Pred začetkom novega šolskega leta smo v studio povabili dr. Urško Sešek, doktorico znanosti na področju jezikoslovja, profesorico dolgoletnih izkušenj in bogatih znanj. Kaj je učenje, zakaj se učimo, od kod slab prizvok o učenju? Zakaj nas je učenja strah? Koristen pogovor v spodbudo k učenju in pridobivanju novih spoznanj in dognanj. Tudi o učenju na daljavo, preko sodobnih tehnoloških povezav.

V oddaji smo se ustavili sredi vinogradov Goriških Brd, na zahodu naše domovine. Pred mikrofon smo povabili mag. Vitomirja Brica, velikega domoljuba, ki pravi, da se ne smemo pustiti hromiti strahu, ampak mora vsak med nami konkretno prispevati v dobro skupnosti.

Napetosti v naši družbi vzbujajo v nas vedno večje nelagodje in strah pred prihodnostjo. Mnogi izpostavljajo, da dialog ni več mogoče. Pa je res tako? Predstavniki pobude Aktivator so se o tem na Dunaju pogovarjali z vodjo akademijo za evangelizacijo Ottom Neubauerjem, ki ima veliko izkušenj na tem področju. Preko Skypa sta se nam pridružila Jernej Kastelec in Peter Perše. Spregovorila sta tudi o tem, kakšna je na poti dialoga vloga nas kristjanov.

V oddaji ste lahko prisluhnili pogovoru z rektorjem bogoslovnega semenišča v Ljubljani, Petrom Kokotcem. Odgovarjal je na vprašanja, kakšna je njegova vloga v bogoslovju, zakaj bi se v današnjem času mlad človek sploh odločil za duhovni poklic in kaj storiti, če se pri kom pojavi strah, da izzivov ne bo zdržal.

Ko bi bil Poncij Pilat vedel, da bo njegovo umivanje rok postalo simbol bega pred odgovornostjo, Bog ve, kaj bi naredil? Imel je, strahopetec, vso oblast, da Jezusa oprosti ali da križati. Spoznal je njegovo nedolžnost, a je popustil pred drhaljo, ki jo je podpihovala takratna judovska elita. Preprosto se je zbal po pravici soditi. Klavrna podoba, ki jo je zapustil v zgodovini, je postala simbol vseh tistih, ki bi lahko kaj storili, pa se bojijo in pobegnejo pred odgovornostjo. Marjan Šarec npr. je strahopetec in je vrgel puško v koruzo, a ne pravimo »da si je umil roke«, ker pač vsi vemo, da je bila njegova oblast navidezna in je lahko igral predsednika vlade, kolikor časa se je držal scenarija, ki mu ga je pisala globoka država.Pravimo pa, da si umije roke tisti, ki zavestno pogleda stran. Takih pa je, priznajmo si, mnogo preveč. Marsikdaj tudi sami spadamo v kategorijo umivalcev rok.Molk je včasih ponaredek miru

Sveta Bernardka po prvem srečanju s skrivnostno Gospo v belem sama v sebi bije boje s strahovi, zmedenostjo in občutki nepopisne miline.

Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bližal se je konec poletnih počitnic, in ko so v Ljubljani v knjigarni kupovali zadnje stvari za šolo, je Jaka izginil. Iskali so ga po trgovini, spraševali ljudi, vendar ga niso našli. Skoraj so že poklicali policijo, ko se je iz najbolj oddaljenega kota trgovine zaslišalo tiho petje. Izza knjižnih polic so zaslišali peti njihovega Jaka pesmico o Mariji. Padel je namreč za police, ko je hotel dobiti knjigo, ki mu je bila všeč. Medtem ko je čakal, da ga najdejo, je spesnil pesmico o Mariji in si jo prepeval, da ga ni bilo strah.

Odrasli se kljub izkušnjah, ki jih že imamo, različno odzivamo na spremembe. Mnogi prestrašeno in z negotovostjo. Kaj pa otroci? Pozabljamo, da še preden se sami zavemo strahov, ki nas držijo v oklepu, jih v nas prepoznajo otroci. O ozadjih pandemije bomo govorili z dr. Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo in pediatrinjo, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, v oddaji Via positiva, ob 17. uri.

Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.

Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.

V dneh pandemije in prisilne samoizolacije smo v oddaji gostili bohinjskega župnika Martina Goloba, s katerim smo se pogovarjali o tem kako se spoprijeti z osebnimi strahovi.

Z nami je bila svetovalka Majda Vovk s podjetja Gen-I, ki je povedala nekaj smernic kako do cenejšega računa za elektriko, hkrati pa pojasnila kako zamenjava dobavitelja električne energije poteka. Pojasnila je tudi, da je strah, da bi ob menjavi ponudnika ostali brez elektrike, odveč.

Greh vzbuja in povzroča strah, odpuščanje pa prinaša in podeljuje mir. Na odpuščanju svet stoji, ker odpuščanje ustvarja mir in blaginjo .... so besede koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka.

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. (Lk 24, 36-37)

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Z Alenko Rebula smo opisali lok čustev, skozi katera smo šli v tednih dobesedne zaustavitve družbenega življenja. Kako vstopiti v strah in se soočati s tesnobnimi občutji pred negotovo prihodnostjo, kje so rešitve in kako trenirati v vsakdanjosti za večjo odpornost na razmere, ki še pridejo?

Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. (Mt 28, 8)

P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.