Pogovori z Vosovci - Franc Stadler Pepe 1.del

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. 

Življenjepis iz slovenske biografije:

Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Utrip dneva dne 4. 10.

• Pohod za življenje – več kot 5 tisoč udeležencev prisluhnilo ganljivim pričevanjem in se veselilo tudi za zbrane referendumske podpise. Nasprotniki so se po nekaj minutah razšli.
• Komentar Nejca Krevsa ob pozitivnem premiku v Gazi. Je mir res blizu?
• Bolniških odsotnosti vse več. Kje so razlogi in kaj to pomeni za gospodarstvo?
• Zaradi kadrovske stiske se s težavami soočata tudi interni oddelek in urgentni center slovenjgraške bolnišnice.
• Več kot 50 zobozdravniških ambulant bo v petek nudilo brezplačne preglede.
• Ob godu svetega Frančiška razmislek o varovanju pitne vode in urejanju namakanja polj.
• Droni spet ponoči ustavili letališče v Muenchnu.
• Vreme - danes sončno, jutri močni nalivi zlasti na Vipavskem in v Istri.

Pisanje žalostink pomaga pozdraviti ranjeno srce

Ozdraveti od bolečine izgube zahteva čas in potrpežljivost. Pri tem so nam v pomoč tudi Psalmi. Ali ste vedeli, da je v tej knjigi Svetega pisma več žalostink kakor hvalnic? To nam pove, da je ubesedovanje notranjega dogajanja, ki je namenjeno tudi Bogu, zelo zdravilno in koristno. Zato je tokratna kateheza Zdravilne besede namenjena vlogi solza in pisanju lastne žalostinke. Pričevanje je pripravila ustvarjalka krščanske slavilne glasbe Bena Briški.

23. nedelja med letom

Slišali boste duhovni nagovor novomeškega škofa Andreja Sajeta. Sledila bo molitev prvih nedeljskih večernic in rožni venec, ki smo ga molili po namenu svetega očeta: za naš odnos do vsega stvarstva. Po rožnem vencu bo Radijska kateheza. Ozdraveti od bolečine izgube zahteva čas in potrpežljivost. Pri tem so nam v pomoč tudi Psalmi, med katerimi je veliko žalostink. Kažejo nam, da je ubesedovanje notranjega dogajanja, ki je namenjeno Bogu, zelo zdravilno in koristno. Zato bo tokratna kateheza Zdravilne besede namenjena vlogi solza in pisanju lastne žalostinke. Pričevanje o sprejemanju bolezni bo podelila Lučka Pajk, ki se živi s cerebralno paralizo.

Pot žalovanja: Zakaj sem tako žalosten?

V tokratni katehezi smo osvetlili pot žalovanja, ki jo moramo prehoditi ob pomembni izgubi kot je denimo izguba službe, zdravja ali ljubljene osebe. Svoje pričevanje o smrti očeta je z nami podelila Ute Bender, ki je tudi ena od moderatoric Zdravilne besede v Sloveniji. Katehezo sta pripravila Marko Ipavec in Melita Bevc. 

Pred 18. nedeljo med letom

V Sobotnem duhovnem večeru ste najprej slišali duhovni nagovor za 18. nedeljo med letom. Pripravil ga je škof Jurij Bizjak. Nadaljevali smo z molitvijo prvih nedeljskih večernic in z rožnim vencem, s katerim smo prosili za duhovnike, saj bo v ponedeljek (4. 8.) praznik sv. Janeza Vianneya, ki je zavetnik duhovnikov. Molimo in prosimo, da bodo naši duhovniki goreči in pogumni ter polni Svetega Duha, ki jim bo pomagal pri prepoznavanju znamenj časa. Sledila je Radijska kateheza. Tokrat smo osvetlili pot žalovanja, ki jo moramo prehoditi ob pomembni izgubi kot je denimo izguba službe, zdravja ali ljubljene osebe. Svoje pričevanje o smrti očeta je z nami podelila Ute Bender, ki je tudi ena od moderatoric programa Zdravilna beseda v Sloveniji. 

Primož Lorbek: Na temeljih služenja gradimo domovino

Kako lepo je, da dan državnosti Republike Slovenije – 25. junij – praznujemo tik po prazniku rojstva svetega Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija. Za Janeza Krstnika pravimo, da je most med staro in novo zavezo, med pričakovanjem in izpolnitvijo, med človekovo pripravljenostjo in Božjo bližino. Ni bil on luč, ampak je pričeval o luči. Njegovo življenje ni bilo usmerjeno v lastno uveljavitev, ampak v pričevanje za Nekoga, ki prihaja.

Prav tu najdemo izjemno lepo izhodišče za premišljevanje ob dnevu naše državnosti – in tudi o duhovnih poklicih. Zadnji dnevi meseca junija so zaznamovani z diakonskimi in duhovniškimi posvečenji ...

Tako je svoj komentar začel Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Pogovori z Vosovci - Lidija Dermastia Kovič 1.del

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.

Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.

Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.

Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.

Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!

Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?

Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. 

Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča.