Moja zgodba
Pred Jamo pod Macesnovo Gorico je minulo soboto potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici množičnih izvensodnih pobojev po koncu druge svetovne vojne. Že 35. leto zapored jo je pripravila Nova slovenska zaveza. Slovesnost se je začela s sv. mašo, ki jo je vodil škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili njegovi pridigi in pa kulturnemu programu po sveti maši, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Zbrane je nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, prepeval pa je zbor potomcev političnih emigrantov pod vodstvom Marjanka Grohar.
Moja zgodba
Pred Jamo pod Macesnovo Gorico je minulo soboto potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici množičnih izvensodnih pobojev po koncu druge svetovne vojne. Že 35. leto zapored jo je pripravila Nova slovenska zaveza. Slovesnost se je začela s sv. mašo, ki jo je vodil škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili njegovi pridigi in pa kulturnemu programu po sveti maši, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Zbrane je nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, prepeval pa je zbor potomcev političnih emigrantov pod vodstvom Marjanka Grohar.
Informativni prispevki
Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem.
Informativni prispevki
Mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl in predsednik Slovenska karitas ter predsednik Slovenske škofovske konferenc in novomeški škof Andrej Saje sta včeraj skupaj s sodelavci mariborske Karitas obiskala ob katastrofalnih poplavah prizadete kraje na Koroškem. Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem.
Moja zgodba
Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika.
Moja zgodba
Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika.
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Moja zgodba
V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.
Moja zgodba
V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.
Doživetja narave
Predstavili smo letošnje radijsko kolesarjenje Od Marije k Mariji - od prijatelja k prijatelju. Tokrat se radijska ekipa odpravlja v deželo Martina Krpana: od Ilirske Bistrice do Stične. Kje natančno bo tekla kolesarska pot, kakšni bodo vsebinski poudarki in kje postanki? V drugem delu se nam je oglasil alpinist Aleš Česen, ki je točno pred mesecem dni z avstrijskim soplezalcem stopil na vrh še neosvojenega šest tisočaka v Karakorumu.
Pogovor o
Ob začetku zbiranja podpisov pod zahtevo za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bomo v oddaji Pogovor o predvajali posnetek okrogle mize, ki se še kako dotika tega področja. V letošnjem marcu so jo pripravili na Univerzi Sigmunda Freuda. O žalovanja v času paliativne oskrbe in umiranja bližnje osebe so spregovorili nekdanja državna koordinatorica za razvoj paliativne medicine Mateja Lopuh, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladih pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemlič Radović in član komisije za medicinsko etiko, pediater dr. Urh Grošelj. Omizje je povezovala Mateja Feltrin Novljan.
Sol in luč
»Včasih se človek odloči za slabšo možnost, kar postane tudi izkušnja. Človek je tu s svojo duhovno zmožnostjo kakor krmar ladje, ki nenehno popravlja njeno smer, dokler varno ne pristane na cilju. Nečesa pa človek ne more. Ne biti človek.« Tako je v knjigi »Sto domačih zdravil za dušo in telo« zapisal dr. Jože Ramovš. Iz knjige smo za oddajo prebrali nekaj izbranih odlomkov.
Komentar tedna
V ponedeljek se začne novo šolsko leto. Naj bo polno želje po znanju, radovednosti, poguma za delanje napak, humorja, veselja ob majhnih zmagah in zaupanja med učitelji, učenci in starši. Naj bo leto, ko bo šola prostor srečanja, ne le informacij. Naj bo leto 2025/2026 leto, v katerem bomo vsakemu otroku znali reči: »Zmoreš. Verjamem vate.« In leto, v katerem bomo znali tudi sami sebi reči: »Zmorem. Verjamem vase.«
Komentar je pripravila Alenka Brovč, univ. dipl. ped. in prof. slov. ter članica DKPS.
Spoznanje več, predsodek manj
Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil p. Branko Cestnik. Z njim smo govorili o več temah, ki so zaznamovale to poletje. Najprej smo izpostavili tisoče otrok, ki so obiskovali oratorije na cerkvenih dvoriščih, kaj je nedvomno znamenje tihega zaupanja v vzgojno vlogo Cerkve. Ob tem smo se spomnili tudi 80-letnice konca 2. svetovne vojne in se vprašali, ali res ne znamo brez vojne v Evropi in v Sveti deželi?
Moja zgodba
Študijski center za narodno spravo je pripravil znanstveno konferenco Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi. Na njej so sodelovali zgodovinarji, ki so osvetlili pomen katoliških intelektualcev v prelomnem stoletju 1848−1948. Tega sta zaznamovali dve veliki revoluciji: meščanska leta 1848 in komunistična s prevzemom oblasti po drugi svetovni vojni. Na sporedu je bila prva oddaja v kateri sta govorila Tomaž Ivešić in Špela Chomicki (Homicki).
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pojdite in učite
Slovenska Karitas obeležuje 20 let dobrodelne akcije Za srce Afrike, katere letošnja izvedba poteka prav v teh dneh. V rubriki Pojdite in učite boste slišali o rezultatih doslej, upanju za prihodnost in iskreno zahvalo vsem, ki pomagate nerazvitemu svetu, misijonskim deželam.
Z ljudmi na poti
Gostili smo Klaro Lotrič, grafično oblikovalko in svetovno popotnico, ki jo je zadnja služba popeljala v Turčijo, kjer deluje kot predstavnica ene od turističnih agencij. Prvo pot po svetu je opravila pri devetnajstih letih, pozneje pa je živela in delala v različnih državah, med drugim na Tajskem, v Maleziji, Mehiki, Argentini, pa tudi v Španiji. V oddaji je spregovorila o življenju in delu v tujini.