Danes praznujemo državni praznik, dan upora. Gre za ostanke nekdanjega režima, saj smo nekdaj na ta dan praznovali dan osvobodilne fronte. V samostojni Sloveniji praznika niso črtali, ampak mu spremenili ime v dan upora. Ta naj bi poudarjal uporništvo skozi daljše zgodovinsko obdobje, toda v zadnjih nekaj letih je praznik spet dobil obraz, kot ga je imel nekdaj. Nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič je nekoč dejal, da je dan upora v resnici dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročila neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik narodnega žalovanja. Nekaj vprašanj smo zastavili zgodovinarju dr. Jožetu Možini.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov korektno strnjen življenjepis je na voljo na slovenski Wikipediji. Sam sem se srečal z njim junija 1993 in ostala sva v stikih skoraj do njegove smrti 1. decembra 2016. Ob stoletnici njegovega rojstva čutim dolžnost, da slovensko javnost opozorim na velikega človeka. Ljubo Sirc večine svojega življenja ni preživel v Sloveniji, je pa bila Slovenija vedno v njegovem srcu in mislih. Za poživitev spomina na Ljuba bo primeren nagovor, ki sem ga imel, ko sem v imenu družine Sirc sprejel nagrado dr. Jožeta Pučnika, ki je bila Ljubu Sircu posmrtno podeljena leta 2017.

Celotno razmišljanje o Ljubu Sircu si lahko preberete v komentarju Mateja Kovača na spletni strani Časnik.si.

7. julija je minilo 70 let od uvedbe edinega ženskega taborišča pri nas. V nekdanji vasi kočevskih Nemcev Ferdrenk pri Kočevju je pod komunistično oblastjo trpelo od 600 do 700 žena in deklet, med njimi je bila tudi Lidija Drobnič. Ženske so ženske prisilno opravljati »družbenokoristno delo«, saj so jim očitali sodelovanje ali stik z ljudmi iz zahodnih držav, karierizem, protidržavno držo ali celo brezdelnost.