Komentar Domovina.je

VEČ ...|14. 10. 2019
Rajko Podgoršek: Opozicija tokrat sama sebe ni spotaknila, prva domina je padla.

Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

Rajko Podgoršek: Opozicija tokrat sama sebe ni spotaknila, prva domina je padla.

Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

družbakomentarpolitika

Komentar Domovina.je

Rajko Podgoršek: Opozicija tokrat sama sebe ni spotaknila, prva domina je padla.
Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.
VEČ ...|14. 10. 2019
Rajko Podgoršek: Opozicija tokrat sama sebe ni spotaknila, prva domina je padla.
Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

Rajko Podgoršek

družbakomentarpolitika

Pogovor o

VEČ ...|11. 9. 2019
Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade

Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade

Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

politikaopozicija

Pogovor o

Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade
Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.
VEČ ...|11. 9. 2019
Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade
Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

Tanja Dominko

politikaopozicija

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Pogovor o

VEČ ...|9. 1. 2019
Koalicija in opozicija o trenutni politiki

Je realno pričakovati zdravstveno reformo, so apetiti javnega sektorja glede na gospodarsko rast preveliki, se kadruje strokovno ali politično in kakšna bo nova volilna zakonodaja so vprašanja, ki jih bomo zastavili poslancem državnega zbora. V Pogovoru o smo gostili Jožefa Horvata iz NSi, Jerco Korče iz LMŠ, Jelko Godec iz SDS in Gregorja Periča iz SMC.

Koalicija in opozicija o trenutni politiki

Je realno pričakovati zdravstveno reformo, so apetiti javnega sektorja glede na gospodarsko rast preveliki, se kadruje strokovno ali politično in kakšna bo nova volilna zakonodaja so vprašanja, ki jih bomo zastavili poslancem državnega zbora. V Pogovoru o smo gostili Jožefa Horvata iz NSi, Jerco Korče iz LMŠ, Jelko Godec iz SDS in Gregorja Periča iz SMC.

politika

Pogovor o

Koalicija in opozicija o trenutni politiki
Je realno pričakovati zdravstveno reformo, so apetiti javnega sektorja glede na gospodarsko rast preveliki, se kadruje strokovno ali politično in kakšna bo nova volilna zakonodaja so vprašanja, ki jih bomo zastavili poslancem državnega zbora. V Pogovoru o smo gostili Jožefa Horvata iz NSi, Jerco Korče iz LMŠ, Jelko Godec iz SDS in Gregorja Periča iz SMC.
VEČ ...|9. 1. 2019
Koalicija in opozicija o trenutni politiki
Je realno pričakovati zdravstveno reformo, so apetiti javnega sektorja glede na gospodarsko rast preveliki, se kadruje strokovno ali politično in kakšna bo nova volilna zakonodaja so vprašanja, ki jih bomo zastavili poslancem državnega zbora. V Pogovoru o smo gostili Jožefa Horvata iz NSi, Jerco Korče iz LMŠ, Jelko Godec iz SDS in Gregorja Periča iz SMC.

Alen Salihović

politika

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 10. 2018
Šarčeva vlada na medenih tednih, na mizi pa že prvi opomini

Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.

Šarčeva vlada na medenih tednih, na mizi pa že prvi opomini

Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.

politika

Komentar Domovina.je

Šarčeva vlada na medenih tednih, na mizi pa že prvi opomini
Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.
VEČ ...|22. 10. 2018
Šarčeva vlada na medenih tednih, na mizi pa že prvi opomini
Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.

Blaž Lesnik

politika

Priporočamo
|
Aktualno

Komentar tedna

VEČ ...|11. 10. 2019
Andreja Eržen Firšt: Dovolj je dnevu njegova lastna teža

O dogajanju v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca, pa tudi o prihajajočih novembru in decembru je razmišljala avtorica današnjega komentarja.

Andreja Eržen Firšt: Dovolj je dnevu njegova lastna teža

O dogajanju v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca, pa tudi o prihajajočih novembru in decembru je razmišljala avtorica današnjega komentarja.

Radio Ognjišče

komentarduhovnost

Za življenje

VEČ ...|12. 10. 2019
Zamere in kako jih odmeriti

S psihologinjo, pesnico, pisateljico, predavateljico, Alenko Rebula Tuta smo govorili o veliki temi, o zamerah. Ljudje marsikaj merimo, čas, leta, sredstva, doživetja, uspehe, ... in vmes tudi kaj zamerimo. V oddaji smo govorili, kako prepoznati zamere, v katere smo ujeti in kako se iz njih izzviti ter rešiti odnos.

Zamere in kako jih odmeriti

S psihologinjo, pesnico, pisateljico, predavateljico, Alenko Rebula Tuta smo govorili o veliki temi, o zamerah. Ljudje marsikaj merimo, čas, leta, sredstva, doživetja, uspehe, ... in vmes tudi kaj zamerimo. V oddaji smo govorili, kako prepoznati zamere, v katere smo ujeti in kako se iz njih izzviti ter rešiti odnos.

Nataša Ličen

družbaduhovnostizobraževanjekulturaodnosiotrocipogovorsvetovanjevzgoja

Moja zgodba

VEČ ...|13. 10. 2019
Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Jože Bartolj

Matija KavčičSnopkova družina Šentjošt

Naš pogled

VEČ ...|8. 10. 2019
800 let nazaj in 8000 km južno

Moč molitve in prežetosti z božjim duhom kažejo na dogodek pred 800 leti, ko se je sv. Frančišek srečal s sultanom. O tem, koliko zaupamo v moč molitve danes se v komentarju sprašuje avtor in opozarja na izredni misijonski mesec, v katerem smo vsi poklicani k delovanju na svoj način.

800 let nazaj in 8000 km južno

Moč molitve in prežetosti z božjim duhom kažejo na dogodek pred 800 leti, ko se je sv. Frančišek srečal s sultanom. O tem, koliko zaupamo v moč molitve danes se v komentarju sprašuje avtor in opozarja na izredni misijonski mesec, v katerem smo vsi poklicani k delovanju na svoj način.

Blaž Lesnik

duhovnostdružbakomentar

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|14. 10. 2019
Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Tanja Dominko

družbakomentarkulturapolitika

Rožni venec

VEČ ...|15. 10. 2019
Žalostni del

Molitev je vodil nadškof Alojz Uran.

Žalostni del

Molitev je vodil nadškof Alojz Uran.

Radio Ognjišče

duhovnost

Pevci zapojte, godci zagodte

VEČ ...|14. 10. 2019
70 let Zagoriških fantov

Na Dobrepolju je priljubljeno in močno razširjeno zborovsko petje, dolgoletno tradicijo pa ima na tem delu Dolenjske tudi ljudska glasba. Za to so prav gotovo zaslužni pevke in pevci iz Zagorice, pa družina Kralj ter Zagoriški fantje, ki že 70 let skrbno čuvajo in negujejo pesemsko izročilo Dobrepoljske doline. Častitljivi jubilej je skupina proslavila s slavnostnim koncertom sredi septembra na Vidmu, odlomke s prireditve je prinesla prva oktobrska oddaja o ljudski glasbi.

70 let Zagoriških fantov

Na Dobrepolju je priljubljeno in močno razširjeno zborovsko petje, dolgoletno tradicijo pa ima na tem delu Dolenjske tudi ljudska glasba. Za to so prav gotovo zaslužni pevke in pevci iz Zagorice, pa družina Kralj ter Zagoriški fantje, ki že 70 let skrbno čuvajo in negujejo pesemsko izročilo Dobrepoljske doline. Častitljivi jubilej je skupina proslavila s slavnostnim koncertom sredi septembra na Vidmu, odlomke s prireditve je prinesla prva oktobrska oddaja o ljudski glasbi.

Vesna Sever Borovnik

glasbakultura

Prijatelji Radia Ognjišče

VEČ ...|14. 10. 2019
Reportaža počitnic Radia Ognjišče - 10. poglavje

V tokratni oddaji PRO smo slišali počitniško zgodbo devetega dne in tudi desetega, zadnjega dne. Izbrana glasba je bila iz zakladnice pesmi festivala narečnih popevk Vesela jesen.

Reportaža počitnic Radia Ognjišče - 10. poglavje

V tokratni oddaji PRO smo slišali počitniško zgodbo devetega dne in tudi desetega, zadnjega dne. Izbrana glasba je bila iz zakladnice pesmi festivala narečnih popevk Vesela jesen.

Franci Trstenjak

spominglasba

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|14. 10. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 14. 10.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 14. 10.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|14. 10. 2019
Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Dr. Žiga Turk o Nobelovih nagradah, okoljskih problemih in Adrii Airways

Z gostom dr. Žigo Turkom smo govorili o kulturi v politiki, dobitnikih Nobelovih nagrad, ekoloških problemih in zakonu o medijih, ob koncu pa smo se dotaknili tudi razlogov za propad Adrie Airways.

Tanja Dominko

družbakomentarkulturapolitika