Kulturni utrinki

VEČ ...|2. 2. 2024
Matjaž Feguš in Igor Korošec o filmu Zora prešernega Kranja

Matjaž Feguš in Igor Korošec o filmu Zora prešernega Kranja

kulturafilmMatjaž FegušIgor KorošecZora Prešernega KranjaČrtomir Zorec

Kulturni utrinki

Matjaž Feguš in Igor Korošec o filmu Zora prešernega Kranja
VEČ ...|2. 2. 2024
Matjaž Feguš in Igor Korošec o filmu Zora prešernega Kranja

Jože Bartolj

kulturafilmMatjaž FegušIgor KorošecZora Prešernega KranjaČrtomir Zorec

Priporočamo
|
Aktualno

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|26. 2. 2024
Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Robert Božič

politika

Naš gost

VEČ ...|24. 2. 2024
Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

Želela sem biti misijonarka za železno zaveso

Margaret Grace Davis je Angležinja, ki že več kot 50 let živi v Sloveniji. Delala je na Filozofski fakulteti, prevedla precej knjig, prehodila skoraj vse naše gore in v zrelih letih postala vodnica terapevtske psičke Tačke Pomagačke, s katero prinašata veselje otrokom in ostarelim. Njen duh je živ in svež, krepi ga z branjem Svetega pisma in trdno vero, da nebeški Oče skrbi zanjo. Prehodila je skoraj vse slovenske gore in to ji je prinašalo ogromno veselja. 

Meta Potočnik

Margaret DavisTačke pomagačkečas komunizma

Duhovna misel

VEČ ...|27. 2. 2024
Seme staro 2000 let

Zdi se neverjetno, vendar resnično. Januarja ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Seme staro 2000 let

Zdi se neverjetno, vendar resnično. Januarja ...

Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Za življenje

VEČ ...|24. 2. 2024
Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Alenka Rebula: Kako povezati družino, ki ne najde več stika?

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. 

Bolj verjeti življenju 

»Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« 

Od kod predstave o idealni družini?

»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« 

Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja

»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«

»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. 

V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. 

»Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« 

Spoštovanje drugih 

»Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«

Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. 

Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Nataša Ličen

vzgojaduhovnostdružbapogovorodnosiotrocisvetovanje

Program zadnjega tedna

VEČ ...|27. 2. 2024
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 27. februar 2024 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 27. februar 2024 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Od slike do besede

VEČ ...|27. 2. 2024
Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Goriški večer z gostjo Alenko Puhar

V oddaji  ste slišali posnetek pogovora z raziskovalno novinarko, publicistko in pisateljico Alenko Puhar.

Mateja Subotičanec

pogovordružbaspomin

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|27. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Modrost v očeh

VEČ ...|27. 2. 2024
Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Damijana Medved

FuskabocirkusstarejšiCirkodejeva piščalVzajemnost

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|27. 2. 2024
70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

Matjaž Merljak

družbarojakikultura