Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Poslušali smo nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Vzemi se v roke, Garya Johna Bishopa, ki je zapisal: »Razumem malodušne in potrte.«Knjiga Vzemi se v roke zelo slikovito pokaže na tiste misli, ki se tako dolgo ovijajo okoli nas, da se zaradi njih na koncu ne moremo ganiti in ostajamo nemočni.

Gostili smo Dejana Rajbarja, Slovenca, ki se je odločil oditi v Avstrijo in si je nov dom ustvaril v Salzburgu. V času študija v Ljubljani se je resneje začel zanimati za modo, ki je pozneje postala njegovo življenje in delo. Za naš radio je spregovoril o življenju v tujini ter o tem, kako vidi Avstrijo in prebivalce.

Otrok noče spati, odklanja hrano, zjutraj noče v vrtec, ne uboga, ne sliši prošenj po pomoči pri hišnih opravilih in kako z ljubosumjem pri skoraj tridesetih letih, so bila izhodišča za pogovor s specialnim pedagogom Markom Juhantom.

Folklora, gledališče, poučevanje slovenščine, popis dosežkov Slovencev v Avstraliji, slikanje, pisanje pesmi - vse to so dejavnosti Drage Gelt iz Melbourna v Avstraliji, ki smo jo predstavili tokrat. Rodila se je v Setnikarjevi družini na Dobrovi pri Ljubljani kot osma hčerka. Po končanem učiteljišču v Ljubljani zanjo ni bilo službe, saj ni bila primerna kandidatka. Življenje jo je najprej popeljalo v Nemčijo, od tam pa v Avstralijo. Takoj se je vključila v kulturno delo in učila v slovenski šoli, ustanovila folklorno skupino ter sodelovala pri dramski skupini v verskem središču v Kew-ju.

O tem, kako sprejeti izgube bližnjih in tudi o različnih vrstah izgub smo razmišljali v tokratni oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Izguba ljubljene osebe se namreč na svoj način zgodi tudi ob bolezni v starosti, ko se bližnji več ne odziva na našo bližino.

Kdo si ne želi biti uspešen?! Kaj pa porečete na uspešnost v smrti? Tako izzivalen naslov je svojemu delu dal izjemen francoski pisatelj, filozof, Fabrice Hadjadj, ki se je sam označil da je judovskega izvora, arabskega imena in katoliškega prepričanja.V oddaji smo poslušali nekaj odlomkov iz knjige v kateri z izjemnimi navedki, ki segajo od grških filozofov, skozi evropsko literarno zgodovino v kateri išče zrna človekovega odnosa do smrti, do tistega, kar zadeva nas vse. Knjigo prežema cinizem, ki pa mu ga zaradi humornosti bralec ne zameri. Kljub preprostim izpeljavam ni nikoli banalen, vseskozi pa slikovit in domiseln.

V oddaji Za življenje ob 11. uri smo z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem govorili o duševnem zdravju. Tema, ki je tabu, a ob naraščanju tovrstnih bolezni ne bi smela biti. Vabljeni k poslušanju.

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V avtobiografski pripovedi Ognjena noč nam razkriva srečanje s smrtjo v puščavi, ko doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik. Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje in predvsem spoznanje. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.

V tokratni rubriki smo gostili Pavlo Pirnat, terensko kmetijsko svetovalko in strokovno tajnico Združenja ekoloških kmetov Zdravo življenje.

Nadaljujevali smo s predstavitvijo Marijih pesmi (Marija, pomagaj nam sleherni čas, Marija stvarjenja si dika, Marija, skoz življenje), v drugem delu pa poslušali uglasbitev dela rožnega venca, skladatelja Franza Biberja.

Večina ob poroki upa na trajnost zveze. A dejstvo je, da se kljub temu upanju v Sloveniji vsak dan loči 6 parov. Ta številka govori o tem, kako zapleteno je skupno življenje, zlasti ko se še tako obetavna ljubezen spremeni v sovraštvo in razočaranje, je pri sveti maši na 3. vseslovenskem srečanju ločenih 12. 10. 2019 dejal novomeški škof Andrej Glavan.

S psihologinjo, pesnico, pisateljico, predavateljico, Alenko Rebula Tuta smo govorili o veliki temi, o zamerah. Ljudje marsikaj merimo, čas, leta, sredstva, doživetja, uspehe, ... in vmes tudi kaj zamerimo. V oddaji smo govorili, kako prepoznati zamere, v katere smo ujeti in kako se iz njih izzviti ter rešiti odnos.

V oddaji smo predstavili Teden za življenje, praznični utrip pri salezijancih in povabili na nacionalno srečanje razvezanih.

Večkrat si v življenju želimo spremembo ali čutimo, da jo potrebujemo, pa do nje ne pride. Kaj nam lahko pove zgodba ubožca iz Assisija, ki je spremenil tok zgodovine, njegov vpliv pa je segel na vse kontinente? Kako biti sprememba v današnjem svetu in kaj to pomeni za naše odnose? O tem je tekla beseda v oddaji s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

Učitelji so imeli letos drobno smolo. Dan učiteljev je bil namreč na soboto, tako niso mogli praznovati med učenci, ki cenijo njihov trud in predanost. No, je pa Sobotna iskrica vsaj malo skušala nadomestiti učilnico in poskrbela za to, da smo pogledali med šolske klopi in rekli: dragi učitelji in učiteljice, hvala! Pa še nad svetom smo bili navdušeni in s sv. Frančiškom hvaležni za življenje.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

V Rubriki o Slovenskih mučencih 20. stoletja Srce se ne boji lahko spoznate katoliško učiteljico Marico Nartnik, ki so jo partizani po mučenju ubili junija 1942 pri Semiču. Njena krivda je bila, da ni sprejemala kumunistične ideologije. Njeno življenje je predstavil kapucin p. Metod Benedik.

»Lastna pričevanja so za zgodovino katere koli človeške dejavnosti pač nenadomestljiv vir.« je dejal etnolog Milko Matičetov (1919-2014), ki je vse življenje posvetil zbiranju ljudskega blaga. Njegove Zverinice iz Rezije poznajo tudi otroci. Odddajo graditelji smo mu posvetili ob 100. obletnici njegovega rojstva.

Tokratni oddaji s Karlom Gržanom smo dali izzivalni naslov: Otroci imajo samo pravice. Zagotovo ste ob tem pomislili: Ja, kaj pa dolžnosti? A vendarle: otrok ima pravico, da je prizemljen v realnost sobivanja – tudi to, da izkusi posledice svojih ravnanj: če ravna dobro, so te ugodne, če slabo, so neugodne. Otrok ima pravico sprejemanja dolžnosti – ko nekaj zmore, mora – in dolžnost nas odraslih je, da mu to pravico omogočimo. Kot tudi pravico, da je prepoznan, potrjen in usposobljen za svoje poslanstvo v izvirnosti svoje osebnosti … O teh in ostalih pravicah v tej oddaji.

Tokrat smo za spominsko oddajo Naš gost pobrskali v našem arhivu pod letnico 2009, ko smo pred mikrofon povabili človeka velike širine znanja in duha, krajinskega ekologa in gozdarskega strokovnjaka doktorja Boštjana Anka. Svoje strokovno življenje je v najširšem smislu posvetil naravi, njenemu varovanju, odnosu človek - narava in seveda gozdu.

Tokrat smo spoznali življenje duhovnika Naceta Nadraha iz Puščave na Pohorju, ki ga je neznanec iz sovraštva do vere umoril januarja 1947. Rubriko pripravlja dr. Metod Benedik.

Tokrat smo se v oddaji pogovarjali s gospo Vereno Perko o načrtovanju prostega časa. Malo je prostega časa in zato ga je potrebno dobro načrtovati in dobro izkoristiti. Vabljeni k poslušanju.

Davo Karničar je bil gost nočnega programa ob 6. obletnici radia Ognjišče, v noči iz 27. na 28. november 2000. Takrat je nastal naš najbolj izčrpen pogovor z njim (vodil ga je Robert Božič) o vseh vidikih njegovega alpinistično smučarskega življenja in pogledih na življenje in stvarstvo. Drugi del pa je bil kolesarski, z nami sta bila romarja po španskem Caminu del Norte Helena in Frenk Štefanič.

V septembrski oddaji iz rednega cikla pogovorov s specialnim pedagogom Markom Juhantom smo govorili o težavah deklice zaradi disleksije, o ljubosumju ter odgovorili tudi na več ostalih vprašanj poslušalk in poslušalcev.

V oddaji smo ob začetku novega šolskega leta spregovorili o pomenu dobrega sodelovanja med učitelji in starši. Tudi ko pride do težav, je namreč prav, da vzpostavimo spoštljiv in odprt odnos, ki bo otroku najbolj pomagal. Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Življenjska tragedija lahko človeka popolnoma zlomi ali pa spodbudi k polnosti bivanja. Gregor Bezenšek, ki ga poznamo pod umetniškim imenom SoulGreg Artist, je oče Viljema Julijana, malega dečka, ki je pri dveh letih in pol izgubil boj z boleznijo. V oddaji Via positiva skupaj z dr. Nejcem Jelenom pripoveduje o težkih trenutkih, o biserih in spoznanjih ob njih ter o skladu Viljem Julijan, ki je namenjen v podporo otrokom z redkimi boleznimi.

Nedavno je v enem osrednjih časopisov dober poznavalec slovenskih finančnih razmer zapisal trditev, da imamo Slovenci zaradi slabih gospodarjev na čelu države približno tretjino nižji BDP. Ni minilo nekaj dni, ko je ministrica Alenka Bratušek javno trdila, da imamo probleme v zdravstvu, šolstvu in pri pokojninah zaradi preplačanih javnih del v preteklosti. Glede na dejstvo, da se na proračun dobro spozna, njene izjave ni mogoče podcenjevati.Pred nekaj dnevi so se pojavili tudi neki glasovi v imenu upokojencev, ki pa so bili šibki in plehki, kot so bili nedavno o zvišanju pokojnin. Vse, predvsem pa najnižje, bi morali takoj zvišati najmanj za četrtino! Pričakovali bi reakcije pisunov, ki jim uredništva prepuščajo prostor za »pisma bralcev«, pa nič. Bog obvaruj! Če bi se pojavila neka zgodovinska resnica, ki bi oblatila podobo revolucije, ki je uradno ni bilo, ker je bil zgolj in samo boj proti okupatorju, bi nekatere revije pripravile celo posebne številke. Še vedno velja, da so v Sloveniji dobre teme samo ideološke, realno življenje nima vrednosti.V zraku krožijo zahteve po zvišanju plač državnim funkcionarjem. Če gre za predsednika države, vlade in nekatere ministre, bi se s tem strinjal. Nikakor pa ne v primeru, ko hočejo ta resnična neravnovesja izrabiti državni škrici. Seveda tudi njim privoščim višje plače, vendar v sorazmerju z drugimi državnimi uslužbenci. Dokler bo glavni dokaz za »strokovnost« predvsem strankarska pripadnost, je še to najmanj vprašljivo, če ne nemoralno.V Sloveniji so glede na ceno energije, hrane in številnih storitvenih dejavnosti, ki jih uravnava država, dejansko problem plače. Prav gospodarska vloga države kaže, da je njeno vodstvo glavni krivec za neprimerne plače in družbena neravnovesja. Položaj v domovih za ostarele, je kljub njegovemu ignoriranju, na robu eksplozije. Če s cenami teh državnih »uslug« primerjamo plače šefov državnih podjetij, se nam razkrije tragedija socialne Slovenije.Nedavno smo lahko prebrali, da imajo vodilni v napol državni energetiki neto letne plače okoli pol milijona eurov. Mogoče je tam blizu tudi direktor Krke, toda oni proizvajajo, se borijo na mednarodnem trgu, predvsem pa izjemno skrbijo za svoje delavce. Vodilni elektro podjetij pa zgolj in samo izrabljajo monopolni trg, dejstvo, da brez energije ne moremo živeti. Naš bencin je dražji kot v Avstriji, plače pa nekajkrat nižje. Enake testenine so v Italiji pol eura, pri nas več kot evro … Sedaj hočejo podražiti obvezno dodatno zavarovanje. Vsota presega vsoto letnega zvišanja pokojnine. Kje pa so ostale podražitve.Ne samo to. Zvišanje je za vse enako, za one, ki imajo 500 ali 2000 eurov pokojnine. Če to ni protiustavno v smislu načela, da je Slovenija socialna država, naj me »vrag tik tak vzame«. Podobnih primerov je veliko in kar je najhuje, še več jih bo. Vse bolj se kaže, da sedanja vlada, še bolj kot prejšnja, skrbi zgolj in samo za bogate.Danes sem bil v neki veleblagovnici, ki slovi po najnižjih cenah. Tudi šolskih pripomočkov. Jok otrok in vreščanje obupanih mater, da nakupa ne zmorejo, ker ne bodo imeli za preživetje, je bil pretresljiv. Pobegnil sem, ne da bi opravil namen obiska. Država krade predvsem revnim, ker jih je največ in ker kupujejo samo tisto, kar morajo. Zaposleni lahko reagirajo s štrajki, nekaj jim pomagajo sindikati. Kaj pa upokojenci, ki imajo za svoje voditelje večinoma prodane duše neuspešnih politikov?!Da bi onemogočili izražanje nezadovoljstva in družbeno kritiko, do skrajne obsedenosti preganjajo sovražni govor in nanj navezujoče si pojave. Proti sociali naperjenih dejanj, kot so zahteve po podražitvi velikih gradenj kot so drugi tir, karavanški predor, tretja os in podobno, za njimi stojijo vodilni člani Kučanovega Foruma 21, ne smemo kritizirati. Zlorabljanje človekovega dostojanstva in eksistenčne stiske, kot je bil primer županove farmacevtke, nevtralizira sodišče (nič ne govorite čez njega!!!!!!!!!). Vsak od nas bi lahko dodal še številne dokumentirane primere iz svojega okolja. Pohitite, dokler vam ne zavežejo usta določila o sovražnem govoru.Kot zgodovinar bi rad vprašal, bo sovražni govor tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine. Tam so glavni mojstri v Zvezi borcev z Kučanom-Efialtom na čelu? Dajejo napake ali moralni zdrsi katoliških duhovnikov pravico do blatenja in žalitev verskega prepričanja, ki ga nam zagotavlja ustava? S kakšno pravico nam podtikajo, da je naša vera zgolj in samo rezultat manipulacij klera, da nimamo svojih spoznanj?Slovenija je gnila, da zaudarja do brezzračnega prostora nad nami. Tega seveda ni kriva ona, ampak mi, ki ne znamo biti državljani, ki se kot ljudje ne cenimo. Ni problem v premikanju proti sredini, nasprotovanju nacionalistom in antiekologom. Problem je v vrednotenju človekovega življenja! Tukaj in zdaj.Dediščina nadvrednosti ideologije nad vrednostjo in spoštovanjem človeškega dostojanstva vsakega posameznika je očitno za Slovence nepremagljiva. Vse bolj razumem one, ki trdijo, da je razprava o evtanaziji zgolj in samo priprava za dokončno rešitev pred onimi, ki so revni ter nebogljeni, ki trkajo na vest človeške družbe!

Spoznali smo življenje Ljudmile Belcijan iz Predoselj pri Kranju in njeno pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića. O njenem življenju varuške na kraljevem dvoru, ki ga predstavlja razstava Dekle iz ozadja zgodovine v Gorenjskem muzeju, sta spregovorila soavtorja Alenka Pipan in dr. Marko Frelih.

Prava mera je odgovor na marsikatero vprašanje, tudi glede skrbi za zdravje, ki naj je ne bo ne preveč in ne premalo. Ne zamudite.

September vsako leto znova prinese veliko spremembo. Za vse, družba začne z novim šolskim letom drugače delovati. Da bi v pravo smer, je modro osvetliti osnovo vzgoje in učenja, to je priprava na (in učenje za) življenje. Še vedno najdemo veliko pedagogov in vzgojiteljev, ki iščejo neznanje in napake namesto da bi iskali znanje in dobre navade. V naši družbi je žal še vedno preveč grajanja in veliko premalo spodbud ter pohval. Naš sogovornik je bil prodoren in neposreden dr. Aleksander Zadel.

Janez Bitenc je v svojih pesmicah slikal svet, življenje, rože in živali, igrače in veselje. Feri lainšček pa je pesniško pero po otroško usmeril v živali z domačega dvorišča. Mi smo dodali še nekaj zgodbic o živalih in nastala je poletna Sobotna iskrica, ki se poslavlja od počitnic.

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

Ste vedeli, da plavajoči otok plastičnih odpadkov v Tihem oceanu, ki se nahaja med Havaji in Kalifornijo že presega trikratno velikost Francije, saj meri že več kot milijon in pol kvadratnih kilometrov. Otok smeti bi tako prekril kar 75 Slovenij. Zato bomo z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem razmišljali o našem odnosu do narave in konkretno predlagali, kaj lahko mi, kot posamezniki storimo. O vsem tem v tokratni oddaj Za življenje.

Poslovili smo se od Ivana Omana, staroste slovenske politike in enega ključnih osamosvojiteljev Slovenije ter soustanovitelja Slovenske kmečke zveze. Srčnost, razgledanost, pravičnost, pogum in humanizem so zaznamovali njegovo življenje in pustili globoko sled med nami. To oddajo smo pripravili v njegov spomin.

V naše kraje preko spletnih medijev prihajajo novice o delovanju za življenje, ki ga izvajajo v ZDA mnoge organizacije in posamezniki, ki verjamejo, da je človek človek vse od spočetja naprej in potemtakem vreden zaščite, nege in ljubezni. V zadnjih letih, sploh odkar imajo predsednika, ki sebe označuje kot pripadnika gibanja za življenje, se najbolj zavzemajo za zaustavitev dotoka denarja davkoplačevalcev za namen izvajanja splava. V ZDA je najvidnejši podpornik splava veriga klinik, ki se imenuje Planned parenthood. V slovenščini to pomeni Načrtovano starševstvo, kar je precej ironično ime za organizacijo, ki večino denarja za svoje delovanje prejme od uničevanja potomcev.

Pomoč iz Slovenije dnevno lajša življenje 250.000 ljudem v srcu Afrike. Na kakšen način lahko pomagate revnim in podhranjenim na črni celini, ste slišali v tokratni oddaji Karitas.

Zakonca Perko sta se dotaknila vprašanja staranja, psihologije starega človeka.Naš odnos do starejših oseb, odnos mladih do starejših.

Na svoji dušnopastirski poti je služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, dve leti je bil spiritual v bogoslovju v Mariboru, zadnjih 32 let pa je župnik v župniji Bogojina. Pred kratkim je izšla njegova knjiga: Tebi, slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom, v kateri med drugim predstavlja življenje in delo Jožefa Klekla st.

Sindikat Kmetov Slovenije vabi vse kmete in podeželane, ki so prizadeti zaradi napadov zveri in vse ljudi, ki želijo podpreti njihov boj za varno, obdelano in poseljeno podeželje, da se jim jutri ob 10.00 uri pridružite na II. velikem protestnem shodu pod sloganom »Slovenija ne bo zverinjak!« na športnem igrišču ob osnovni šoli v Jelšanah. Popoldne ob 17.00 pa se bo v Davči na gorenjskem, odvijala okrogla mizo na temo: »Vpliv zveri na življenje na podeželju«. Tamkajšnja CI, ki se bori proti naselitvi zveri na gorenjskem področju, bo s svojimi vprašanji in stališči izzvala ministra Zajca in ministrico Pivčevo, da javno, pred publiko in kamerami pojasnijo nastalo situacijo in, da skupaj poiščemo rešitev iz nevzdržne situacije, ki se dogaja praktično v vsej zahodni polovici Slovenije.

Kogar boli, lahko govori o bolečini in kdor ljubi lahko govori o ljubezni. In smisel življenja? Kdo lahko pove več o tem kot tisti, ki je vse življenje ob drugih spremljal odpiranje vrat v večnost in na svojem telesu ob dolgotrajni bolezni spremljal minevanje. Z dr. Metko Klevišar se je pogovarjala Damjana Medved.

Kakšno mesto zavzema Marija v pesemskem izročilu, kako je bila povezana z življenjem slovenskega ljudstva in na kakšen način je ljudska ustvarjalna domišljija upodobila Jezusovo mater razodevajo številni napevi o Mariji. Te so pred prihajajočim Marijinim praznikom zapele Mlade pevke AFS France Marolt iz Ljubljane

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Naš gost je bil trinajstletni fant Damijan, ki je oslepel pri sedmih letih zaradi možganskega tumorja. Njegova zgodba in življenje je lahko navdih za marsikoga.

Alenka Rebula, psihologinja, pesnica, pisateljica, publicistka, predavateljica je v oddaje Za življenje, za danes in jutri vnesla ženski pogled na življenje, predvsem na odnose v njem. Slediti sebi, si biti zvest, širiti ljubezen do sebe in drugih, biti občutljiv za sporočila narave, ki nas obkroža in vabi v svoje naročje, je le nekaj tehtnih spodbud v pogovorih z njo. V oddaji smo posebej izpostavili prevare, tudi samo-prevare, v katere se pogosto ujamemo, ne da bi se tega zavedali.

Domačin z Bovca, Peter Domevšček, je opisal življenje v dolini Soče, razlike nekoč in danes. V dolini, pravi, je najočitnejša sprememba v pokrajini, veliko pašnikov se je zaraslo.

Kako rešiti življenje. O osnovah prve pomoči smo govorili v Svetovalnici. Z nami je bil vodja urgentne službe Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja, ki že več kot deset let brezplačno izobražuje vse, ki se želijo naučiti, kako pomagati pri zastoju srca.

V oddaji smo govorili o čustvenih zlorabah. Otroci, ki postanejo skrbniki za čustva svojih staršev, se zaradi tega odpovedo sebi in svojim potrebam. Kako prepoznati prikrite čustvene zlorabe in kako ustvariti nove odnose. O vsem tem smo se pogovarjali v živo s kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom.

Poročali smo o gospodarstvu v brežiški občini, zastali obnovi vodovodnega sistema v Spodnjem Podravju in poletnem dogajanju v Velenju. Predstavili smo tudi knjigo Marjete Žebovec z naslovom V zavetju sv. Marije Magdalene in podnaslovom Življenje vasi Praše pri Kranju.