Ločeni so bili pogosto v Cerkvi odrinjeni na rob, saj jim nismo znali prisluhniti in sprejeti njihovega trpljenja. To vrzel je na Slovenskem zapolnila Skupnost Srce, ki jo je kmalu po odhodu moža spoznala tudi Marija Cigoj z Ljubljane. Z nami je delila utrinke iz svoje preizkušane življenjske zgodbe.
Ločeni so bili pogosto v Cerkvi odrinjeni na rob, saj jim nismo znali prisluhniti in sprejeti njihovega trpljenja. To vrzel je na Slovenskem zapolnila Skupnost Srce, ki jo je kmalu po odhodu moža spoznala tudi Marija Cigoj z Ljubljane. Z nami je delila utrinke iz svoje preizkušane življenjske zgodbe.
Pred sobotnim 8. vseslovenskim srečanjem ločenih v Cerkvi je svojo težko in bolečo svojo pot ločitve, časa po njej in večletnega celostnega okrevanja posredovala Irena Frankovič. Podporo je med drugim našla pri zdravnikih, Društvu sv. Jakoba in skupnosti ločenih v Cerkvi SRCE.
Pred sobotnim 8. vseslovenskim srečanjem ločenih v Cerkvi je svojo težko in bolečo svojo pot ločitve, časa po njej in večletnega celostnega okrevanja posredovala Irena Frankovič. Podporo je med drugim našla pri zdravnikih, Društvu sv. Jakoba in skupnosti ločenih v Cerkvi SRCE.
Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.
Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij.
Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja.
Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo.
Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo.
Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status.
Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.
»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje.
Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja.
Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema.
Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,
si in vam želim.
Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.
Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij.
Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja.
Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo.
Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo.
Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status.
Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.
»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje.
Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja.
Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema.
Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,
si in vam želim.
Razvezani, zapuščeni imajo dragoceno mesto v Cerkvi. Že vse od leta 2003 jih spremlja skupnost Srce, kjer se počutijo sprejete, spremljane v vseh preizkušnjah in kjer lahko skupaj prehodijo zahtevno pot po razvezi. V Družinski katehezi je pričevala Marija Cigoj, ki jo je mož zapustil po 25 letih zakona. Zaupala nam je, s kakšnimi stiskami se je srečevala in kaj je našla v skupnosti Srce. Z nami je bil tudi duhovni spremljevalec skupnosti p. Ivan Platovnjak.
Razvezani, zapuščeni imajo dragoceno mesto v Cerkvi. Že vse od leta 2003 jih spremlja skupnost Srce, kjer se počutijo sprejete, spremljane v vseh preizkušnjah in kjer lahko skupaj prehodijo zahtevno pot po razvezi. V Družinski katehezi je pričevala Marija Cigoj, ki jo je mož zapustil po 25 letih zakona. Zaupala nam je, s kakšnimi stiskami se je srečevala in kaj je našla v skupnosti Srce. Z nami je bil tudi duhovni spremljevalec skupnosti p. Ivan Platovnjak.
V nedeljo se pričenja Teden vzgoje, ki ga prvi teden v septembru pripravlja Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Vsak dan se bodo posvetili določeni misli izbranega pedagoga ali kateheta o upanju katoliških vzgojiteljev in učiteljev. Zakaj so izbrali to temo pa koordinator Tedna vzgoje Matevž Vidmar.
V nedeljo se pričenja Teden vzgoje, ki ga prvi teden v septembru pripravlja Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Vsak dan se bodo posvetili določeni misli izbranega pedagoga ali kateheta o upanju katoliških vzgojiteljev in učiteljev. Zakaj so izbrali to temo pa koordinator Tedna vzgoje Matevž Vidmar.
Jezus tudi danes trka na srca določenih ljudi, da bi se odzvali njegovemu povabilu in v celoti posvetili svoje življenje oznanjevanju evangelija in vodenju krščanskih občestev.
Jezus tudi danes trka na srca določenih ljudi, da bi se odzvali njegovemu povabilu in v celoti posvetili svoje življenje oznanjevanju evangelija in vodenju krščanskih občestev.
Jezus tudi danes trka na srca določenih ljudi, da bi se odzvali njegovemu povabilu in v celoti posvetili svoje življenje oznanjevanju evangelija in vodenju krščanskih občestev.
Dan po godu sv. Frančiška Asiškega smo gostili frančiškana p. dr. Christiana Gostečnika. Frančišek se je v želji slediti božjemu klicu ločil od svojega očeta in matere radikalno. O tem, kaj pomeni trganje popkovine v obdobju najstništva za starše in kaj za mlade, ki se želijo postaviti na lastne noge, smo govorili. Svoje vprašanje za našega gosta p. Christiana lahko za naslednjo oddajo pošljete na za.zivljenje@ognjisce.si
V slovenski župniji v Sydneyju v Avstraliji so na Rafaelovo - žegnanjsko nedeljo praznovali zakonske jubileje, 30-letnico duhovništva domačega župnika, frančiškana p. Darka Žnidaršiča in 35-letnico delovanja molitvene skupine Srca Jezusovega. Zakonski jubilanti so bili: Janez in Neva Janc (65 let), Ivo in Teja Bavčar (64 let), Branko in Ljubica Pezdirc (57 let), Jože in Olga Lah (53 let) in Walter in Kristina Šuber (35 let). Pri sv. maši je pel mešani zbor, po maši pa je bilo srečanje v dvorani in druženje. Razstavo, ki so jo načrtovali ob jubileju molitvene skupine, bodo pripravili kasneje. Naslednja večja slovesnost v Merrylandsu bo sveta birma, ki jo bodo imeli po šestih letih v nedeljo, 17. novembra. Na prejem zakramenta svete birme se pripravlja sedem kandidatov.
Župnik p. Darko se je v oznanilih zahvali: pevcem, organistki Carmen Austin, mašnemu pomočniku Jožetu Marinču, bralcem, Jožetu in Olgi Lah, Mihelci Šušteršič, Danici Petrič, Mirku Lukežiču, ki so pripravili in okrasili dvorano, Olgi Konda, Jenny Stariha, Jožici Modrijančič in Veroniki Konda, ki so skuhale in postregle kosilo, Rudiju Korparju, Stanku Kolarju in Jožetu Marinču, ki so stregli pijačo, osebju slaščičarne De Toni Patisserie za okusni torti, mesarstvu Gojak za meso pri kosilu in kranjske klobase za naš srečolov. Tanja Smrdel je pripravila reportažo za radio VOSA in projekcijo na odru. Danica Petrič je članom molitvene skupine razdelila rožne venčke in spominčke iz Medjugorja, ki jih je poslal njen nečak Domen Novak. Hvala tudi Vesni Kavčič, ki je prodajala srečke, Erin Brežnik, Tanji Resnik, Lidiji Jeraj in še drugim pridnim.
V pogovoru z Barbaro Vesel Barborič, socialno pedagoginjo, učiteljico in socialno delavko dolgoletnih izkušenj, smo izpostavili več dejstev iz šolskega, družbeno okoljskega in domačega, vzgojenega okolja, ki predstavijo trikotnik šola-otroci-starši v novi luči. Oddajo smo pripravili v sodelovanju z Društvom katoliških pedagogov Slovenije.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
Z nami sta bila prof. dr. Igor Lukšič in politični analitik Miran Videtič. Spregovorila sta o vladi, njenem razpadanju po obrokih, o nastopu premiera pred Generalno skupščino, o sestavljanju novega plačnega sistema in o sladkih obljubah, ki ostajajo le na papirju.
Predstavili smo dobrodelni koncert OVITA zanjo, ki bo v ponedeljek 14. oktobra ob 18. uri v Gallusovi dvorani, ljubljanskega Cankarjevega doma. Namenjen je pomoči in predstavitvi zgodb žensk, ki se soočajo ali so prestale bolezni raka na rodilih. Skupaj z zdravnico in pianistko ter ponudnico koncerta Matejo Lasič bodo nastopili Anja Bukovec, Bojan Cvjetićanin iz skupine Jocker out, Tomi Meglič iz skupine Siddharta, Sara Čano, Maja Žerjav, vokalna skupina Katrinas in vokalna skupina Muze.
Slovenska družba se izgublja v slepi ulici delovanja te koalicije, čeprav oblast ob podpori prevzetih medijev in vplivnežev napihuje lažni mit uspešnosti. Očitno tudi »botri iz ozadja« nimajo formule zoper to škodljivo propadanje države. Ladja se potaplja, ni ga – oziroma ga nočejo - ki bi prijel za krmilo, preveril dalj in stran in tok usmeril v blagor očetnjave, če nam ta še kaj pomeni …