Tragedija v Novem mestu - dovolj je!

Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.

Pogovori z Vosovci - Franc Stadler Pepe 1.del

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. 

Življenjepis iz slovenske biografije:

Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Pomen zadnjega obdobja življenja

V dneh okrog praznika Vse svetih, ko več razmišljamo o naši minljivosti, smrti in povezanosti med nami, je bila naša gostja v Svetovalnici predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec. Spregovorili smo o pomenu odnosov v zadnjem obdobju življenja, o človekovi vrednosti, o tem, česa si ljudje v času umiranja želijo, pa tudi o zakonu, ki bi uvedel asistirani samomor. Je slednji povezan tudi z evgeniko, ki je ljudi delila na tiste, katerih življenje je več vredno, in na tiste, katerih življenje ne šteje veliko? Prisluhnite zanimivemu pogovoru na prazničen dan.

Božo Rustja: Vedno se zavedajte, da ste minljivi

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko  nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.

Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Predstavljamo knjigo p. Ivana Platovnjaka z naslovom Preobrazba bolečine.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.