Posluh

Ko smo se odločili, da bomo nekaj časa preživeli v samoti, se razvije v nas posluh za božji glas. V začetku, prvi dan, prvi teden, tudi prvi mesec, bomo ...

Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V kakšnem stanju je danes Blejsko jezero in kako je bilo nekoč?

Posvetili smo se Blejskemu jezeru in njegovi kakovosti, ki jo spremljajo že pol stoletja. Ob jubileju je novo podobo dobila čolnarna ob jezeru, ki povezuje tradicijo, naravo in sodobno skrb za okolje. Naša gostja je bila direktorica Urada za stanje okolja dr. Nataša Sovič, ki je predstavila, kaj kažejo podatki in zakaj je dolgoročno spremljanje voda ključno za varovanje okolja. V uvodu pa je podpredsednik Gorske reševalne zveze Miha Primc opozoril na razmere v gorah s pogledom na tragično nesrečo pod Toscem.

Najino pregovarjanje z umetno inteligenco

Kaj sta publicistka in obrtnik, Polonca in Tomaž Sokol spoznala v pogovorih in pregovarjanjih z umetno inteligenco? Je pristranska ali išče resnico? Ji lahko polno zaupamo? Kakšna je naša vloga pri vsem tem?

Poklon Emilu Cencigu

V Črnem vrhu v občini Podbonesec v Benečiji so na nedavnem prazniku kostanja, burnjaku, ki ga pripravlja Planinska družina Benečije, odprli razstavo fotografij o življenju in delu Emila Cenciga, ki se je v tej vasi rodil za božič pred sto leti. S svojim življenjem je utelesil simbol čedermaca – duhovnika, ki je kljuboval raznarodovalnim pritiskom in vztrajal pri veri, jeziku ter kulturi svojega naroda. Bil je tudi glavni ustanovitelj beneškega petnajstdnevnika Dom. Na prireditvi po sveti maši - tam so eno berilo prebrali v slovenščini, slovenske pesmi pa je pel zbor Rečan Aldo Klodič - so predstavili tudi knjigo o zgodovini vasi, ki jo je napisal prav Emil Cencig, pre Milijo po domače. V nedeljo, 19. oktobra, se bodo svojega nepozabnega župnika spomnili tudi ob burnjaku v Gorenjem Tarbiju. O Emilu Cencigu zadruga Most pripravlja knjigo, deželni sedež Rai pa dokumentarni film.

Rok Mihevc: Obletnica valete, ki je prinesla več kot spomine

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.