Vlada nadaljuje s postopkom nakupa finskih oklepnikov Patria. Za 106 vozil bomo plačali okoli 700 milijonov evrov, je napovedal obrambni minister Borut Sajovic. Z njimi nameravajo zgraditi že dolgo načrtovani dve bataljonski skupini. Kot je pojasnil minister, si slovenski vojaki zaslužijo večjo varnost in mobilnost. Zanimivo pa, da se za največji nakup vojaške opreme odloči ena najbolj levih vlad doslej, in da izbere ponudnik, ki je pod neko drugo vlado veljal za koruptivnega.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Vlada nadaljuje s postopkom nakupa finskih oklepnikov Patria. Za 106 vozil bomo plačali okoli 700 milijonov evrov, je napovedal obrambni minister Borut Sajovic. Z njimi nameravajo zgraditi že dolgo načrtovani dve bataljonski skupini. Kot je pojasnil minister, si slovenski vojaki zaslužijo večjo varnost in mobilnost. Zanimivo pa, da se za največji nakup vojaške opreme odloči ena najbolj levih vlad doslej, in da izbere ponudnik, ki je pod neko drugo vlado veljal za koruptivnega.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Na političnem področju je vse bolj vroče, tudi zaradi izrečenih besed, ki v aktualni vladi skoraj ne pomenijo nič. O tem je za Radio Ognjišče komentar pripravil novinar Peter Avsenik:
V začetku je bila beseda. Vsem tako dobro poznan svetopisemski citat, njegovih razlag je verjetno toliko, kolikor je filozofov in teologov. Sam to nisem, moj povsem laični poskus razumevanja besede, kot je opredeljena v Svetem pismu, gre v smeri besede kot božjega orodja stvarjenja. Evangelist Janez je povzdignil pojem besede na raven Boga, ko je zapisal, da je bila beseda pri Bogu in da je bila beseda Bog. Če sem kiksnil, naj me kakšen duhovnik popravi. A že knjiga vseh knjig pripisuje besedi neznansko vrednost.
V kolikšni meri se učinka besede zavedamo, je že drugo vprašanje. A če je po besedi vse nastalo, kar je nastalega, nastaja še danes. In če nastaja še danes, potem je smiselno biti zelo pozoren, kaj govorimo, kakšen je naš notranji pogovor in kakšen zunanji dialog.
Beseda je lahko čudovito orodje ustvarjalnosti, lahko pa tudi njegovo nasprotje. In če imajo že v medsebojnih odnosih besede tako veliko težo, kakšna šele je ta pri tistih, ki jih uporabljajo v javnosti. In če smo do neke mere še lahko prizanesljivi do spletnih vplivnežev – ne nazadnje nam ni treba prebrati in pregledati prav vsega, kar se pojavi na družbenih omrežjih – pa je pri političnih osebnostih na besede smiselno biti zelo pozoren. Njihove besede namreč na takšen ali drugačen način vplivajo na nas, četudi bi se politiki skušali ogniti v velikem loku.
Le še dobro leto dni nas loči od naslednjih parlamentarnih volitev. Pozornemu očesu in ušesu ne uide, da se že kažejo prvi zametki tematik, na katerih bo temeljila volilna kampanja posameznih strank. In če se leva stran ne izneverja preverjenemu receptu netenja ideoloških tem, od zavračanja pokopa žrtev komunizma pa do pomoči pri samomoru, del desne tokrat stavi na eno samo izhodišče – na besedo.
Besedo si moramo vzeti nazaj, je že ob več priložnostih v zadnjem času poudarjal predsednik SDS Janez Janša. Prvič verjetno na prvem večjem shodu ob robu sojenja v zadevi Trenta. Da si jo moramo vzeti nazaj, predpostavlja, da je bila vzeta. In ena najbolj prikladnih besed, ki je bila vzeta, je svoboda.
Robert Golob se je na oblast zavihtel v času po nočni mori Covida-19. Kot slab spomin pridejo na misel zaprte trgovine, maske, omejitve, cepljenja, PCT … Če nič drugega, je treba Golobovemu volilnemu štabu priznati, da so mu zvito izbrali ime stranke. Dve besedi, ki sta opredelili natančno tisto, česar je v času pandemije najbolj manjkalo – gibanje in svoboda. Primerov, ki kažejo, da se je Golobova svoboda v manj kot treh letih sprevrgla v njeno nasprotje, je nič koliko.
Pravzaprav bi se lahko vprašali, ali je svoboda, kot jo razume aktualna slovenska leva oblast, sploh kdaj dejansko pomenila to, kar sama po sebi je. Na trenutek predsednik vlade namreč svojih totalitarnih teženj niti ne skriva. Spomnimo se samo na besede o čiščenju janšistov in javne radiotelevizije. Kaj je to, če ne popolno nasprotje svobode? Da niti ne govorimo o strohnelih obljubah o osebnih zdravnikih, blaginji za vse, ne le za peščico, o sto montažnih hišah na mesec za poplavljence in še bi lahko naštevali. Kaj si lahko mislimo o predsedniku vlade, ki prelomi celo obljubo, da ne bo več obljubljal?
Kot je ravnanje Svobode v nasprotju s pravim pomenom svobode, tako so besede aktualnih oblastnikov mnogokrat v nasprotju izrečenim. Da imamo volivci slab spomin, se je pokazalo skoraj na vseh volitvah doslej. Toda kdo še lahko verjame lahkotnemu besedičenju, ki se sproti sprevrača v nasprotje povedanega ali pa je uresničitev pomaknjena v neopredeljeno prihodnost. Popoplavna obnova bo očitno v celoti ostala prihodnji vladi, enako spopad z zdravstveno krizo in pomanjkanjem stanovanj.
A naj bomo še tako kritični, ravnanje slovenske oblastne politike in zloraba besede kot prapočela stvarjenja nista v ničemer presenetljivi, če poznamo njeno miselno naravnanost oziroma intimno opcijo. Da je laž nesmrtna duša komunizma, je ugotavljal že poljski filozof Leszek Kolakowski. Da se je lahkotno poslužujejo tudi njegovi ideološki nasledniki, tako ni nič nenavadnega. Nekoliko bolj presenetljiv pa je mazohizem, s katerim del volilnega telesa vedno znova na to pristaja.
Če je beseda zlorabljena, je zlorabljen njen Stvarnik njen vir – saj je bila beseda v začetku pri Bogu in beseda je bila Bog. In v dobro naroda je smiselno, da jo spet dobijo tisti, ki bodo njen smisel razumeli, jo uporabljali preudarno in za izrečenim besedami tudi stali. PA
Na političnem področju je vse bolj vroče, tudi zaradi izrečenih besed, ki v aktualni vladi skoraj ne pomenijo nič. O tem je za Radio Ognjišče komentar pripravil novinar Peter Avsenik:
V začetku je bila beseda. Vsem tako dobro poznan svetopisemski citat, njegovih razlag je verjetno toliko, kolikor je filozofov in teologov. Sam to nisem, moj povsem laični poskus razumevanja besede, kot je opredeljena v Svetem pismu, gre v smeri besede kot božjega orodja stvarjenja. Evangelist Janez je povzdignil pojem besede na raven Boga, ko je zapisal, da je bila beseda pri Bogu in da je bila beseda Bog. Če sem kiksnil, naj me kakšen duhovnik popravi. A že knjiga vseh knjig pripisuje besedi neznansko vrednost.
V kolikšni meri se učinka besede zavedamo, je že drugo vprašanje. A če je po besedi vse nastalo, kar je nastalega, nastaja še danes. In če nastaja še danes, potem je smiselno biti zelo pozoren, kaj govorimo, kakšen je naš notranji pogovor in kakšen zunanji dialog.
Beseda je lahko čudovito orodje ustvarjalnosti, lahko pa tudi njegovo nasprotje. In če imajo že v medsebojnih odnosih besede tako veliko težo, kakšna šele je ta pri tistih, ki jih uporabljajo v javnosti. In če smo do neke mere še lahko prizanesljivi do spletnih vplivnežev – ne nazadnje nam ni treba prebrati in pregledati prav vsega, kar se pojavi na družbenih omrežjih – pa je pri političnih osebnostih na besede smiselno biti zelo pozoren. Njihove besede namreč na takšen ali drugačen način vplivajo na nas, četudi bi se politiki skušali ogniti v velikem loku.
Le še dobro leto dni nas loči od naslednjih parlamentarnih volitev. Pozornemu očesu in ušesu ne uide, da se že kažejo prvi zametki tematik, na katerih bo temeljila volilna kampanja posameznih strank. In če se leva stran ne izneverja preverjenemu receptu netenja ideoloških tem, od zavračanja pokopa žrtev komunizma pa do pomoči pri samomoru, del desne tokrat stavi na eno samo izhodišče – na besedo.
Besedo si moramo vzeti nazaj, je že ob več priložnostih v zadnjem času poudarjal predsednik SDS Janez Janša. Prvič verjetno na prvem večjem shodu ob robu sojenja v zadevi Trenta. Da si jo moramo vzeti nazaj, predpostavlja, da je bila vzeta. In ena najbolj prikladnih besed, ki je bila vzeta, je svoboda.
Robert Golob se je na oblast zavihtel v času po nočni mori Covida-19. Kot slab spomin pridejo na misel zaprte trgovine, maske, omejitve, cepljenja, PCT … Če nič drugega, je treba Golobovemu volilnemu štabu priznati, da so mu zvito izbrali ime stranke. Dve besedi, ki sta opredelili natančno tisto, česar je v času pandemije najbolj manjkalo – gibanje in svoboda. Primerov, ki kažejo, da se je Golobova svoboda v manj kot treh letih sprevrgla v njeno nasprotje, je nič koliko.
Pravzaprav bi se lahko vprašali, ali je svoboda, kot jo razume aktualna slovenska leva oblast, sploh kdaj dejansko pomenila to, kar sama po sebi je. Na trenutek predsednik vlade namreč svojih totalitarnih teženj niti ne skriva. Spomnimo se samo na besede o čiščenju janšistov in javne radiotelevizije. Kaj je to, če ne popolno nasprotje svobode? Da niti ne govorimo o strohnelih obljubah o osebnih zdravnikih, blaginji za vse, ne le za peščico, o sto montažnih hišah na mesec za poplavljence in še bi lahko naštevali. Kaj si lahko mislimo o predsedniku vlade, ki prelomi celo obljubo, da ne bo več obljubljal?
Kot je ravnanje Svobode v nasprotju s pravim pomenom svobode, tako so besede aktualnih oblastnikov mnogokrat v nasprotju izrečenim. Da imamo volivci slab spomin, se je pokazalo skoraj na vseh volitvah doslej. Toda kdo še lahko verjame lahkotnemu besedičenju, ki se sproti sprevrača v nasprotje povedanega ali pa je uresničitev pomaknjena v neopredeljeno prihodnost. Popoplavna obnova bo očitno v celoti ostala prihodnji vladi, enako spopad z zdravstveno krizo in pomanjkanjem stanovanj.
A naj bomo še tako kritični, ravnanje slovenske oblastne politike in zloraba besede kot prapočela stvarjenja nista v ničemer presenetljivi, če poznamo njeno miselno naravnanost oziroma intimno opcijo. Da je laž nesmrtna duša komunizma, je ugotavljal že poljski filozof Leszek Kolakowski. Da se je lahkotno poslužujejo tudi njegovi ideološki nasledniki, tako ni nič nenavadnega. Nekoliko bolj presenetljiv pa je mazohizem, s katerim del volilnega telesa vedno znova na to pristaja.
Če je beseda zlorabljena, je zlorabljen njen Stvarnik njen vir – saj je bila beseda v začetku pri Bogu in beseda je bila Bog. In v dobro naroda je smiselno, da jo spet dobijo tisti, ki bodo njen smisel razumeli, jo uporabljali preudarno in za izrečenim besedami tudi stali. PA
Naslednji teden bomo praznovali kulturni dan. V ospredju bo umetnost in zdi se mi primerno, da spregovorim o lepoti. K temu nas vabijo tudi besede Dostojevskega: “Lepota bo rešila svet”.
Komentar je pripravil sociolog, dr. Igor Bahovec.
Pogledali smo v ozadje problematike digitalnih odpadkov. Teh seveda ne vidimo, vendar pa je podatek, da za shranjevanje trenutne količine podatkov človeštvo potrebuje približno 70 milijonov strežnikov, zgovoren. Nekatere študije ocenjujejo, da bo v desetletju internetno omrežje porabilo 20 % odstotkov celotne svetovne energije. Gre ob številnih drugih težavah, ki pestijo planet, za obrobno temo ali jo je nujno nasloviti? Z nami je bil Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja!
V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.
Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih.
Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek.
Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.
Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!
Predstavniki indijanskih plemen Navaho, Hopi in Apače so se pogovarjali, kako zelo so ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
V katoliški cerkvi 2. februarja obeležujemo praznik Jezusovega darovanja v têmplju, ki ga obhajamo 40 dni po božiču. V ljudski pobožnosti svečnica predstavlja zadnji spomin na Jezusovo otroštvo, sklèp božične dobe, ko se pospravijo jaslice in nehajo peti božične pesmi. Praznik smo v oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagodte obeležili s svečniškim kolednicami.
V oddaji smo gostili ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika, ki nam je zaupal nekaj informacij z dogodka slovesne prisege ameriškega predsednika, kamor je bil povabljen. Spregovoril pa je tudi o stopnji demokracije v ZDA in Sloveniji.
Kakšen je pomen otroške in mladinske gledališke vzgoje pri nas danes? To je vprašanje, ki ga bo odprl današnji, tradicionalni ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani v Trstu. Pripravlja ga Društvo slovenskih izobražencev, tokrat v sodelovanju z Radijskim odrom. Javno debato pripravljata debato ob 80-letnici rojstva Lučke Peterlin Susič. O vzgoji otrok in mladih k ljubezni do slovenskega jezika, kulture in pripadnosti skozi prizmo gledališke dejavnosti bodo razmišljali gostje: gledališka pedagoginja v šolah, igralka in odbornica Radijskega odra Julija Berdon, predsednica Slovenskega katoliškega prosvetnega društva Frančišek B. Sedej iz Števerjana in igralka v društveni dramski skupini Ilaria Bergnach in študent na AGRFT Nejc Kravos. Pogovor bo vodila radijska in televizijska voditeljica ter koordinatorka dramske skupine Slovenskega kulturnega društva Prešeren iz Boljunca pri Trstu Jasmina Gruden. Začetek bo ob 20.30.