Komentar Časnik.si

VEČ ...|6. 11. 2019
Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil

Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil

Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

politikaspominkomentarRusijaPutinBerlinski zid

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil
Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?
VEČ ...|6. 11. 2019
Aleš Maver: Hvalnica, ki je ne bi ponovil
Pet let je tega, odkar se je avtor na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja. In kako je danes?

Radio Ognjišče

politikaspominkomentarRusijaPutinBerlinski zid

Komentar Časnik.si

VEČ ...|28. 8. 2019
Andrej Tomelj: Avtogoli slovenske zunanje politike

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

Andrej Tomelj: Avtogoli slovenske zunanje politike

Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

časnikkomentarzdaveleposlaništvoinfoodnosipolitika

Komentar Časnik.si

Andrej Tomelj: Avtogoli slovenske zunanje politike
Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!
VEČ ...|28. 8. 2019
Andrej Tomelj: Avtogoli slovenske zunanje politike
Avtogoli slovenske zunanje politike, je naslov komentarja, ki ga je za portal Časnik.si napisal Andrej Tomelj. Govori o novi ameriški veleposlanici v ZDA. Končno smo s srcu Evrope in popku sveta učakali prihod nove ameriške veleposlanice in jadra slovenskega žurnalizma so se napela v močnem vetru, ki je zavel ob njenih prvih korakih na sončni stran Alp. Še z nobenim veleposlanikom doslej si ob njegovem prihodu nismo dali toliko opraviti. V komentarjih je moč zaznati vse, od podcenjevanja nove veleposlanice do užaljenosti zaradi nezanimanja ameriške zunanje politike za Slovenijo.Veleposlanica Lynda Blanchard ni karierna diplomatka. Zato ji številni komentatorji očitajo, da si je veleposlaniško mesto kupila s težkimi milijoni, ki jih je darovala republikancem in Donaldu Trumpu v njegovi volilni kampanji. Je s tem kaj narobe? Nič; to je ameriški način financiranja politike. Slovenski žurnalisti, pometajte raje pred domačim pragom. Vendar ne pod preprogo! Pometajte raje na kup, ki ga bo lahko videl kdorkoli, tudi iz letala. Raziščite, kaj je z rdečimi številkami, v katerih je umirala LDS, kako krije izgubo parlamentarna stranka SD itd. Potrudili ste se le pri vprašljivem posojilu SDS-u, ki pa ga je stranka takoj poplačala in vrtoglavo drago preplačala.Povsem smo pozabili na Lyndinega soseda, veleposlanika Ruske federacije. Z njim postaja soseda, čeprav je ameriška ambasada na Prešernovi cesti, ruska pa na Tomšičevi. Kako zgovorna naslova: genialni Slovenec in svetovljan nasproti partijskemu sekretarju!Skoraj bo že deset let, kar Doku Gapurovič Zavgajev zaseda mesto veleposlanika v Sloveniji. Putin in Medvedjev sta vedela koga, kam, zakaj in za kaj sta ga poslala v Ljubljano. Putin še predobro ve, zakaj je Zavgajev, kljub starosti (decembra bo dopolnil devetinsedemdeset let) nenadomestljiv. Zavgajev v Kremelj ni prinesel milijonov. V nahrbtniku je imel le bleščečo partijsko kariero ter problematična in nečastna dejanja v Čečeniji. Ne naši oblastniki ne žurnalisti provladnih medijev niso mogli in/ali si upali odločno ugovarjati temu, koga Rusi pošiljajo v Ljubljano. Zunanji minister Žbogar je bil ob ruski nameri celo naravnost navdušen. Pozdravil je dejstvo, da k nam prihaja za veleposlanika celo namestnik ruskega zunanjega ministra.V kateri resnično demokratični državi bi Zavgajev užival gostoljubje? Ni problematičen samo njegov življenjepis ampak tudi njegove čudne predstave o delu veleposlanika. Na odprti sceni se je bratil s Turnškovimi borci, s podporo navezi Janković-Erjavec se je vtikal v zadnje državnozborske volitve. Z zaskrbljenostjo lahko ugibamo, kakšne poteze je vlekel v zaodrju. Njegovo nezaslišano početje pred volitvami je med drugimi močno razburilo Damirja Črnčeca. Prav zanimivo bi bilo današnje videnje predrznega veleposlanikovega ravnanja v očeh aktualnega vladnega sekretarja.Po Erjavčevi vroči ljubezni z Rusijo smo si od novega zunanjega ministra obetali bolj uravnoteženo zunanjo politiko. Žal je Cerar človek, za katerega ljudska modrost pravi, da kar z glavo naredi, z ritjo podre. Minister Cerar se je vendarle odpravil v ZDA in že prvi dan zabil Sloveniji avtogol. V Washingtonu se je srečal z demokratsko senatorko Klobucharjevo, ki jo nekateri omenjajo kot kandidatko z predsednico, torej Trumpovo izzivalko. Kaj sta govorila s političarko belokranjskih korenin, ali sta jedla potico ali belokranjsko pogačo, ni pomembno. Pomembna je usodna napaka, da je po dolgoletnem diplomatskem zatišju slovenski zunanji minister pohitel v Trumpu sovražni tabor.Nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da je Klobucharjeva v senatu glasovala proti imenovanju Lynde Blanchard za veleposlanico, glasovala je proti prijateljici in zaupnici Melanije Trump. In potem jokamo, da Melanija ničesar ne postori za Slovenijo. Naj gre v slovenski gol in brani domovino svoje mladosti pred avtogoli? Naj občuduje grobo obtesano plavo skulpturo nad Sevnico, s katero se ji posmehujejo »umetnik« in slovenski amerikanofobi?Kaj Slovenci v teh dneh sporočamo urbi et orbi? Večina nebrzdano vpije, da v slovensko postmoderno, z levičarstvom omreženo, družbo prihaja skrajno starokopitna oseba, tako rekoč iz časa ameriške državljanske vojne: kristjanka, mati sedmih otrok, humanitarna aktivistka. Hudo! Je premožna in nekoruptivna. Še huje!Prijateljuje z družino Trump. Najhuje!

Matej Tomelj

časnikkomentarzdaveleposlaništvoinfoodnosipolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 7. 2018
bogomil ferila o vrhu trump putin

bogomil ferila o vrhu trump putin

Informativni prispevki

bogomil ferila o vrhu trump putin
VEČ ...|17. 7. 2018
bogomil ferila o vrhu trump putin

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Moja zgodba

VEČ ...|31. 5. 2020
Lambert Erlich, Lojze Grozde, Anton Mahnič, Filip Terčelj - pričevalci vere

V oddaji Moja zgodba smo gostili akademika Janeza Juhanta, beseda pa je tekla o nekaterih katoliških pričevalcih vere. 26. maja leta 1942 so vosovski likvidatorji ustrelili prof. Lamberta Erlicha, 27. maja goduje Lojze Grozde, dotaknili pa se bomo tudi škofa Antona Mahniča in duhovnika Filipa Terčelja. Zakaj so pomebni in kaj nam sporočajo njihovi zgledi danes?

Lambert Erlich, Lojze Grozde, Anton Mahnič, Filip Terčelj - pričevalci vere

V oddaji Moja zgodba smo gostili akademika Janeza Juhanta, beseda pa je tekla o nekaterih katoliških pričevalcih vere. 26. maja leta 1942 so vosovski likvidatorji ustrelili prof. Lamberta Erlicha, 27. maja goduje Lojze Grozde, dotaknili pa se bomo tudi škofa Antona Mahniča in duhovnika Filipa Terčelja. Zakaj so pomebni in kaj nam sporočajo njihovi zgledi danes?

Jože Bartolj

spominJanez JuhantAnton MahničFilip TerčeljLojze GrozdeLambert Erlich

Globine

VEČ ...|12. 5. 2020
O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

O evangeliju po sv. Janezu

Torkat smo se srečali z Janezovim evangelijem, ki ga prebiramo v velikonočnem času. Že Cerkveni očetje so ga imenovali duhovni evangelij. Zanimalo nas je, zakaj in predvsem kako v njem iskati vzporednice s svojim duhovnim življenjem. Naš gost je bil duhovnik Janez Rus.

Blaž Lesnik

duhovnostevangelijisv. Janez

Za življenje

VEČ ...|23. 5. 2020
O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

O doživljanju časa svetovne epidemije

Z gostom Karlom Gržanom smo se pogovarjali o tem kako smo doživljali »čas odmika«, katera spoznanja smo pridobili, predvsem pa kaj nam je dajalo in nam še daje notranjo moč in oporo. V oddaji so s klici sodelovali tudi poslušalci.

Mateja Feltrin Novljan

družbakoronaviruspogovorklepet

Duhovna misel

VEČ ...|1. 6. 2020
Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Gregor Čušin

duhovnost

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|25. 5. 2020
P. Branko Cestnik

Razmišljal je ali je slovenska Cerkev res narekovala vladi sprostitev ukrepov 4. maja in o tem, kako je koronavirus na Slovenskem spisal tudi povest o dobrih ljudeh, ki so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo humanistično nalogo, a o tem malokdo govori.

P. Branko Cestnik

Razmišljal je ali je slovenska Cerkev res narekovala vladi sprostitev ukrepov 4. maja in o tem, kako je koronavirus na Slovenskem spisal tudi povest o dobrih ljudeh, ki so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo humanistično nalogo, a o tem malokdo govori.

Jože Bartolj

družbakoronaviruspolitika

Zgodbe za otroke - Šmarnice

VEČ ...|31. 5. 2020
Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Največji dar

Marija je res posebna žena, ki jo je Bog izbral, da je postala Jezusova mami. Z njim je bila povsod. Takrat, ko se je kot otrok prvič nasmehnil, ko je prvič shodil, ko se je začel učiti, ko je bil nagajiv in ko je odrasel ter začel ljudi učiti o Bogu, ko je delal čudeže, ko je trpel in umrl, ko je premagal smrt in nam pokazal, kako zelo rad nas ima, in ko je šel v nebesa.

Marjan Bunič

Zgodbe za otrokemladiotrocivzgojašmarnicepravljice

Svetovalnica

VEČ ...|1. 6. 2020
Kako sprejeti zdravniško diagnozo

O tem, kako sprejeti zdravniško diagnozo, ki lahko zamaje naše življenje, smo se pogovarjali v Svetovalnici. Z nami je bil psihoterapevt dr. Bogdan Polajnar.

Kako sprejeti zdravniško diagnozo

O tem, kako sprejeti zdravniško diagnozo, ki lahko zamaje naše življenje, smo se pogovarjali v Svetovalnici. Z nami je bil psihoterapevt dr. Bogdan Polajnar.

Blaž Lesnik

zdravstvo

Duhovna misel

VEČ ...|1. 6. 2020
Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Ohraniti. Premišljevati.

Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, ki je ležalo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede, ohranila in premišljevala v svojem srcu.(Lk 2, 16-19)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|1. 6. 2020
Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Veseli del

Molitev je vodil nadškof Stanislav Zore.

Radio Ognjišče

duhovnost

S svetnikom na ti

VEČ ...|1. 6. 2020
Sv. Justin