Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|30. 5. 2020
Pesem za Marijo

Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bližal se je konec poletnih počitnic, in ko so v Ljubljani v knjigarni kupovali zadnje stvari za šolo, je Jaka izginil. Iskali so ga po trgovini, spraševali ljudi, vendar ga niso našli. Skoraj so že poklicali policijo, ko se je iz najbolj oddaljenega kota trgovine zaslišalo tiho petje. Izza knjižnih polic so zaslišali peti njihovega Jaka pesmico o Mariji. Padel je namreč za police, ko je hotel dobiti knjigo, ki mu je bila všeč. Medtem ko je čakal, da ga najdejo, je spesnil pesmico o Mariji in si jo prepeval, da ga ni bilo strah.

Pesem za Marijo

Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bližal se je konec poletnih počitnic, in ko so v Ljubljani v knjigarni kupovali zadnje stvari za šolo, je Jaka izginil. Iskali so ga po trgovini, spraševali ljudi, vendar ga niso našli. Skoraj so že poklicali policijo, ko se je iz najbolj oddaljenega kota trgovine zaslišalo tiho petje. Izza knjižnih polic so zaslišali peti njihovega Jaka pesmico o Mariji. Padel je namreč za police, ko je hotel dobiti knjigo, ki mu je bila všeč. Medtem ko je čakal, da ga najdejo, je spesnil pesmico o Mariji in si jo prepeval, da ga ni bilo strah.

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Zgodbe za otroke - Šmarnice

Pesem za Marijo
Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bližal se je konec poletnih počitnic, in ko so v Ljubljani v knjigarni kupovali zadnje stvari za šolo, je Jaka izginil. Iskali so ga po trgovini, spraševali ljudi, vendar ga niso našli. Skoraj so že poklicali policijo, ko se je iz najbolj oddaljenega kota trgovine zaslišalo tiho petje. Izza knjižnih polic so zaslišali peti njihovega Jaka pesmico o Mariji. Padel je namreč za police, ko je hotel dobiti knjigo, ki mu je bila všeč. Medtem ko je čakal, da ga najdejo, je spesnil pesmico o Mariji in si jo prepeval, da ga ni bilo strah.
VEČ ...|30. 5. 2020
Pesem za Marijo
Za novo vznemirjenje v družini je poskrbel Jaka. Bližal se je konec poletnih počitnic, in ko so v Ljubljani v knjigarni kupovali zadnje stvari za šolo, je Jaka izginil. Iskali so ga po trgovini, spraševali ljudi, vendar ga niso našli. Skoraj so že poklicali policijo, ko se je iz najbolj oddaljenega kota trgovine zaslišalo tiho petje. Izza knjižnih polic so zaslišali peti njihovega Jaka pesmico o Mariji. Padel je namreč za police, ko je hotel dobiti knjigo, ki mu je bila všeč. Medtem ko je čakal, da ga najdejo, je spesnil pesmico o Mariji in si jo prepeval, da ga ni bilo strah.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Via positiva

VEČ ...|14. 5. 2020
Zmota vsemogočnosti posameznika

Odrasli se kljub izkušnjah, ki jih že imamo, različno odzivamo na spremembe. Mnogi prestrašeno in z negotovostjo. Kaj pa otroci? Pozabljamo, da še preden se sami zavemo strahov, ki nas držijo v oklepu, jih v nas prepoznajo otroci. O ozadjih pandemije bomo govorili z dr. Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo in pediatrinjo, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, v oddaji Via positiva, ob 17. uri.

Zmota vsemogočnosti posameznika

Odrasli se kljub izkušnjah, ki jih že imamo, različno odzivamo na spremembe. Mnogi prestrašeno in z negotovostjo. Kaj pa otroci? Pozabljamo, da še preden se sami zavemo strahov, ki nas držijo v oklepu, jih v nas prepoznajo otroci. O ozadjih pandemije bomo govorili z dr. Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo in pediatrinjo, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, v oddaji Via positiva, ob 17. uri.

družbaizobraževanjekulturamladiodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Via positiva

Zmota vsemogočnosti posameznika
Odrasli se kljub izkušnjah, ki jih že imamo, različno odzivamo na spremembe. Mnogi prestrašeno in z negotovostjo. Kaj pa otroci? Pozabljamo, da še preden se sami zavemo strahov, ki nas držijo v oklepu, jih v nas prepoznajo otroci. O ozadjih pandemije bomo govorili z dr. Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo in pediatrinjo, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, v oddaji Via positiva, ob 17. uri.
VEČ ...|14. 5. 2020
Zmota vsemogočnosti posameznika
Odrasli se kljub izkušnjah, ki jih že imamo, različno odzivamo na spremembe. Mnogi prestrašeno in z negotovostjo. Kaj pa otroci? Pozabljamo, da še preden se sami zavemo strahov, ki nas držijo v oklepu, jih v nas prepoznajo otroci. O ozadjih pandemije bomo govorili z dr. Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo in pediatrinjo, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, v oddaji Via positiva, ob 17. uri.

Nataša Ličen

družbaizobraževanjekulturamladiodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Klepet z Metko Klevišar

VEČ ...|3. 5. 2020
Strah pred smrtjo

Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.

Strah pred smrtjo

Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.

smrtstrahpogovorsvetovanje

Klepet z Metko Klevišar

Strah pred smrtjo
Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.
VEČ ...|3. 5. 2020
Strah pred smrtjo
Govorili smo o strahu, ki nas prežema in onemogoča, da bi življenje živeli v polnosti in hvaležnosti.

Damijana Medved

smrtstrahpogovorsvetovanje

Ostanimo povezani

VEČ ...|2. 5. 2020
Tomaž Kete: Še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse!

Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

Tomaž Kete: Še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse!

Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

duhovnost

Ostanimo povezani

Tomaž Kete: Še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse!
Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!
VEČ ...|2. 5. 2020
Tomaž Kete: Še globlje sem izkusil, kako evharistija objame resnično vse!
Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

Marjan Bunič

duhovnost

Komentar Časnik.si

VEČ ...|29. 4. 2020
Aleš Maver: Joj, ta 22. april

Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.

Aleš Maver: Joj, ta 22. april

Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.

komentardružbapolitika

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Joj, ta 22. april
Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.
VEČ ...|29. 4. 2020
Aleš Maver: Joj, ta 22. april
Morda bo Časnik, ki je bil ustanovljen 22. aprila 2010, v naslednje desetletje popeljala nova generacija, ki ne bo kot naša živela v senci strahu, da se bo 22. april ponavljal kar naprej.Ni se mogoče pretvarjati, da trenutna kriza v znamenju koronavirusa vsaj začasno ne spreminja tudi našega pogleda na kak zgodovinski mejnik, ki je bil še včeraj ključnega pomena. Danes pa se morda sprašujemo, ali so vsebine, ki jih je zakoličil, sploh še res relevantne.O tem je pisal današnji komentator.

Aleš Maver

komentardružbapolitika

Za življenje

VEČ ...|25. 4. 2020
Kako se spoprijeti s strahom

V dneh pandemije in prisilne samoizolacije smo v oddaji gostili bohinjskega župnika Martina Goloba, s katerim smo se pogovarjali o tem kako se spoprijeti z osebnimi strahovi.

Kako se spoprijeti s strahom

V dneh pandemije in prisilne samoizolacije smo v oddaji gostili bohinjskega župnika Martina Goloba, s katerim smo se pogovarjali o tem kako se spoprijeti z osebnimi strahovi.

družbaduhovnostodnosipogovor

Za življenje

Kako se spoprijeti s strahom
V dneh pandemije in prisilne samoizolacije smo v oddaji gostili bohinjskega župnika Martina Goloba, s katerim smo se pogovarjali o tem kako se spoprijeti z osebnimi strahovi.
VEČ ...|25. 4. 2020
Kako se spoprijeti s strahom
V dneh pandemije in prisilne samoizolacije smo v oddaji gostili bohinjskega župnika Martina Goloba, s katerim smo se pogovarjali o tem kako se spoprijeti z osebnimi strahovi.

Mateja Feltrin Novljan

družbaduhovnostodnosipogovor

Svetovalnico

VEČ ...|24. 4. 2020
Kako do cenejšega računa za elektriko

Z nami je bila svetovalka Majda Vovk s podjetja Gen-I, ki je povedala nekaj smernic kako do cenejšega računa za elektriko, hkrati pa pojasnila kako zamenjava dobavitelja električne energije poteka. Pojasnila je tudi, da je strah, da bi ob menjavi ponudnika ostali brez elektrike, odveč.

Kako do cenejšega računa za elektriko

Z nami je bila svetovalka Majda Vovk s podjetja Gen-I, ki je povedala nekaj smernic kako do cenejšega računa za elektriko, hkrati pa pojasnila kako zamenjava dobavitelja električne energije poteka. Pojasnila je tudi, da je strah, da bi ob menjavi ponudnika ostali brez elektrike, odveč.

svetovanjedomenergijavarčevanje

Svetovalnico

Kako do cenejšega računa za elektriko
Z nami je bila svetovalka Majda Vovk s podjetja Gen-I, ki je povedala nekaj smernic kako do cenejšega računa za elektriko, hkrati pa pojasnila kako zamenjava dobavitelja električne energije poteka. Pojasnila je tudi, da je strah, da bi ob menjavi ponudnika ostali brez elektrike, odveč.
VEČ ...|24. 4. 2020
Kako do cenejšega računa za elektriko
Z nami je bila svetovalka Majda Vovk s podjetja Gen-I, ki je povedala nekaj smernic kako do cenejšega računa za elektriko, hkrati pa pojasnila kako zamenjava dobavitelja električne energije poteka. Pojasnila je tudi, da je strah, da bi ob menjavi ponudnika ostali brez elektrike, odveč.

Nataša Ličen

svetovanjedomenergijavarčevanje

Duhovni nagovor

VEČ ...|19. 4. 2020
Bela nedelja

Greh vzbuja in povzroča strah, odpuščanje pa prinaša in podeljuje mir. Na odpuščanju svet stoji, ker odpuščanje ustvarja mir in blaginjo .... so besede koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka.

Bela nedelja

Greh vzbuja in povzroča strah, odpuščanje pa prinaša in podeljuje mir. Na odpuščanju svet stoji, ker odpuščanje ustvarja mir in blaginjo .... so besede koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka.

duhovnostgrehodpuščanjemir

Duhovni nagovor

Bela nedelja
Greh vzbuja in povzroča strah, odpuščanje pa prinaša in podeljuje mir. Na odpuščanju svet stoji, ker odpuščanje ustvarja mir in blaginjo .... so besede koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka.
VEČ ...|19. 4. 2020
Bela nedelja
Greh vzbuja in povzroča strah, odpuščanje pa prinaša in podeljuje mir. Na odpuščanju svet stoji, ker odpuščanje ustvarja mir in blaginjo .... so besede koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka.

Jurij Bizjak

duhovnostgrehodpuščanjemir

Duhovna misel

VEČ ...|16. 4. 2020
Vznemiri? Prestraši?

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. (Lk 24, 36-37)

Vznemiri? Prestraši?

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. (Lk 24, 36-37)

duhovnost

Duhovna misel

Vznemiri? Prestraši?
Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. (Lk 24, 36-37)
VEČ ...|16. 4. 2020
Vznemiri? Prestraši?
Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: Mir vam bodi! Vznemirili so se in obšel jih je strah. (Lk 24, 36-37)

Gregor Čušin

duhovnost

Sol in luč

VEČ ...|14. 4. 2020
Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

duhovnostodnosi

Sol in luč

Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.
VEČ ...|14. 4. 2020
Ponovitev oddaje: Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

duhovnostodnosi

Za življenje

VEČ ...|11. 4. 2020
Bodimo predani vsakodnevnim opravilom

Z Alenko Rebula smo opisali lok čustev, skozi katera smo šli v tednih dobesedne zaustavitve družbenega življenja. Kako vstopiti v strah in se soočati s tesnobnimi občutji pred negotovo prihodnostjo, kje so rešitve in kako trenirati v vsakdanjosti za večjo odpornost na razmere, ki še pridejo?

Bodimo predani vsakodnevnim opravilom

Z Alenko Rebula smo opisali lok čustev, skozi katera smo šli v tednih dobesedne zaustavitve družbenega življenja. Kako vstopiti v strah in se soočati s tesnobnimi občutji pred negotovo prihodnostjo, kje so rešitve in kako trenirati v vsakdanjosti za večjo odpornost na razmere, ki še pridejo?

družbaizobraževanjekulturamladiodnosisvetovanjevzgoja

Za življenje

Bodimo predani vsakodnevnim opravilom
Z Alenko Rebula smo opisali lok čustev, skozi katera smo šli v tednih dobesedne zaustavitve družbenega življenja. Kako vstopiti v strah in se soočati s tesnobnimi občutji pred negotovo prihodnostjo, kje so rešitve in kako trenirati v vsakdanjosti za večjo odpornost na razmere, ki še pridejo?
VEČ ...|11. 4. 2020
Bodimo predani vsakodnevnim opravilom
Z Alenko Rebula smo opisali lok čustev, skozi katera smo šli v tednih dobesedne zaustavitve družbenega življenja. Kako vstopiti v strah in se soočati s tesnobnimi občutji pred negotovo prihodnostjo, kje so rešitve in kako trenirati v vsakdanjosti za večjo odpornost na razmere, ki še pridejo?

Nataša Ličen

družbaizobraževanjekulturamladiodnosisvetovanjevzgoja

Duhovna misel

VEČ ...|11. 4. 2020
Sobota. Grob. Veselje!

Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. (Mt 28, 8)

Sobota. Grob. Veselje!

Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. (Mt 28, 8)

duhovnost

Duhovna misel

Sobota. Grob. Veselje!
Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. (Mt 28, 8)
VEČ ...|11. 4. 2020
Sobota. Grob. Veselje!
Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. (Mt 28, 8)

Gregor Čušin

duhovnost

Svetovalnica

VEČ ...|10. 4. 2020
Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos

P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos

P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

družbaduhovnostodnosipogovorsvetovanje

Svetovalnica

Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos
P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.
VEČ ...|10. 4. 2020
Naša vera niso pravila, naša vera je živ in predan odnos
P. Marko Ivan Rupnik je bil sogovornik na veliki petek v živo v Svetovalnici. Pogovarjali smo se o skrivnostih praznikov, si postavili tudi vprašanje, ki izziva verne in neverne v času krize zaradi virusa, kaj nam sporoča to obdobje negotovosti, strahu? Vesela novica, Evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, je le ena od njegovih bogatih misli.

Nataša Ličen

družbaduhovnostodnosipogovorsvetovanje

Komentar tedna

VEČ ...|10. 4. 2020
Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

komentar

Komentar tedna

Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu
»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra
VEČ ...|10. 4. 2020
Andreja Eržen Firšt: Brez tišine Bog izgine v hrupu
»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Andreja Eržen Firšt

komentar

Informativni prispevki

VEČ ...|8. 4. 2020
Rosvita Pesek: Danes imamo kljub strahu, ki nas vse preveva lažjo odločitev

Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

Rosvita Pesek: Danes imamo kljub strahu, ki nas vse preveva lažjo odločitev

Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

slovenijapetreleosamosvojitevdemokracijakoronavirusinforosvita pesek

Informativni prispevki

Rosvita Pesek: Danes imamo kljub strahu, ki nas vse preveva lažjo odločitev
Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.
VEČ ...|8. 4. 2020
Rosvita Pesek: Danes imamo kljub strahu, ki nas vse preveva lažjo odločitev
Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

Alen Salihović

slovenijapetreleosamosvojitevdemokracijakoronavirusinforosvita pesek

Za življenje

VEČ ...|4. 4. 2020
Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?

Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?

Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

koronavirusdružbaduhovnostodnosivzgoja

Za življenje

Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?
Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.
VEČ ...|4. 4. 2020
Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?
Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

Blaž Lesnik

koronavirusdružbaduhovnostodnosivzgoja

Za življenje

VEČ ...|28. 3. 2020
Ne bojte se!

To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

Ne bojte se!

To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

družbasvetovanjevzgojaodnosipogovor

Za življenje

Ne bojte se!
To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.
VEČ ...|28. 3. 2020
Ne bojte se!
To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

Mateja Feltrin Novljan

družbasvetovanjevzgojaodnosipogovor

Svetovalnica

VEČ ...|26. 3. 2020
O tesnobi in strahu v času epidemije

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

O tesnobi in strahu v času epidemije

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

svetovanjekoronavirusduševno zdravjestrahosamljenost

Svetovalnica

O tesnobi in strahu v času epidemije
Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.
VEČ ...|26. 3. 2020
O tesnobi in strahu v času epidemije
Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

Blaž Lesnik

svetovanjekoronavirusduševno zdravjestrahosamljenost

Ritem srca

VEČ ...|25. 3. 2020
Situacija doma in drugod

Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

Situacija doma in drugod

Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

glasbamladi

Ritem srca

Situacija doma in drugod
Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.
VEČ ...|25. 3. 2020
Situacija doma in drugod
Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

Jure Sešek

glasbamladi

Informativni prispevki

VEČ ...|16. 3. 2020
Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu

Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu

Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

družba

Informativni prispevki

Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu
Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.
VEČ ...|16. 3. 2020
Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu
Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

Andrej Šinko

družba

Naš pogled

VEČ ...|10. 3. 2020
Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

komentarzdravstvodružba

Naš pogled

Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?
V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.
VEČ ...|10. 3. 2020
Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?
V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

Andrej Šinko

komentarzdravstvodružba

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|9. 3. 2020
Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih

V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih

V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

komentardružbapolitika

Spoznanje več, predsodek manj

Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih
V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.
VEČ ...|9. 3. 2020
Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih
V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

Tanja Dominko

komentardružbapolitika

Za življenje

VEČ ...|7. 3. 2020
Strah lahko popolnoma ohromi življenje

Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Strah lahko popolnoma ohromi življenje

Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

odnosiduhovnostdružbakoronavirusvzgoja

Za življenje

Strah lahko popolnoma ohromi življenje
Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.
VEČ ...|7. 3. 2020
Strah lahko popolnoma ohromi življenje
Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Blaž Lesnik

odnosiduhovnostdružbakoronavirusvzgoja

Informativni prispevki

VEČ ...|28. 2. 2020
Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

štuhecvladaodstopprotestinfopolitika

Informativni prispevki

Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi
Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil
VEČ ...|28. 2. 2020
Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi
Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Alen Salihović

štuhecvladaodstopprotestinfopolitika

Komentar Domovina.je

VEČ ...|17. 2. 2020
Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

komentarkulturadružbapolitika

Komentar Domovina.je

Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”
VEČ ...|17. 2. 2020
Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Rok Čakš

komentarkulturadružbapolitika

Informativni prispevki

VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

duhovnostzdravstvovzgoja

Informativni prispevki

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Alen Salihović

duhovnostzdravstvovzgoja

Duhovna misel

VEČ ...|3. 2. 2020
Brez strahu: tu je Jezus

Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

Brez strahu: tu je Jezus

Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

duhovnost

Duhovna misel

Brez strahu: tu je Jezus
Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)
VEČ ...|3. 2. 2020
Brez strahu: tu je Jezus
Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

Gregor Čušin

duhovnost

Za sožitje

VEČ ...|28. 1. 2020
Strah

Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

Strah

Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

družbaduhovnostizobraževanjekulturaodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Za sožitje

Strah
Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.
VEČ ...|28. 1. 2020
Strah
Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

Nataša Ličen

družbaduhovnostizobraževanjekulturaodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Doživetja narave

VEČ ...|17. 1. 2020
Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

alpinizemplezanjenaravašport

Doživetja narave

Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah
V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...
VEČ ...|17. 1. 2020
Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah
V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Blaž Lesnik

alpinizemplezanjenaravašport

Duhovna misel

VEČ ...|14. 1. 2020
Strah? Bojazen?

Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

Strah? Bojazen?

Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

duhovnost

Duhovna misel

Strah? Bojazen?
Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)
VEČ ...|14. 1. 2020
Strah? Bojazen?
Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

Gregor Čušin

duhovnost

Klepet z Metko Klevišar

VEČ ...|5. 1. 2020
Bivanje v domu starejših

Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

Bivanje v domu starejših

Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

starostdom starejšihnovoletne odločitvesvobodadružbaodnosi

Klepet z Metko Klevišar

Bivanje v domu starejših
Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.
VEČ ...|5. 1. 2020
Bivanje v domu starejših
Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

Damijana Medved

starostdom starejšihnovoletne odločitvesvobodadružbaodnosi

Za življenje

VEČ ...|4. 1. 2020
Novi začetki in ambicije

Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Novi začetki in ambicije

Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

duhovnostodnosivzgojadružba

Za življenje

Novi začetki in ambicije
Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.
VEČ ...|4. 1. 2020
Novi začetki in ambicije
Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Blaž Lesnik

duhovnostodnosivzgojadružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.
VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Naš pogled

VEČ ...|17. 12. 2019
Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

komentar

Naš pogled

Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!
Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.
VEČ ...|17. 12. 2019
Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!
Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Tadej Sadar

komentar

Kolokvij

VEČ ...|8. 11. 2019
Trema

Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

Trema

Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

tremastrahHabe

Kolokvij

Trema
Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.
VEČ ...|8. 11. 2019
Trema
Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

Marjan Bunič

tremastrahHabe

Moja zgodba

VEČ ...|13. 10. 2019
Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Matija KavčičSnopkova družina Šentjošt

Moja zgodba

Matija Kavčič - pričevanje 2. del
V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.
VEČ ...|13. 10. 2019
Matija Kavčič - pričevanje 2. del
V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Jože Bartolj

Matija KavčičSnopkova družina Šentjošt

Svetovalnica

VEČ ...|4. 10. 2019
Puberteta

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Puberteta

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

izobraževanjesvetovanje

Svetovalnica

Puberteta
Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?
VEČ ...|4. 10. 2019
Puberteta
Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Mateja Subotičanec

izobraževanjesvetovanje

Sobotna iskrica

VEČ ...|28. 9. 2019
Z Mavrico v jesen in misijone

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

Z Mavrico v jesen in misijone

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

družbaduhovnostmladiotrocivzgoja

Sobotna iskrica

Z Mavrico v jesen in misijone
Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.
VEČ ...|28. 9. 2019
Z Mavrico v jesen in misijone
Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

Jure Sešek

družbaduhovnostmladiotrocivzgoja

Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 9. 2019
Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

infokomentarčasnikpolitika

Komentar Časnik.si

Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo
29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.
VEČ ...|18. 9. 2019
Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo
29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Toni Mrvič

infokomentarčasnikpolitika

Sol in luč

VEČ ...|27. 8. 2019
Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

družbaduhovnostodnosi

Sol in luč

Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.
VEČ ...|27. 8. 2019
Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

družbaduhovnostodnosi

Sol in luč

VEČ ...|20. 8. 2019
Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

družbaizobraževanjeodnosi

Sol in luč

Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.
Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.
VEČ ...|20. 8. 2019
Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.
Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

Tadej Sadar

družbaizobraževanjeodnosi

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|15. 8. 2019
214. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

214. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

glasbaspomin

Ob radijskem ognjišču

214. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.
VEČ ...|15. 8. 2019
214. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

Matjaž MerljakMarko Zupan

glasbaspomin

Komentar Časnik.si

VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

družbapolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družbapolitika

Klepet z Metko Klevišar

VEČ ...|2. 6. 2019
Naši strahovi

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Naši strahovi

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

strahhvaležnostživljenjebolezenstarost

Klepet z Metko Klevišar

Naši strahovi
Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.
VEČ ...|2. 6. 2019
Naši strahovi
Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Damijana Medved

strahhvaležnostživljenjebolezenstarost

Od slike do besede

VEČ ...|28. 5. 2019
Vojne je konec?

Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

Vojne je konec?

Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

politikaspomindružba

Od slike do besede

Vojne je konec?
Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.
VEČ ...|28. 5. 2019
Vojne je konec?
Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

Mateja Subotičanec

politikaspomindružba

Družinska kateheza

VEČ ...|7. 5. 2019
Vzgoja za spolnost

V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

Vzgoja za spolnost

V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

družbaodnosipogovor

Družinska kateheza

Vzgoja za spolnost
V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.
VEČ ...|7. 5. 2019
Vzgoja za spolnost
V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

Marjana Debevec

družbaodnosipogovor

Komentar Domovina.je

VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Komentar Domovina.je

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.
VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Naš pogled

VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

komentarduhovnostdružba

Naš pogled

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.
VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup

komentarduhovnostdružba

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Za življenje

VEČ ...|30. 3. 2019
Ni negativnih čustev

Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

Ni negativnih čustev

Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

družbapogovorotrocimladikulturaodnosisvetovanjevzgojaizobraževanje

Za življenje

Ni negativnih čustev
Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?
VEČ ...|30. 3. 2019
Ni negativnih čustev
Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

Nataša Ličen

družbapogovorotrocimladikulturaodnosisvetovanjevzgojaizobraževanje

Priporočamo
|
Aktualno

Dogodki

VEČ ...|12. 4. 2020
Tradicionalna protipotresna pobožnost

Pri molitvi v kapeli sv. Družine na nadškofiji v Ljubljani so pri tradicionalni protipotresni pobožnosti sodelovali tisti, ki so na nadškofiji doma: nadškof Stanislav Zore, škof Franc Šuštar, kancler Franci Miklič, tajnik Boštjan Prevc in tri sestre Skupnosti Loyola. Skupaj molijo in sporočajo: Ostanimo doma! PROGRAM:1. Vstopna pesem: JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI (SG 124)2. Liturgični pozdrav in uvod v pobožnost3. Prošnja4. Berilo5. Po berilu: PSALM / ZAPOJ VESELO; O KRISTJAN (dve kitici)6. Evangelij7. Pridiga8. Izpostavitev Najsvetejšega: JEZUS; TI SI VINSKA TRTA (SG 472)9. Pete litanije Matere Božje (na šest vzklikov, velikonočni odpevi)10. Molitev: Raduj se, Kraljica nebeška11. Molitev k zavetnikom, očenaš in sklep: Božja pomoč ...12. Za blagoslov druga kitica: DVIGNI, JEZUS; ROKE SVOJE (SG 472-2)13. Blagoslov z Najsvetejšim14. Za sklep: RADU], NEBEŠKA SE GOSPA (SG 130)

Tradicionalna protipotresna pobožnost

Pri molitvi v kapeli sv. Družine na nadškofiji v Ljubljani so pri tradicionalni protipotresni pobožnosti sodelovali tisti, ki so na nadškofiji doma: nadškof Stanislav Zore, škof Franc Šuštar, kancler Franci Miklič, tajnik Boštjan Prevc in tri sestre Skupnosti Loyola. Skupaj molijo in sporočajo: Ostanimo doma! PROGRAM:1. Vstopna pesem: JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI (SG 124)2. Liturgični pozdrav in uvod v pobožnost3. Prošnja4. Berilo5. Po berilu: PSALM / ZAPOJ VESELO; O KRISTJAN (dve kitici)6. Evangelij7. Pridiga8. Izpostavitev Najsvetejšega: JEZUS; TI SI VINSKA TRTA (SG 472)9. Pete litanije Matere Božje (na šest vzklikov, velikonočni odpevi)10. Molitev: Raduj se, Kraljica nebeška11. Molitev k zavetnikom, očenaš in sklep: Božja pomoč ...12. Za blagoslov druga kitica: DVIGNI, JEZUS; ROKE SVOJE (SG 472-2)13. Blagoslov z Najsvetejšim14. Za sklep: RADU], NEBEŠKA SE GOSPA (SG 130)

Radio Ognjišče

duhovnost

Moja zgodba

VEČ ...|31. 5. 2020
Lambert Erlich, Lojze Grozde, Anton Mahnič, Filip Terčelj - pričevalci vere

V oddaji Moja zgodba smo gostili akademika Janeza Juhanta, beseda pa je tekla o nekaterih katoliških pričevalcih vere. 26. maja leta 1942 so vosovski likvidatorji ustrelili prof. Lamberta Erlicha, 27. maja goduje Lojze Grozde, dotaknili pa se bomo tudi škofa Antona Mahniča in duhovnika Filipa Terčelja. Zakaj so pomebni in kaj nam sporočajo njihovi zgledi danes?

Lambert Erlich, Lojze Grozde, Anton Mahnič, Filip Terčelj - pričevalci vere

V oddaji Moja zgodba smo gostili akademika Janeza Juhanta, beseda pa je tekla o nekaterih katoliških pričevalcih vere. 26. maja leta 1942 so vosovski likvidatorji ustrelili prof. Lamberta Erlicha, 27. maja goduje Lojze Grozde, dotaknili pa se bomo tudi škofa Antona Mahniča in duhovnika Filipa Terčelja. Zakaj so pomebni in kaj nam sporočajo njihovi zgledi danes?

Jože Bartolj

spominJanez JuhantAnton MahničFilip TerčeljLojze GrozdeLambert Erlich

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|1. 6. 2020
Prof. dr. Ernest Petrič o sproščanju ukrepov, nakupu zaščitne opreme in protestih

Tokratni gost dr. Ernest Petrič je spregovoril o epidemiji, o ukrepih ki so jo spremljali, o blaženju posledic krize. V pogovoru z njim smo se dotaknili tudi nabave medicinske in zaščitne opreme, interpelacije ministra Počivalška, kolesarskih protestov, političnega spopada za oblast, ki se kaže tudi v državnem zboru.

Prof. dr. Ernest Petrič o sproščanju ukrepov, nakupu zaščitne opreme in protestih

Tokratni gost dr. Ernest Petrič je spregovoril o epidemiji, o ukrepih ki so jo spremljali, o blaženju posledic krize. V pogovoru z njim smo se dotaknili tudi nabave medicinske in zaščitne opreme, interpelacije ministra Počivalška, kolesarskih protestov, političnega spopada za oblast, ki se kaže tudi v državnem zboru.

Tone Gorjup

komentardružbapolitika

Svetovalnica

VEČ ...|3. 6. 2020
Pravne zagate

V Svetovalnici je bila naša gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Pravne zagate

V Svetovalnici je bila naša gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Jože Bartolj

svetovanje

Naš pogled

VEČ ...|2. 6. 2020
Kolesarji ne določajo moje poti!

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Kolesarji ne določajo moje poti!

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Alen Salihović

komentarkoronavirusinfopolitika

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Kulturni utrinki

VEČ ...|3. 6. 2020
Baletni koncert nocoj na TVS - Priporočila pevcem JSKD - Prihaja 68. Ljubljana festival

Baletni koncert nocoj na TVS - Priporočila pevcem JSKD - Prihaja 68. Ljubljana festival

Jože Bartolj

kultura

Svetovalnica

VEČ ...|3. 6. 2020
Pravne zagate

V Svetovalnici je bila naša gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Pravne zagate

V Svetovalnici je bila naša gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Jože Bartolj

svetovanje

Duhovna misel

VEČ ...|3. 6. 2020
Kot v nebesih?

Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.(Mr 12, 25)

Kot v nebesih?

Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.(Mr 12, 25)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|3. 6. 2020
Častitljivi del dne 3. 6.

Molili so radijski sodelavci.

Častitljivi del dne 3. 6.

Molili so radijski sodelavci.

Radio Ognjišče