Multipla skleroza

Kako je, ko zboliš v najboljših letih? Ko ne moreš premikati rok, ko si odvisen od drugih? Ob srečanju z diagnozo multipla skleroza se zbudijo številni občutki - od jeze do krivde. Prav o tej bolezni tisočerih obrazov smo govorili v današnji Svetovalnici. O tem, kako doseči spravo s seboj in kako sprejeti bolezen, s predsednico društva Spoznajmo multiplo sklerozo Renato Žohar.

Svet je nekoliko razpadel. Mednarodni stiki so pod udarom novih razmer in pogojev, kar ni nujno le slabo.

Andrej Šter: Nihče ne potrebuje telefonskega posrednika. Od nas pričakujejo rešitve. Vodjo konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve smo povabili k pogovoru ob koncu prve faze epidemije, ki smo jo v Sloveniji dobro prebrodili. Bil je med bolj vidnimi v času prvih negotovosti, ko so se zapirale meje sveta in so se posamezniki znašli pred zahtevnimi in na prvi pogled nepremostljivimi ovirami. Za dobro se je med Slovenci izkazalo spoštovanje zadanih priporočenih ukrepov in tudi veliko sodelovanja ter solidarnosti med ljudmi. Želimo si, da bi znali sodelovati tudi vnaprej. Da ne bi bilo nepremišljenih posameznikov, ki lahko v nevarnost popeljejo širšo skupnost. Prav o tem smo govorili z g. Andrejem Šterom. »Izkazalo se je, da še znamo prepoznati stisko sočloveka in kar je morda še pomembneje, da še znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Morda smo se celo naučili, kaj je pogovor, da znamo slišati in poslušati. Pokazalo se je tudi, da vreščeča manjšina vendarle ni v večini.«»Zdaj, ko ocenjujemo, da smo zmagali, nekateri rečejo, saj ni bilo nič posebnega. Kar naj govorijo, jaz bom naredil po svoje. Vsakomur, ki govori tako, svetujem naj razmisli pri sebi, ali je bil takšnega mnenja tudi konec marca, ko smo bili vsi skupaj precej zaskrbljeni?«Smo ena redkih držav, v kateri nam je uspelo dokaj ugodno prebrodili prvo fazo epidemije. »Smo se iz tega kaj naučili? Ali pa bomo ovinke ob morebitnem drugem krogu morali ponavljati? V tem primeru se bojim, da pripravljenosti pomagati v drugo ne bo toliko kot je je bilo prvič.«»Lahkomiselno vedenje ni tvegano samo zaradi sebe, s takšnim vedenjem ogrožamo tudi ostale. Vedimo se zato kot skupnost, saj le tako lahko zajezimo bolezen ali pa ji na široko odpremo vrata.«»Pri mojem profesionalnem delu je naklonjenost do ljudi nujna. Je lep poklic, s katerim lahko kdaj komu tudi uspemo rešiti njegov problem. Ni lahek poklic, dnevno se srečujemo s stisko, tudi z visokimi pričakovanji. Vsako tarnanje, razočaranja in podobno je treba vzeti resno, ker je trenutni problem za konkretnega človeka lahko zanj življenjskega pomena.«»Osnovna napaka pri našem delu je, če rečemo, da kakšen problem, za nas morda banalen, ni vreden obravnave. Na lahko ne smemo jemati ničesar. Človek in človeška skupnost nista skupek tehnicističnih enot. Če mislimo tako, je bolje sploh ne stopiti v vrsto za takšno delo.«Pomirja in vrača zaupanje v državne službe tudi dejstvo, da imamo na vodilnih mestih tudi predane in častne ljudi. Mednje sodi g. Andrej Šter, ki je v pogovoru za »Via positivo« povedal še, da kadar zahtevnost nalog preraste v neobvladljivo, naredi tudi kakšno devetdnevnico pri frančiškanih. In, deluje, pravi navihano in smeje. Priporočamo poslušanje celotnega pogovora.

Rak je izjemno dobra ozdravljiva bolezen, če jo odkrijemo zgodaj

Začel se je evropski teden boja proti raku. Deležniki so ob tem opozorili na pomen skrbi za zdravje tudi med in po epidemiji novega koronavirusa. Na onkološkem inštitutu pozivajo k skrbi za zdrav življenjski slog, proti zdravju škodljivim razvadam in k udeležbi na presejalnih programih ter svarijo pred odlašanjem z obiskom pri zdravniku. Podobno poudarja tudi predsednica Zveze slovenskih društev za boj proti raku dr. Urška Ivanuš. V Sloveniji pa je danes znova stekel presejalni program za raka dojk Dora. Kot je dejal vodja projekta Dora dr. Maksimiljan Kadívec bo ves čas ustrezno poskrbljeno za varnost bolnic in zaposlenih.

Mitja Iršič: V Evropi in Sloveniji smo bolezen covid-19 vzeli preveč lahkotno

Januarja, ko je novi koronavirus pustošil po Kitajski, se je na njenem jugu, točneje v mestu Guangdžov, mudil Slovenec Mitja Iršič. Za naš radio je v preteklosti že nekajkrat pokomentiral aktualno domače politično dogajanje. Oglasil se nam je tudi iz države, kjer se je vse skupaj začelo, in opisal takratne razmere. V domovino se je vrnil v začetku februarja. Čeprav je sprva kazalo, da ga pri tem morda čaka prava odisejada, je pot, kot nam je sporočil, minila brez posebnih pretresov. Z Mitjo Iršičem smo se povezali prek družbenega omrežja Facebook.

Drugi pogled: Gabriel Kavčič

Duhovnik Gabriel Kavčič, ki je na študiju moralne teologije v Rimu, je razmišljal o tem, da bolezen tudi boli. Te izkušnje mladi nimajo. To življenjsko modrost imate starši, stari starši, samski, v propadlih družinah, v srečnih zakonskih zvezah, osamljeni in prav tako izkušeni duhovniki duhovniki veste, kaj pomeni ljubiti.“

Iva Dimic na Srečanju pod lipami

Kakšen je položaj žensk v politiki? Kako usklajevati vlogo mame in političarke in to tudi, ko pride bolezen? Kako dobro poznamo življenje rojakov v zamejstvu in po svetu? O tem je med drugim na nedavnem Srečanju pod lipami v Gorici govorila poslanka Iva Dimic, ki vodi državnozborsko komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pogovor je vodil časnikar Julijan Čavdek.

Je trpljenje Božji dar ali prekletstvo?

So bolniki in invalidi ljudje s posebnimi potrebami ali ljudje s posebnim poslanstvom? Bolnica Cvetana Priol je na poti k oltarju.

Bo država onkologijo sposobna ohranjati in razvijati na visoki ravni tudi v prihodnje?

V Sloveniji živi več kot 100 tisoč ljudi, ki so nekoč zboleli za rakom. Ta bolezen je zaradi starajoče se populacije vse pogostejša, za njeno obvladovanje pa je nujna hitra diagnostika. V zvezi s tem in zdravljenjem ostajajo odprta številna vprašanja. O tem je za Radio Ognjišče spregovorila predsednica združenja Onko Net Kristina Modic.

Zakonca Tavčar o bolezni v družini

V tokratni oddaji odkrito o tem, kako sprejeti bolezen v družini. Zakonca Tavčar, Meta in Rudi, o tej izkušnji; o premagovanju ovir ter sprejemanju omejitev.

Zdravje in kultura dobrote

Komentar ob svetovnem dnevu bolnikov se dotika odnosa Slovencev do zdravja, slovenskega zdravstva, kulture (ob nedavnem kulturnem prazniku) in poklicanosti k spremljanju bolnih.

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

O zdravju in duhovnosti

Govorili smo o zdravju, njegovi odsotnosti in duhovnosti. Kako lahko bolezen pomaga človeku pri njegovi duhovni rasti? Kdaj ga napravi zrelejšega in v katerih primerih privede do upora zoper Boga? Ob klicih poslušalcev sta bila z nami bolniški duhovnik frančiškan p. Marko Novak in jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.

O življenju in smrti

V februarskem Klepetu z Metko Klevišar sva govorili o pogovorih o življenju in smrti, ki jih z Julko Žagar vodita v Domu sv. Jožefa nad Celjem.

Kot betlehemski pastirji se srečajmo z Jezusom

Z msgr. Mirom Šlibarjem smo ustvarjali tokratno katehezo za bolnike.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Upanje

Pozornost usmerjamo na upanje, ki je bistveno za naše življenje. Še posebej v času bolezni, stiske in preizkušenj. Kako upati tudi v navidezno brezupnih situacijah ... o tem in še o marsičem v tokratnem Klepetu.

Presejalni program zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb prebavnega trakta

Prof. dr. Bojan Tepeš, dr. med. specialist internist gastroenterolog, ki dela v Diagnostičnem centru Rogaška Slatina je govoril o prvih korakih novega uvajalnega programa za preprečevanja raka prebavnega traktu. Bolezen definira tudi naša genetika, pravi. Dvajset odstotkov evropejcev ima težave z vnetimi jetri. V nekaj letih bo to velik problem.

Možgani so kot vesolje

Optimistečen, dejaven in znanja željan človek ohranja svoj um vitalen tudi v pozni starosti. Demenca je sindrom duševnih sprememb, ni bolezen, je posledica. Tako je zatrdil nevrolog, dr. Vojko Kavčič, ki smo ga pred odhodom v ZDA, kjer na državni univerzi Wayne v Detroitu, deluje že 30 let, povabili v studio. Velja za enega od vodilnih slovenskih kognitivnih nevroznanstvenikov. Začel je intenzivno raziskovati umovadbo.

Sladkorna bolezen -Epidemija našega časa

Vsakih 8 sekund nekdo izgubi družinskega člana zaradi sladkorne bolezni. Zveza društev diabetikov Slovenije zato ob 14. novembru, svetovnem dnevu sladkorne bolezni posebno pozornost namenja družinam. Spodbudili so jih k preprečevanju in obvladovanju sladkorne bolezni.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu...

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Kakovostna komunikacija

Poleg besed smo opozorili tudi na pomen nebesedne komunikacije, ter na pomen poslušanja in pogovora v času stiske.

Z rožnim vencem nad raka

S pomočjo svetopisemskega odlomka (Mt 15, 21-28) smo z msgr. Mirom Šlibarjem razmišljali o veri kanaanske matere in pomenu vztrajne molitve. V katehezi tudi več pričevanj o moči molitve rožnega venca.

Rak dojke - bolezen z dobrim preživetjem

Ob svetovnem mesecu boja proti raku dojk smo v Svetovalnici gostili onkologinjo dr. Simono Borštnar. Govorila je o preventivi, odkrivanju in zdravljenju raka dojk, ki spada med bolezni z dobrim preživetjem. Petletno čisto preživetje je v Sloveniji skoraj 88 % in še narašča. Pomembno pa je zgodnje odkrivanje, pri čemer igra veliko vlogo samopregledovanje - tudi o tem je tekla beseda.

Bližnjice k zdravju

Marsikatera bližnjica se lahko na koncu izkažejo za slepo ulico. Govorili smo tudi o alternativnem in komplemetarnem zdravljenju, pa tudi o čudežih in zdravljenju z molitvijo.

Marija, zdravje bolnikov

Čudna bolezen ...

Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo ter zapovedal mrzlici in pustila jo je. (Lk 4, 38)

Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte

Pogovarjali semo se z msgr. Mirom Šlibarjem. Rdeča nit pogovora je stavek iz Markovega enangelija »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Veselje ob srečanjih

Gostilo smo voditelja Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja, bolniškega duhovnika Mira Šlibarja.

Beseda je Bog v človeku. Tako čutim.

Pridi nas rešit, Luč vere, Pesem neba, Ta ljubezen ostaja, ali zadnja Imej me rad, so naslovi petih pesniških zbirk od osmih, kot jih je že izšlo izpod peresa in iz tenkočutnega srca pesnice Stanke Mihelič. Vse doslej napisane pesmi imajo, pravi go. Stanka, skupnega povezovalca, vero v Boga. Žena, mati petih otrok in učiteljica, dokler je ni bolezen primorala k opustitvi poklica, je spregovorila o navdihu, potrebi po razkritju svojih notranjih globin v poeziji.

Kako pomembno je prisluhniti sebi

Marsikdaj pridemo do odgovora šele v tišini in molku ... takrat lahko zaslišimo Boga, ki prihaja do nas v lahnem šumenju. Tudi dopustniški čas je lahko čas, ko se končno zares ustavimo in prisluhnemo.

Alkoholizem, bolezen družine

Naši strahovi

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Šport je lahko zdravilo

V oddajo Via positiva smo pred svetovnim dnevom športa, ki je zadnji dan maja, povabili para-plezalca Gregorja Selaka, katerega zgodba je dokaz o volji, ki premaga vse. Od otroških let redno trenira in se aktivno ukvarja s športom, pred nekaj leti pa ga je čez noč doletela bolezen. Zakaj, kako to, kaj sem delal narobe?, so bile njegove prve misli. Pot vnovičnega iskanja smisla ni bila lahka, danes je nazaj, ponosno pove, znova je vrhunski športnik, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo. Bolezni sem hvaležen, brez nje ne bi bil, kar danes sem. Iskriv in iskren sogovornik.

P. Toni Brinjovc: Bolniki so del telesa Cerkve ali Ko zbolijo mladi

Pater Toni Brinjovc se je dotaknil z boleznijo preizkušanih ljudi. Bolezen je lahko tudi priložnost in blagoslov. Svoj nagovor je sklenil z mislijo Sv. Edith Stein: Ljubezen da smisel bolečini, bolečina pa poglobi ljubezen.

Sprejeti odgovornost za svoje življenje

Kako pomembno je sprejeti odgovornost za svoje življenje in samostojno sprejemati odločitve - v bolezni in zdravju. Ne zamudite pogovora - da bomo bolj srečno in zadovoljno živeli.

Avtizem

Včasih avtizma niso poznali in nekatere stvari odkrivamo in spoznavamo šele v zadnjem času. Gre za nevrološko motnjo, ki se pojavi pri nekaterih osebah. Kako takim ljudem zdravi lahko olajšajo življenje in kako razumeti osebo z avtistično motnjo nam je povedala Patricija Lovišček.

Naše trpljenje v povezavi s trpljenjem Jezusa Kristusa

Govorili smo z msgr. Mirom Šlibarjem in jo še posebej posvečamo vsem bolnikom in preizkušenim.

Papeževa poslanica bolnikom

V oddaji boste slišali papeževo poslanico bolnikom in kaj je upokojeni nadškof Alojzij Uran povedal članom Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu bolnikov in praznik Lurške Matere Božje

Oddajo smo pripravili z msgr. Mirom Šlibarjem in jo še posebej posvečamo vsem bolnikom in preizkušenim.

Kako udomačiti bolezen

Pomembno je spoznati in sprejeti, da bolezen ni nekaj, kar je zunaj mene in mi je samo naloženo kot breme, ampak je del moje življenjske zgodovine. Morda sicer težko in neprijetno breme, toda kot človek se uresničujem in rastem samo v soočanju z njo.

Jasna Pečjak: v ledene vertikale s polnimi pljuči

V lepoto zaledenelih slapov nas je popeljala gostja, ki se je lednemu plezanju zapisala že pred časom, a jo je bolezen zaustavila. Po presaditvi pljuč se je letos vrnila. Prisluhnite zgodbi Jasne Pečjak!

Msgr. Miro Šlibar za vse bolne in preizkušane

Vsako trpljenje in preizkušnja človeka naredi večjega, močnejšega, za več pripravljenega.

Diagnoza: rak. Kaj pa zdaj?

Kljub temu, da je tudi v Sloveniji, podobno kot v drugih evropskih državah, rak med najpogostejšimi vzroki smrti, se o njem ne pogovarjamo radi. Če se pojavijo težave, si zlasti moški pred njimi zatiskajo oči in ne poiščejo pomoči. Društvo onkoloških bolnikov Slovenije z več kot 50 prostovoljci pomaga z izkušnjami, organizira samopomoč bolnikov z rakom, ozavešča. Podpredsednica društva Breda Brezovar Goljar in ambasador akcije Pravi moški sta spregovorila o svoji izkušnji soočanja z rakom in pomoči drugim.

Mojca Senčar, vse bi ponovila

V oddajo Naš gost smo povabili Mojco Senčar, zdravnico, upokojeno anestizeologinjo, ki je veliko svojega dela in energije vložila v združenje Europa Donna. Je oseba mnogih svetlih presežkov. Ženska, ki s svojim zgledom, ne glede na vse, vedno znova pričuje za življenje, spodbuja in opogumlja predvsem k prebujajočemu in polnemu odnosu do življenja. Je zagovornica preizkušenih v bolezni, ki jih ne samo sliši, temveč čuti z vsakim, ki se sooča z bremenom diagnoze. Že tretjič se z boleznijo bori tudi sama.

Hepatitis C

Govorili smo o hepatitisu C, ki je ozdravljiva bolezen. Pomembno pa je, da jo pravočasno odkrijemo, saj dolgo ne kaže nobenih znakov. Naša gostja je bila prof. dr. Mojca Matičič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana.

Sestri Helena in Katarina Urh: Močan zgled sodelovanja in iskrene povezanosti

Na praznik Brezmadežne smo v Radovljici obiskali sestri Katarino in Heleno Urh. Čeprav ali prav zato, ker ju je bolezen že v mladosti za vedno posadila na invalidski voziček, sta polni življenjskega naboja, navdiha in veselja. Ustvarjalni vsaka na svojem področju, šah, vezenje, ilustracije, pisanje, uganke in še mnogo drugega so njune dejavnosti, opravljata jih z vso mero strokovnosti in volje, ki ju premoreta.

70 let Aleksandra Mežka

Petkov večer, v katerem smo gostili jubilanta Aleksandra Mežka. Čez dober teden dni bo namreč, s koncertom v ljubljanski Operi, praznoval okroglih sedemdeset let. Kramljali smo o razpetosti med Anglijo in Slovenijo, o srcu, ki je vedno bílo slovensko in o domači besedi, ki mu neizmerno veliko pomeni. Zaupal nam je kako ga je okrepila bolezen, ki jo je premagal, in koliko lepega doživlja, ko vzame v naročje svojega vnuka.

Bolezen otroka in srečanje z izvirom

V tednu za življenje je spregovorila Mojca Mejak, mama štirih otrok. Z možem sta se sedem let nazaj srečala z boleznijo njune prvorojenke, ki je zbolela za hudo obliko levkemije. Danes sta hvaležna...

Na šarko odporne sorte sliv

Katere so sorte sliv, ki so odporne na bolezen šarko, je pojasnil Davor Mrzlić, vodja Sadjarskega centra Bilje, ki deluje v okviru KGZ Nova Gorica.

Nevarnosti tehnologije v otroških in mladostniških letih

Več kot polovica otrok prosti čas preživlja v virtualnem svetu. Odkrivamo nove oblike odvisnosti in bolezenska stanja. Nova tehnologija ni grožnja, je orodje, ki postane nevarno, ko ga zamenjujemo za realnost, ko ga ne uporabljamo za delo ampak za zabavo. Odvisnost s Facebookom je na prvem mestu, pravi terapevt Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica.