27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Pred 27. aprilom in tudi na sam dan potekajo po državi številne proslave, ki jih organizira Zveza borcev NOB. Dokler na približno letno 400 proslavah, 130 pohodih in 600 komemoracijah sodelujejo njihovi člani ni posebne polemike, ta pa nastane, ko ideološko naravnana organizacija pri tem uporablja otroke iz osnovnih šol. Odločen »ne« je temu rekel župan Moravč Milan Balažic. Župan Balažic se je v pismu objavljenem na spletni strani občine odzval na zapis svetnice Liste nekdanjega župana Martina Rebolja Brigite Barlič. Ta je na družbenih omrežjih razširila po njegovih besedah neresnično vest, da je župan Moravč Balažic Pihalni godbi Moravče in otrokom iz Osnovne šole Jurija Vege prepovedal nastopati na proslavi, ki bo 26. aprila v Češnjicah. Za naš radio je pojasnil, da je ravnateljici omenjene šole res svetoval, da naj otroci ne nastopijo, razlog je: »Pojdimo po vrsti: res je, da sem predsedniku Pihalne godbe Moravče gospodu Vojku Zajcu in ravnateljici Osnovne šole Jurija Vege gospe Nuši Pohlin Schwarzbartl svetoval, da na omenjeni prireditvi godba in učenci ne nastopijo. Razlog za to je preprost: ne gre za »proslavo«, kot pravi Barličeva, ampak za prireditev Zveze borcev, ki jo sklicuje in izrablja predsednik občinske stranke Socialnih demokratov (SD) Martin Rebolj za promocijo svoje stranke in za začetek predvolilne kampanje kandidatke za evropsko poslanko SD Tanje Fajon. 26. april je namreč prvi dan predvolilne kampanje, zato gre po Zakonu o volitvah pri tej prireditvi za predvolilni shod.«Zapisal je, da je narodno-osvobodilni boj v času druge svetovne vojne last velike večine slovenskega naroda, ne pa zasluga ene stranke, ki se trka po prsih, da edina nosi vrednote upora proti okupatorju. Ali velja enako za našo osamosvojitveno vojno? »Da, to je delo celotnega slovenskega naroda, ne pa peščice takratnih vodilnih politikov, ki bi si radi lastili vse zasluge. Slovenski zgodovinarji so dokumentirano pokazali, kako je Partija (KPS) izrabila NOB za nasilno komunistično revolucijo in vzpostavitev povojne diktature. Dedinja KPS, stranka SD, še danes podobno izrablja NOB zgolj za promocijo svoje tranzicijske politike. Vrednote upora proti okupatorju so naše skupne vrednote, tudi moje. Prav zato sem še posebej občutljiv za izrabo le-teh v aktualne politične cilje te ali one stranke. Jasno in glasno je treba povedati, da imajo stranke svoje določeno, vendar omejeno mesto.«Osnovna šola je politično nevtralen prostor, zato učitelji in učenci s politiko ne smejo imeti nobenega opravka, menite. Na vprašanje, ali nekako ni te meje, da otroci pogosto nastopajo oz. so zlorabljeni v te namene praznovanj, je odgovoril pritrdilno. »Občinska godba nastopa na občinskih prireditvah, kjer nastopa tudi župan, ne pa na strankarskih shodih in predvolilnih nastopih. Kultura s politiko nima skupaj kaj početi. Društva so politično nevtralne združbe vseh občank in občanov, zato noben predsednik občinske stranke ne bi smel biti na čelu društva. Vem, da je bila doslejšnja praksa drugačna in da so se politične izrabe šole, učiteljev, učencev, godbe, občinske uprave in društev pogosto dogajale. Čas je, da tudi na tem področju vzpostavimo višja merila politične kulture. Kot župan nameravam varovati politično nevtralnost vsega naštetega in zagotavljati enakost v prostoru civilne družbe, šole in občinske uprave. To velja za vse. Tudi za vse politične stranke in liste brez razlike. Do političnih zlorab ne bomo več strpni, zato godba in učenci ne bodo nastopili v Češnjicah na predvolilnem shodu SD. Enkrat je treba stvari postaviti na svoje mesto.«