Dr. Tomo Virk

K nam v goste je prišel akademik dr. Tomo Virk. V oddaji nam je povedal o svoji življenjski poti, ki je bila nekaj časa športna pot alpskega smučarja. Tudi o tem, kako so potem prevladale knjige in primerjalna književnost.

Dr. Aksinja Kermauner

Dr. Aksinji Kermauner je bilo pisateljevanje praktično položeno v zibelko; hčerka Alenke Goljevšček in Tarasa Kermaunerja je bila že v zgodnjem otroštvu prepričana, da bo postala pisateljica in danes je njeno življenje zares zaznamovano s pisateljevanjem. Literaturo pa pogosto preplete tudi s tiflopedagogiko – tako je tudi avtorica večih tipank; s pomočjo slikanic pa skuša odstirati tudi nekatere druge lastnosti otrok s posebnimi potrebami. Čeprav je literarno pot začela s poezijo se zdaj posveča prozi; je pa tudi avtorica dramskih tekstov. Naslovi nekaterih njenih knjig so Kakšne barve je tema?, Modrost starodavnega anka, Tema ni en črn plašč, Dnevnik Hiacinte Novak, Snežna roža, Berenikini kodri, Žiga špaget gre v širni svet, ... Kot učiteljica je 25 let delala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zadnja leta pa tiflopedagoško znanje delila s študenti na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. 

Naš gost Črtomir Frelih ob pregledni razstavi v MGCL-ju

Naš gost je bil tokrat akademski slikar in grafik, profesor grafike na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani Črtomir Frelih! Njegova razstava “Grafike in risbe - štiri desetletja”, je še do začetka meseca februarja 2023 na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru! Pogovarjali smo se o umetnosti, pedagogiki in tudi o okoljskem aktivizmu, ki v galerijah po svetu vandalizira nekatere največje slikarske umetnine.

Salezijanec Jože Andolšek

»Misijonar na daljavo« slovenski salezijanec Jože Andolšek, živi in deluje v Celovcu. Več kot 35 let je poučeval na Zvezni gimnaziji za Slovence, bil rektor Pastoralnega centra za Slovence ter zavzet delavec v pomoči misijonskim dejavnostim. S skupinami mladih je vodil mnoge projekte v Afriki, ki so pustili sledi v Egiptu, Gani, Etiopiji in Angoli. Leta 2016 je bil odgovoren za velik uspeh Pustne Sobotne iskrice, v kateri ste poslušalci Radia Ognjišče darovali za hrano otrok v Gambeli v Etiopiji. Mnogo doživetega je prelil v knjige, predavanja in filme, vedno znova pa se predenj postavlja vprašanje dostojanstva človekove osebe, ki je, kot pravi, nekaj najbolj svetega v nas. Ob različnh priznanjih je tudi prejemnik Častnega znaka dežele Koroške . 

Klelija Potokar: Ne poslušajte tistih, ki lažejo. Iščite resnico in ljubite to deželo.

Ob izidu zadnje knjige, monografije o Divači z okolico, smo na zgornjem Krasu, v njeni rojstni vasi Kačiče obiskali Klelijo Potokar. Ko jo je vnuk pred zdaj že mnogo leti prosil za pomoč pri nalogi, s katero naj bi opisal kraj, sta se s fotoaparatom skupaj sprehodila skozi vas, Klelija je spisala še tekst in vnuk se je iz šole vrnil z informacijo, učiteljica pravi, babica, da bi morala večkrat kaj napisati. Tako se je začelo, in traja še vedno. “Moj nono mi je rad pripovedoval, kako kljub vsemu trpljenju Primorci niso nikdar pozabili, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik.” Klelija Potokar je avtorica petih knjig, v nastajanju je nova, knjižic Kačiče skozi vas in LJUDJE s kontaktnega krasa pri Kačičah ter obsežnejših monografij o Kačičah, Vremski dolini, ki je izšla ob sedemsto letnici prve omembe Vrem, in zadnje tretje z naslovom »Divača na stičišču poti«. 

V zadnji monografiji je v sklepni besedi zapisala: »Pri sosedovih v moji rojstno vasi Kačiče se je ob toplem ognju na ognjišču v mrzlih zimskih večerih zbirala druščina vaških mož in fantov, deklet in otrok. Tam sem že kot malo dekletce slišala premnogo zgodb, ki so se nanašale na pretekle čase, tja do kontrabantarjev, ki so mimo Kačič tihotapili sol, tobak in podobno … , ter razne druge zgodbe.«

“Nikoli ne smemo pozabiti, da je Slovenija toliko naša država, kolikor smo mi njeni.” 

»Ljudje v Vremski dolini med Krasom in Brkini so bili od naselitve dalje skozi dolga stoletja podložni tlačani, teptani, izkoriščani in ponižani. Vsa ta težka stoletja so dokazovali, da so Slovenci in nikoli niso pozabili na svoj materni jezik. … Vse to je naše prejšnje rodove bodrilo, njihove misli po svobodi so bile vedno v njihovih srcih, čeprav so bile zameglene.«

»Vsakdo razmišlja o svojem življenju in se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo, kje so naše korenine. … Preteklost je sicer večkrat zavita v tančico, kot je skrivnostno naše življenje, vendar bomo vsaj nekaj iz skoraj pozabljenega sveta preteklosti v tej knjigi ohranili.«, je zapisala v sklepni besedi monografije »Vremska dolina med Krasom in Brkini« avtorica, Klelija Potokar.

V njeni drugi monografiji je o avtorici Emil Milko Škrl zapisal: »Skozi pripoved zgodovinskih dejstev pronicajo njeni spomini iz otroštva, mladosti in težkega povojnega obdobja, ko je bila tudi njena pot šolanja in vključevanja v življenje zaznamovana s pomanjkanjem, napori in odrekanjem. … Iz knjige diha neukrotljiva volja avtorice, da Primorci spoznajo in se zavejo svojih korenin … Ni mogoče prezreti, da Klelija Potokar z opisovanjem zgodovine izraža ljubezen in pripadnost svojemu narodu, ki je prav zaradi kljubovalnosti vzdržal in obstal.« 

Edvin Fliser

Spoznali smo glasbenika, ki je zelo zaznamoval podobo zlatih let slovenske popevke ter kot pevec in kot avtor pustil nepozabni pečat tudi v narodnozabavni glasbi. Z nami je bil Edvin Fliser, ki te dni praznuje 75. rojstni dan.

dr. Branko Stanovnik

Vrhunski znanstvenik in široko razgledan sogovornik, ki nas je popeljal tako v sintezo organske kemije kot v zanimive zgodbe iz sveta klasične glasbe, z nami je delil tudi svoje trpke izkušnje prejšnjega režima, ki jih je občutil na lastni koži, a jih je z odločnostjo in homorjem znal tudi prebroditi. Je zaslužni profesor za organsko kemijo na Univerzi v Ljubljani, od leta 1991 tudi član Slovenske akademija znanosti in umetnosti.

Čedermac Božo Zuanella

Duhovnik, raziskovalec in publicist, strasten planinec Božo Zuanella se je rodil na božični dan leta 1941. Je župnik župnij: Tarčmun, Sovodnje, Gorenji Barnas in Matajur pod istoimensko goro, kjer tudi živi. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Od takrat ni bilo nobene slovenske svete maše v Benečiji, zato je zadnji čedermac. Ljubezen do jezika sta mu dala mama in ata, ki sta ga učila slovenskega narečja in to v težkih časih, ko je bila slovenščina prepovedana. Kot samouk se je kasneje naučil tudi slovenskega knjižnega jezika. Zuanella je odigral in igra pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev. Na lastni koži je občutil nasprotovanje do slovenstva.  Proces na sodišču se je vlekel kar nekaj let, a na koncu je bil oproščen.