Zveri

V tokratni kmetijski oddaji smo govorili o problematiki zveri. Gostili smo Alojza Kovšco.

Janez Beja: »Pritisk na gozdove postaja brutalen ...«

Kmečko društvo NSI pred letošnjimi volitvami v Kmetijsko gozdarsko zbornico poleg problematike neustreznosti instrumenta katastrskega dohodka, ki bi ga po njihovem bilo potrebno odpraviti, izpostavlja predvsem problematiko mladih, prenamonožene divjadi in zveri in neustrezne vloge lastnikov gozdov ...

Murska Sobota, Ljubljana, Apače, Haloze, Ptuj, Naklo

Poročali smo o novem Biotehnološkem stičišču, pridobitvi dodatnih prostorov Osnovne šole IV. v Murski Soboti, vojaškem strelišču v Apačah, razširjenosti divjadi in zveri na Gorenjskem ter razvoju vinogradništva in turizma v Halozah. 

Pogovor s hribovskim kmetom Janezom Bejo

Janez Beja, sicer član UO Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije in član sveta KGZS je brez dlake na jeziku. Z njim smo se pogovarjali o izzivih pa tudi težavah hribovskega kmetijstva. Kako doseči, da se bo več mladih odločilo za prevzem hribovskih kmetij, kaj je pravilno gospodarjenje z divjadjo, da omogočamo pomlajevanje gozdov, kaj prenamnožene zveri pomenijo za živinorejo ...

Borut Florjančič: Ni volje, da bi zaplet s prenamnožitvijo zveri rešil...

Skoraj ne mine dan ko se pri nas ne bi zgodil napad zveri na domače rejne živali. Huda je tudi problematika objedenosti in škod, ki ji botrujejo za okolje prevelike in nevzdržne populacije rastlinojedih lovnih živali. Na ZZS podpirajo kmete v zahtevi, da se tako populacije zveri kot tudi rastlinojede divjadi zmanjša na za okolje vzdržno raven. Predsednik ZZS Borut Florjančič…

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Stane Bergant: Kdo bo odgovarjal, ko bo zaradi zveri prišlo do človeških žrtev?

Zdaj se že skoraj vsako leto zgodi, da odločba o odvzemu medvedov, ki jo napišejo uradniki Ministrstva za naravne vire in prostor, ne zdrži tožbe pred Upravnim sodiščem. A bolj kot to je problematično dejstvo, da sodišče o tem vprašanju ne odloča vsebinsko, v imenu Sindikata kmetov Slovenije opozarja visokogorski EKO kmet mag. Stane Bergant …

Utrip dneva dne 31. 5.

• V Logarjevi Platformi sodelovanja je dobrodošel vsak, ki verjame v kulturo dialoga. Nove stranke zaenkrat ni na vidiku.
• Premier Golob ob obletnici vlade poudaril odličen položaj gospodarstva in uspešno soočanje z energetsko krizo.
• Opozicija: Loterija novih obrazov se spet ni izšla. Vlada ne izpolnjuje pričakovanj in obljub.
• Letna stopnja inflacije maja pri 8,4 odstotka, na mesečni ravni cene navzgor za dober odstotek.
• Stane Bergant: »Kdo bo odgovarjal, ko bo zaradi zveri prišlo do človeških žrtev?«
• Protestniki na severu Kosova vztrajajo na ulicah mest, Nato okrepil sile.
• Zadnja noč v Kijevu mirnejša; s. Marta Meško spregovorila o zadnjih napadih.
• Vreme: Popoldne bo na zahodu povečini suho, drugod bodo občasno krajevne padavine.