Tomaž Mikuš o tem, kako ob izgubah začeti na-novo

V Prazničnem jutru velikega petka - ko so v ospredju žalovanje, premišljevanje o preizkušnjah, trpljenju, pa tudi možnosti, ko se ob odpovedih lahko še bolj odpremo Bogu ter postanemo razpoložljivejši za Njegovo milost in delovanje - smo k pogovoru povabili Tomaža Mikuša, jezuita, ki je med drugim tudi duhovni voditelj programa za zlorabljene Od bolečine k milosti. 

Smisel v tretjem življenjskem obdobju

V aprilskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic. Spregovorila je o smislu v tretjem življenjskem obdobju. Predstavila je tudi pomen empatije in solidarnosti med generacijami ter odgovornost mlajših, da se učijo od starejših in ohranjajo vrednote skupnosti. Staranje je lahko tudi darilo, kjer ob praznini, ki jo prinese izguba delovnega okolja, obstaja tudi priložnost za nov zagon in ustvarjalnost.

Glas avstralskih Slovencev oddaja že osem mesecev

Rojaki v Sydneyju zadnjih osem mesecev spet lahko slišijo slovensko besedo v etru. Urednica oddaje Glas avstralskih Slovencev VOSA je Tania Smrdel je povedala, da so bili brez radijske slovenske oddaje, ki so jo imeli celih oseminštirideset let, kar deset mesecev. To je bila velika izguba. Za oddajo skrbi poseben odbor, oddajajo na lokalni postaji v delu Sydneyja, kjer živi veliko Slovencev. V oddaji imajo novice iz Slovenije in utrip organizacij in skupnosti, del poteka tudi v angleščini, saj želijo nagovoriti tudi tretjo in četrto generacijo. Od maja je oddaja dolga dve ure, drugi del je bolj glasbeni. Prisluhniti jim je mogoče tudi preko spleta, tam je tudi arhiv vseh dosedanjih oddaj. 

Ko s srebrnino v laseh dosežemo sanje

Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.

Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij. 

Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja. 

Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo. 

Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo. 

Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status. 

Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob novih in novih zanimanjih, tudi učenju, ob izstopanju iz utečenega ali pa, če bom vsaj del tistega, kar običajno zmorem, naredila drugače, in s tem morda celo bolje.

»Leta so samo številke« je naslov knjige, ki jo ob večerih te dni berem izmenično z romanom slovenske avtorice. Prva govori o spremembah, ki jih prinese življenje – o odnosih, ki se lahko podrejo, ljudje se razidejo, o izgubah vseh vrst, tudi telesne privlačnosti, ko telo opozarja po večji skrbnosti in podobno, no, druga knjiga pa je polna mladosti in študentske nepremagljivosti, ko je (še)vse mogoče, tudi sanje. 

Marsikaj je mogoče, naj bo začetek študijskega leta tudi za ostale, za katere bi rekli, prestare za študij, spodbuda po učenju in širjenju znanj ter vedenja. 

Naj ob Mednarodnem dnevu starejših omenim še - kot ženska, da pogrešam kolektivno podporo zrelosti, ki bi ji dopustila naraven izgled. Tako pa nas vse okrog opominja, da smo brez umetnih barv na sebi puste in pre/stare, morda bi kdo ob tem pripomnil, neurejene. Toda, to je že druga tema. 

Leta, starost naj bodo samo številke, življenje za vse nas pa v novih priložnostih neomejeno,  

si in vam želim.

Alenka Rebula

Alenka Rebula je skupaj z Josipo Prebeg izdala novo knjigo, ki je sestavljena iz kratkih premišljevanj. Vsebine so iz tedna v teden napovedane na spletni strani  Dežela Vere vase. Pogosto so to tudi izhodišča v radijskih pogovorih z Alenko. Na pragu počitnic smo se ozrli v veselje do življenja, kako ceniti njegovo vrednost in ohranjati smisel ter zaupanje v življenje - vedno, tudi ob preizkušnjah, razočaranjih, izgubah?

Deliti svoje izkušnje pomeni, deliti samega sebe

V oddaji smo gostili kresničke - to so slepi in slabovidni, ki so
pripravljeni svoje dragocene življenjske izkušnje deliti in tako
pomagati drugim na poti soočanja z izzivi, ki jih prinaša delna ali
popolna izguba vida. Z dr. Aksinjo Kermauner pa smo se spomnili na pomen
in vlogo brajeve pisave.

Najhujša izguba je, ko izgubimo sebe...

… in najhujše žalovanje tisto, ki se sploh še ni začelo, ker je “zamrznjeno v času in pogosto tudi prostoru. O izgubah, hvaležnosti, žalovanju smo tokrat govorili z našim gostom frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. V prvih novembrskih dneh se močneje dotikamo bistvenih sestavin našega bivanja: življenja, njegovega smisla in umiranja. Z mislijo in spominom na vse, ki so bili nekoč del našega življenja, pa jih danes ni več z nami, smo oblikovali oddajo v živo tudi s klici poslušalcev.

Spoštljivo s hrano!

Petek 29. september je mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani. Žal še vedno velja, da bolj kot je družba razvita, večje so količine zavržene hrane, kar pa seveda ni prav in gre pravzaprav za protislovje razvitosti. Zavržena hrana namreč pomeni hudo in nepotrebno dodatno obremenjevanje Zemlje in izziv vseh nas je, da s hrano ravnamo spoštljivo in omogočimo, da bo na voljo vsem. Vse to pri nas v Sloveniji zasleduje tudi Akcijski načrt za izvajanje Strategije za manj izgub hrane in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano, ki je v sklepni fazi sprejemanja, pravi Tadeja Kvas Majer z MKGP.