Stadler oživlja spomine na začetke organiziranja VOSa, na atentate ter pomembne operacije, kot so reševanje aktivista Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora, sledenje in umor industrialca Avgusta Praprotnika, ter reševanje načelnice VOS Zdenke Kidrič Marjete iz bolnišnice.

Citat iz oddaje o umoru Avgusta Praprotnika:

Grupa se je odločila, da izvede justifikacijo v Tavčarjevem hramu v bifeju. Avto je bil v Tavčarjevi ulici s šoferem varnostnikom. Streljal je Štefan (Brajnik). Umik je branil Štefan Babnik. Vsi trije so se začeli umikati v avto, ki ga je vozil Pangrc Ludvik. Praprotnik je imel spremljevalca zaščitnika, ki je bil naš agent, ki je potem, ko je avto že krenil streljal, v smeri umika avta in opozoril Italijane, ki so bili blizu sodnije. Videli so, da avto drvi proti Titovi in s puško ustrelili v karoserijo avtomobila. Naboj se je odbil in ranil Štefana Babnika tako, da mu je raztrgal črevesje. Tako je bil prepeljan v Neubergerjevo ambulanto na Vilharjevo cesto. Po akciji sem se sestal s Štefanom Babnikom, da prevzamem pištolo, ki jo je imel Babnik Štefan na akciji. Pri Neubergerju sem našel Štefana ležati na ozki operacijski mizi. Ležal je na hrbtu s skrčenimi koleni v krčih in mukah. Vprašal me je, če je akcija uspela, ali je ta izdajalec padel. 

Odgovoril sem mu, brez skrbi, da je, sigurno. Dal mi je pištolo, ki je bila na mizi ob njem, da jo odnesem na varno. Bila je to španska pištola. Vprašal sem profesorja Lavriča, (takrat nisem vedel, kdo je. To sem zvedel šele po vojni, ko sem se z njim seznanil. Vedel pa sem, da je naš, ker je bil to naš punkt), naj mi pove, kako je Štefan. Povedal je, da noči ne bo preživel.