»Vladajoča koalicija je premišljeno časovnico zastavila tako, da se bodo začeli najbolj uničujoči učinki njihovega ideološkega mesarjenja po zdravstvu, v smislu »ločitve zasebnega od javnega zdravstva, obračuna z zdravniki dvoživkami« in kar je še teh manter, kazati šele po marčevskih državnozborskih volitvah. Na te se bodo torej odpravili z napovedmi, kako odlično so zastavili »reformo« zdravstva in da je ta tik pred dajanjem fenomenalnih rezultatov. Medtem se je število čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo v zadnjem letu povečalo za več kot desetino,« je v komentarju zapisal Glücks. 

»Pri zakonu o asistiranem samomoru je šlo za vprašanje življenja in smrti, etike in morale, človekovega dostojanstva ter njegovih pravic. Slišati je bilo, da je to ideološko vprašanje, za zdravniške vrste je bilo tudi strokovno, a vladajoči stroke niso želeli slišati, ker jim ni ugajala,« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

To nedeljo bomo volivci na referendumu vprašani, ali smo za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že ime zakona priča, za kako občutljivo vprašanje gre. Vladna koalicija ga ni imenovala zakon o pomoči pri samomoru, kar dejansko je, ker se to morda za koga sliši pregrobo, je zapisal novinar Domovine Nenad Glücks.

Komentar opozarja, da permisivna vzgoja vodi v razvajene otroke, ki kasneje zaidejo v kriminal in nasilje. Avtorica primerja to z romsko problematiko, kjer naj bi država z obsežno pomočjo ustvarila privilegiran položaj brez enakih pravil. Policija in sodstvo naj bi pogosto spregledala kazniva dejanja, kar krepi občutek nedotakljivosti. Kritična je do se politike, ki sprejema zakone predvsem zaradi promocije, ne pa reševanja težav. Zaključi pa, da se brez enakopravnosti pred zakonom oblikujejo (de)privilegirane elite, ki ogrožajo večino.

Potem ko je mlad romski kriminalec vzel življenje priljubljenemu novomeškemu gostincu Alešu Šutarju, ki je pred romskimi nasilneži branil sina, se je za hip zdelo, da bo smrt, ta točka nepovratka za posameznika in njegove bližnje, le streznila tudi najbolj zadrte predstavnike politične levice. Žal je šlo res samo za hip, nato pa smo vstopili v staro stvarnost.

Pred nami sta praznika vseh svetih in spomin vernih rajnih, ko več razmišljamo o naših rajnih, o minljivosti, posmrtnem življenju in smislu življenja. Letos v teh dneh izstopata vsaj dva dogodka.

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto. 

Med drugim je zapisal, da bomo posledice sedanje slovenske vlade čutili še veliko dlje od konca njenega trajanja. Ob možnosti, da bi se Golob kljub vsemu po volitvah obdržal na oblasti s pomočjo najbolj primitivnega populizma ter propagande podrejenih mu medijev, pa se nam obeta vrtinec, ki bo za institucije mlade slovenske demokracije najbolj ogrožajoč doslej, je prepričan Nenad Glücks.