Za življenje

VEČ ...|4. 4. 2020
Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?

Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?

Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

koronavirusdružbaduhovnostodnosivzgoja

Za življenje

Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?
Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.
VEČ ...|4. 4. 2020
Kaj v nas prebuja grožnja koronavirusa?
Na daljavo je bil z nami frančiškan in doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik. Spregovoril je o ozaveščenem odzivu, o odločitvi, kako bomo zavestno naslavljali svoje strahove in stiske.

Blaž Lesnik

koronavirusdružbaduhovnostodnosivzgoja

Za življenje

VEČ ...|28. 3. 2020
Ne bojte se!

To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

Ne bojte se!

To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

družbasvetovanjevzgojaodnosipogovor

Za življenje

Ne bojte se!
To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.
VEČ ...|28. 3. 2020
Ne bojte se!
To je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. A prav ta situacija, v kateri smo se znašli, vsak dan razburka naša čutenja in v nas vzbudi strah. Zato smo z duhovnikom Karlom Gržanom razmišljali, kako krepiti v sebi mir, zaupanje – spokojnost misli in počutja.

Mateja Feltrin Novljan

družbasvetovanjevzgojaodnosipogovor

Svetovalnica

VEČ ...|26. 3. 2020
O tesnobi in strahu v času epidemije

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

O tesnobi in strahu v času epidemije

Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

svetovanjekoronavirusduševno zdravjestrahosamljenost

Svetovalnica

O tesnobi in strahu v času epidemije
Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.
VEČ ...|26. 3. 2020
O tesnobi in strahu v času epidemije
Spregovorili smo o čustveni stiski, ki jo v nastalih razmerah povzročajo strahovi, tesnobe in osamljenost. Kako se umiriti, sprostiti in poskrbeti za duševno zdravje? Na kakšen način uskladiti šolanje doma, pripravo obrokov in ustvarjanje sproščenega vzdušja v času, ki ga preživljamo za štirimi stenami? Z nami je bila na daljavo klinična psihologinja Lea Štern.

Blaž Lesnik

svetovanjekoronavirusduševno zdravjestrahosamljenost

Ritem srca

VEČ ...|25. 3. 2020
Situacija doma in drugod

Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

Situacija doma in drugod

Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

glasbamladi

Ritem srca

Situacija doma in drugod
Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.
VEČ ...|25. 3. 2020
Situacija doma in drugod
Ritem srca je tokrat najprej zavrtel skladbi Ribniškega pasijona in povedal, da letošnja izvedba odpade. V rubriki o tuji sodobni krščanski glasbi pa je Založba Prepihmedia predstavila različne izvajalce in njihove skladbe, ki blažijo strah in krepijo vero, odganjajo skrbi in prinašajo upanje.

Jure Sešek

glasbamladi

Informativni prispevki

VEČ ...|16. 3. 2020
Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu

Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu

Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

družba

Informativni prispevki

Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu
Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.
VEČ ...|16. 3. 2020
Dr. Kristjan Musek Lešnik: Trudimo se premagati stiske zaradi socialne izolacije in strahu
Zaradi socialne izolacije in strahu ljudje doživljajo stiske, te pa bi se lahko še povečale, če bi se trenutno stanje podaljševalo. Psiholog dr. Kristjan Musek Lešnik zato predlaga, da se zaposlimo s stvarmi, ki nas pomirjajo ali sproščajo, ter da se prek telefonov in druge komunikacijske tehnologije spomnimo zlasti tistih, ki so povsem sami.

Andrej Šinko

družba

Naš pogled

VEČ ...|10. 3. 2020
Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

komentarzdravstvodružba

Naš pogled

Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?
V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.
VEČ ...|10. 3. 2020
Bo novi koronavirus prepolovil svetovno prebivalstvo?
V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

Andrej Šinko

komentarzdravstvodružba

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|9. 3. 2020
Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih

V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih

V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

komentardružbapolitika

Spoznanje več, predsodek manj

Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih
V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.
VEČ ...|9. 3. 2020
Dr. Janez Juhant o človeškem strahu pred koronavirusom in drugih aktualnostih
V oddaji je bil z nami teolog in filozof dr. Janez Juhant. Zanimalo nas je, kako vidi aktualne politične razmere in kako človeški strah ob širjenju koronavirusa.

Tanja Dominko

komentardružbapolitika

Za življenje

VEČ ...|7. 3. 2020
Strah lahko popolnoma ohromi življenje

Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Strah lahko popolnoma ohromi življenje

Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

odnosiduhovnostdružbakoronavirusvzgoja

Za življenje

Strah lahko popolnoma ohromi življenje
Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.
VEČ ...|7. 3. 2020
Strah lahko popolnoma ohromi življenje
Pretiran strah nas lahko ohromi in včasih celo pripravi do nerazumnih reakcij. Kako v napetih razmerah poiskati moč za trezno ravnanje? Gost oddaje je bil doktor klinične psihologije p. Christian Gostečnik, ki je odgovarjal tudi na vprašanja poslušalcev.

Blaž Lesnik

odnosiduhovnostdružbakoronavirusvzgoja

Informativni prispevki

VEČ ...|28. 2. 2020
Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi

Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

štuhecvladaodstopprotestinfopolitika

Informativni prispevki

Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi
Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil
VEČ ...|28. 2. 2020
Morlani teolog Ivan Štuhec kritično o protestu proti še nenastali vladi
Nova vlada še sploh ni sestavljena pa je civilnodružbena Koalicija Brez strahu že napovedala protest. Naslovili so ga z besedami: Shod proti koaliciji sovraštva. Že prejšnji teden pa je zelo preroško današnje dogajanje napovedal moralni teolog Ivan Štuhec, ki nam je danes v pogovoru to ponovil

Alen Salihović

štuhecvladaodstopprotestinfopolitika

Komentar Domovina.je

VEČ ...|17. 2. 2020
Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

komentarkulturadružbapolitika

Komentar Domovina.je

Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”
VEČ ...|17. 2. 2020
Rok Čakš: Levičarjev ni strah, da bi Janševa vlada delala slabo, temveč, da bi delala dobro
Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Rok Čakš

komentarkulturadružbapolitika

Informativni prispevki

VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

duhovnostzdravstvovzgoja

Informativni prispevki

Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
VEČ ...|11. 2. 2020
Pridiga škofa Petra Štumpfa ob godu lurške Matere Božje na Brezjah ob svetovnem dnevu bolnikov
Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Alen Salihović

duhovnostzdravstvovzgoja

Duhovna misel

VEČ ...|3. 2. 2020
Brez strahu: tu je Jezus

Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

Brez strahu: tu je Jezus

Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

duhovnost

Duhovna misel

Brez strahu: tu je Jezus
Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)
VEČ ...|3. 2. 2020
Brez strahu: tu je Jezus
Vse dneve in noči je prebil v grobovih in gorah ter kričal in se tolkel s kamni. (Mr 5, 5)

Gregor Čušin

duhovnost

Za sožitje

VEČ ...|28. 1. 2020
Strah

Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

Strah

Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

družbaduhovnostizobraževanjekulturaodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Za sožitje

Strah
Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.
VEČ ...|28. 1. 2020
Strah
Strah je del življenja. Niso pa vsi strahovi enaki. Kako jih premagovati in iskati možne poti zaupanja, smo govorili s prof. dr. Jožetom Ramovšem.

Nataša Ličen

družbaduhovnostizobraževanjekulturaodnosipogovorsvetovanjevzgoja

Doživetja narave

VEČ ...|17. 1. 2020
Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah

V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

alpinizemplezanjenaravašport

Doživetja narave

Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah
V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...
VEČ ...|17. 1. 2020
Alpinistka Marija Jeglič: Mene pa teh stvari ni strah
V vertikali smo se navezali s še aktualno naj alpinistko Marijo Jeglič - Meri. Kot pravi sama, v alpinizmu najbolj ceni dobro zgodbo. Pogovarjali smo se o treningu, odpravah, strahu in alpinističnem živjenju...

Blaž Lesnik

alpinizemplezanjenaravašport

Duhovna misel

VEČ ...|14. 1. 2020
Strah? Bojazen?

Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

Strah? Bojazen?

Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

duhovnost

Duhovna misel

Strah? Bojazen?
Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)
VEČ ...|14. 1. 2020
Strah? Bojazen?
Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?(Mr 1, 24)

Gregor Čušin

duhovnost

Klepet z Metko Klevišar

VEČ ...|5. 1. 2020
Bivanje v domu starejših

Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

Bivanje v domu starejših

Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

starostdom starejšihnovoletne odločitvesvobodadružbaodnosi

Klepet z Metko Klevišar

Bivanje v domu starejših
Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.
VEČ ...|5. 1. 2020
Bivanje v domu starejših
Januar je čas za nove načrte, nov začetek, tudi nove odločitve. In morda je med temi odločitvami tudi odhod v dom starejših. Z domovi za starejše je povezanih veliko predsodkov, mitov in strahov. Letošnji cikel Klepetov z Metko Klevišar tako začenjamo s pogovorom o bivanju v domu starejših, kot ga doživlja naša gostja.

Damijana Medved

starostdom starejšihnovoletne odločitvesvobodadružbaodnosi

Za življenje

VEČ ...|4. 1. 2020
Novi začetki in ambicije

Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Novi začetki in ambicije

Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

duhovnostodnosivzgojadružba

Za življenje

Novi začetki in ambicije
Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.
VEČ ...|4. 1. 2020
Novi začetki in ambicije
Prelom s starim in začetek novega vedno izzove izzive, ambicije in pa tudi strahove ali celo (vsaj na zunaj) ravnodušnost. Človek lahko v vsem tem raste samo v odnosu. Odločitev, vztrajnost in molitev so ključne besede v pestri paleti odzivov na nove začetke. Z nami o tem razmišljal frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Blaž Lesnik

duhovnostodnosivzgojadružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.
VEČ ...|18. 12. 2019
Aleš Maver: Angelika Mlinar: Nepotrebni privid tujke
Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Aleš Maver

komentarcasnikmlinarinfopolitika

Naš pogled

VEČ ...|17. 12. 2019
Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

komentar

Naš pogled

Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!
Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.
VEČ ...|17. 12. 2019
Tadej Sadar: Ekologija? Ni nas še dovolj strah!
Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Tadej Sadar

komentar

Mladoskop

VEČ ...|15. 11. 2019
Center Aletti

V odmevu srečanja skupine sedmih radijcev s papežem Frančiškom smo v Mladoskop umestili pogovore, ki so nastali februarja istega leta, ko smo bili prvič v Rimu, takrat na snemanju s filipinskim kardinalom za Radijski misijon, ko je prišlo tudi do prvih izrečenih želja o srečanju s papežem. V Centru Aletti ustvarjata tudi Eva Osterman ter jezuit, arhitekt, p. Andrej Brozovič. V Rimu smo bili nastanjeni pri redovnih sestrah, v domu katerih je tudi kapela z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika in njegove ekipe. O tej je spregovorila s. Elena.

Center Aletti

V odmevu srečanja skupine sedmih radijcev s papežem Frančiškom smo v Mladoskop umestili pogovore, ki so nastali februarja istega leta, ko smo bili prvič v Rimu, takrat na snemanju s filipinskim kardinalom za Radijski misijon, ko je prišlo tudi do prvih izrečenih želja o srečanju s papežem. V Centru Aletti ustvarjata tudi Eva Osterman ter jezuit, arhitekt, p. Andrej Brozovič. V Rimu smo bili nastanjeni pri redovnih sestrah, v domu katerih je tudi kapela z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika in njegove ekipe. O tej je spregovorila s. Elena.

duhovnostdružbaizobraževanjeodnosimladipogovor

Mladoskop

Center Aletti
V odmevu srečanja skupine sedmih radijcev s papežem Frančiškom smo v Mladoskop umestili pogovore, ki so nastali februarja istega leta, ko smo bili prvič v Rimu, takrat na snemanju s filipinskim kardinalom za Radijski misijon, ko je prišlo tudi do prvih izrečenih želja o srečanju s papežem. V Centru Aletti ustvarjata tudi Eva Osterman ter jezuit, arhitekt, p. Andrej Brozovič. V Rimu smo bili nastanjeni pri redovnih sestrah, v domu katerih je tudi kapela z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika in njegove ekipe. O tej je spregovorila s. Elena.
VEČ ...|15. 11. 2019
Center Aletti
V odmevu srečanja skupine sedmih radijcev s papežem Frančiškom smo v Mladoskop umestili pogovore, ki so nastali februarja istega leta, ko smo bili prvič v Rimu, takrat na snemanju s filipinskim kardinalom za Radijski misijon, ko je prišlo tudi do prvih izrečenih želja o srečanju s papežem. V Centru Aletti ustvarjata tudi Eva Osterman ter jezuit, arhitekt, p. Andrej Brozovič. V Rimu smo bili nastanjeni pri redovnih sestrah, v domu katerih je tudi kapela z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika in njegove ekipe. O tej je spregovorila s. Elena.

Nataša Ličen

duhovnostdružbaizobraževanjeodnosimladipogovor

Kolokvij

VEČ ...|8. 11. 2019
Trema

Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

Trema

Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

tremastrahHabe

Kolokvij

Trema
Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.
VEČ ...|8. 11. 2019
Trema
Kolokvij tokrat prinaša pogovor o posebni napetosti, ki jo čutimo predvsem pred nastopi, izpiti, govori in športnimi tekmami. S tremo se strokovno, pa tudi na mnogih odrih v tercetu Katrinas, že leta ukvarja doktorica psihologije Katarina Habe.

Marjan Bunič

tremastrahHabe

Moja zgodba

VEČ ...|13. 10. 2019
Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Matija Kavčič - pričevanje 2. del

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Matija KavčičSnopkova družina Šentjošt

Moja zgodba

Matija Kavčič - pričevanje 2. del
V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.
VEČ ...|13. 10. 2019
Matija Kavčič - pričevanje 2. del
V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali drugi del pričevanje Matija Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. O strahotah med vojno, ko je bilo pri vaških stražarjih in kasneje domobrancih pet Matijevih bratov, po vojni se nihče od njih ni vrnil domov ... V njegovem pričevanju ste slišali tudi o prvih povojnih mesecih, ko se je maja 1945 vas izpraznila, saj so se domobranci in številne družine odpravile na pot begunstva.

Jože Bartolj

Matija KavčičSnopkova družina Šentjošt

Svetovalnica

VEČ ...|4. 10. 2019
Puberteta

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Puberteta

Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

izobraževanjesvetovanje

Svetovalnica

Puberteta
Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?
VEČ ...|4. 10. 2019
Puberteta
Zakaj puberteta ne bi smela biti strah in trepet?

Mateja Subotičanec

izobraževanjesvetovanje

Sobotna iskrica

VEČ ...|28. 9. 2019
Z Mavrico v jesen in misijone

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

Z Mavrico v jesen in misijone

Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

družbaduhovnostmladiotrocivzgoja

Sobotna iskrica

Z Mavrico v jesen in misijone
Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.
VEČ ...|28. 9. 2019
Z Mavrico v jesen in misijone
Ob devetih je se začela naša otroška oddaja, ki bo, med drugim, skušala vliti novo mero poguma vsem, ki ste v skrbeh. V pesmi o Božjem naročju namreč Gregor Čušin pravi: Kadar me je strah, Tvoje naročje je moj grad, kjer skriješ me in stražiš, kot dragocen zaklad. Zato: bodite brez skrbi in prisluhnite Sobotni iskrici, ki je prinesla tudi Gregorjevo pesem v celoti.

Jure Sešek

družbaduhovnostmladiotrocivzgoja

Komentar Časnik.si

VEČ ...|18. 9. 2019
Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

infokomentarčasnikpolitika

Komentar Časnik.si

Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo
29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.
VEČ ...|18. 9. 2019
Kočevske tolpe uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo
29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Toni Mrvič

infokomentarčasnikpolitika

Sol in luč

VEČ ...|27. 8. 2019
Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...

»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

družbaduhovnostodnosi

Sol in luč

Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.
VEČ ...|27. 8. 2019
Anselm Grün: Ti si moj angel: Strah, osamljenost, žalost, depresija, odnos...
»Angeli so sli. Lahko so ljudje, ki nas nagovorijo v določenem trenutku, notranji vzgibi ali sanje. Angeli so lahko tudi izkušnje,« tako je v uvod knjige napisal sam avtor knjige iz katere je prebiral nekaj odlomkov Marjan Bunič. Knjigo Ti si moj angel, je napisal Anselm Grün in je izšla pri založbi Ognjišče.

Tadej Sadar

družbaduhovnostodnosi

Sol in luč

VEČ ...|20. 8. 2019
Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.

Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

družbaizobraževanjeodnosi

Sol in luč

Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.
Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.
VEČ ...|20. 8. 2019
Brené Brown: odlomki iz knjige Darovi nepopolnosti.
Povezanost je tisto zaradi česar smo tu. To daje smisel življenju. Neurobiološko smo tako ustvarjeni. Zato smo tukaj Je misel doktorice Brené Brown, ki je napisala knjigo Darovi nepopolnosti (založba Družina) v kateri opisuje Strah in sram: V življenju je bistveno, da smo prijazni do sebe, da se ljubimo.

Tadej Sadar

družbaizobraževanjeodnosi

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|15. 8. 2019
214. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

214. oddaja

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

glasbaspomin

Ob radijskem ognjišču

214. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.
VEČ ...|15. 8. 2019
214. oddaja
V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Kadar zvečer – Minores, Ave Maria – Robertino, Santa Marija della montagna – Angela Wiedel, Ave Maira de Rosa – Majda Petan, Santa Maria – Kelly family, Ave Marija – Elda Viler, Mamma – Heintje, Milost – Oliver Dragojević; O, srečni dan – Jernej Jung in Delial; Ti me vodi – Tomislav Ivčić, Et Maintenant - Gilbert Becaud, Krila – Aleksander Mežek, I have a dream – Abba, Sara perche ti amo – Ricchi e poveri; Najlepše pesmi – Hazard, Mammy blue – Julio Iglesias, Always on my mind – Elvis Presley, Joka ati (Don’t cry daddy) – Oto Pestner, Lass die kleine dinge – kaplan Alfred Flury, I ni me strah – Tereza Kesovija; Hitro, hitro mine čas – Rafko Irgolič, I will follow him – Sister Act, Stop in the name of love – Diana Ross & The Supremes, Večerni mrak je pal – Ivanka Kraševec; Goodbye, my love goodbye – Demis Roussos.

Matjaž MerljakMarko Zupan

glasbaspomin

Komentar Časnik.si

VEČ ...|17. 7. 2019
Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

politika

Komentar Časnik.si

Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?
Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!
VEČ ...|17. 7. 2019
Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?
Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Franci Feltrin

politika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

družbapolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družbapolitika

Informativni prispevki

VEČ ...|7. 6. 2019
Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon

Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon

Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

misijonšentvidljubljanabrezjeromanje

Informativni prispevki

Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon
Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.
VEČ ...|7. 6. 2019
Župnija Ljubljana Šentvid z romanjem na Brezje sklenila misijon
Z romanjem v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje in z zahvalno sveto mašo so prejšnjo nedeljo sklenili misijon v župniji Ljubljana Šentvid. Romarji, skoraj 30 se jih je odpravilo peš, približno toliko s kolesi, nekateri z vlakom in avtobusom, številni tudi z osebnimi avtomobili, skupaj pa jih je bilo več kot 400 so se ob 11.30 zbrali pri sveti maši na prostoru pred baziliko. Zbrane je nagovoril p. Viktor Papež, ki je v Šentvidu obiskoval gimnazijo, zato mu je bilo še toliko bolj prijetno biti med več sto romarji iz te župnije. Spregovoril je o molitvi ter se naslonil na besedilo obeh beril, prvo v ospredje postavlja svetega Štefana, drugo evangelista Janeza, obema pa je skupna molitev, ki ima po besedah p. Viktorja izredno pedagoško moč. „Molitev, ako je pristna, nas spreminja,“ je dejal.Opozoril je nadalje, da naši molitvi pogosto manjka prisotnost Svetega Duha. „Mi smo prepričani, da si lahko sami nekaj izmolimo pri Bogu in izprosimo. Morda z dolgimi molitvami, z devetdnevnicami, z rožnimi venci … Pozabljamo pa na Jezusovo besedo, ki pravi: Duh Božji je, ki v vas prosi in moli in prosi Očeta. Tako naša molitev dobi na svoji vrednosti samo, če z nami moli Božji Duh. Brez Božjega Duha je naša molitev le jecljanje, eno jamranje; ena sama velika revščina smo pred Bogom. Morda Boga izsiljujemo in takšna molitev je Bogu bolj v nadlogo, kot pa v veselje.“Nato je p. Viktor dejal, da je bil osnovni refren prvih kristjanov „Pridi Gospod Jezus“ ter zbranim položil na srce, naj se ne bojijo Boga. „Strah pred Bogom zmanjša učinkovitost naše molitve,“ je povedal in dodal, da „kdor se Boga boji, ga verjetno ne ljubi in ga ne bo prav molil. Kdor pred Njim trepeta, ne bo mogel z ljubeznijo v srcu moliti. Ljubezen je namreč osnovna značilnost dobre, učinkovite in stanovitne molitve“.Župnik Ivan Jagodic je ob sklepu izrazil veselje, da se je romanja na Brezje udeležilo več kot 400 ljudi. Prav tako je izrazil hvaležnost vsem, ki so pomagali pri izvedbi misijona.

Alen Salihović

misijonšentvidljubljanabrezjeromanje

Klepet z Metko Klevišar

VEČ ...|2. 6. 2019
Naši strahovi

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Naši strahovi

Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

strahhvaležnostživljenjebolezenstarost

Klepet z Metko Klevišar

Naši strahovi
Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.
VEČ ...|2. 6. 2019
Naši strahovi
Česa vsega se bojimo in kako se lahko s strahovi soočimo in jih razrešimo.

Damijana Medved

strahhvaležnostživljenjebolezenstarost

Od slike do besede

VEČ ...|28. 5. 2019
Vojne je konec?

Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

Vojne je konec?

Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

politikaspomindružba

Od slike do besede

Vojne je konec?
Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.
VEČ ...|28. 5. 2019
Vojne je konec?
Prevajalka Breda Biščak pred nas razgrne vsebino knjige Strah in svoboda, ki jo je napisal Keith Lowe. Odlika njegovega pisanja je pretanjeno povezovanje osebnega in kolektivnega. Psihološki pristop k obravnavi prelomnih zgodovinskih dogodkov bogati avtorjevo večplastno razpredanje o vplivu zgodovine na naše življenje.

Mateja Subotičanec

politikaspomindružba

Družinska kateheza

VEČ ...|7. 5. 2019
Vzgoja za spolnost

V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

Vzgoja za spolnost

V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

družbaodnosipogovor

Družinska kateheza

Vzgoja za spolnost
V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.
VEČ ...|7. 5. 2019
Vzgoja za spolnost
V družinski katehezi smo se pogovarjali o spolni vzgoji mladih. Papež izpostavlja tudi sramežljivost, ki človeka varuje pred tem, da bi postal predmet. Opozarja pa tudi na teorijo spola, ki izvira iz strahu pred različnostjo. Z so bili Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

Marjana Debevec

družbaodnosipogovor

Komentar Domovina.je

VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Komentar Domovina.je

Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.
VEČ ...|29. 4. 2019
Vanja Kočevar: Na grobovih domoljubov zlorabljajo spomin na njihovo žrtev
27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Vanja Kočevar

domovinakomentar27. aprilpraznikinfopolitika

Naš pogled

VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani

Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

komentarduhovnostdružba

Naš pogled

Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.
VEČ ...|23. 4. 2019
Tone Gorjup: Ko Vstalega zasenči Križani
Velika noč ni nujno praznik veselja, je pa praznik povezanosti s Kristusom. Pogosto se zgodi, da nam je bližji Križani kot Vstali. Razlike ni! A dokler nas obkrožajo sovraštvo, zlo, laž, strah, brezbrižnost in še marsikaj, je v ospredju križ. Ta pa je postal z Jezusove smrtjo znamenje odrešenja.

Tone Gorjup

komentarduhovnostdružba

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Za življenje

VEČ ...|30. 3. 2019
Ni negativnih čustev

Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

Ni negativnih čustev

Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

družbapogovorotrocimladikulturaodnosisvetovanjevzgojaizobraževanje

Za življenje

Ni negativnih čustev
Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?
VEČ ...|30. 3. 2019
Ni negativnih čustev
Psiholog in psihoterapevt dr. Bogdan Polajner je govoril o čustvenem svetu. Strah, sram, predsodki in travme so lahko velika ovira na poti do zadovoljstva v življenju. Le kdo se ne srečuje z omenjenimi čustvi in doživljanji? Kako se soočati s strahovi, kako premagovati predsodke in kako graditi zaupanje vase?

Nataša Ličen

družbapogovorotrocimladikulturaodnosisvetovanjevzgojaizobraževanje

Komentar Časnik.si

VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

komentardružbademografijarodnostpolitika

Komentar Časnik.si

Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.
VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar

komentardružbademografijarodnostpolitika

Od slike do besede

VEČ ...|26. 3. 2019
Keith Lowe: Strah in svoboda

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Keith Lowe: Strah in svoboda

Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

kulturaizobraževanjepolitikavojnaspomin

Od slike do besede

Keith Lowe: Strah in svoboda
Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.
VEČ ...|26. 3. 2019
Keith Lowe: Strah in svoboda
Delo govori o posledicah 2. svetovne vojne. Knjigo založbe Modrijan je odlično prevedla Breda Biščak, ki je bila gostja oddaje.

Mateja Subotičanec

kulturaizobraževanjepolitikavojnaspomin

Graditelji slovenskega doma

VEČ ...|17. 2. 2019
Jožko Kragelj

Jožko Kragelj, duhovnik, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo, nam je razkril strahote povojnih udbovskih zaporov, skozi katere je šlo več kot 300 duhovnikov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo osvežili spomin na njegovo duhovniško, pisateljsko, prevajalsko in pričevalsko delo.

Jožko Kragelj

Jožko Kragelj, duhovnik, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo, nam je razkril strahote povojnih udbovskih zaporov, skozi katere je šlo več kot 300 duhovnikov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo osvežili spomin na njegovo duhovniško, pisateljsko, prevajalsko in pričevalsko delo.

spominduhovnostpolitikainfo

Graditelji slovenskega doma

Jožko Kragelj
Jožko Kragelj, duhovnik, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo, nam je razkril strahote povojnih udbovskih zaporov, skozi katere je šlo več kot 300 duhovnikov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo osvežili spomin na njegovo duhovniško, pisateljsko, prevajalsko in pričevalsko delo.
VEČ ...|17. 2. 2019
Jožko Kragelj
Jožko Kragelj, duhovnik, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo, nam je razkril strahote povojnih udbovskih zaporov, skozi katere je šlo več kot 300 duhovnikov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva smo osvežili spomin na njegovo duhovniško, pisateljsko, prevajalsko in pričevalsko delo.

Tone Gorjup

spominduhovnostpolitikainfo

Komentar Časnik.si

VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

družbakulturapolitika

Komentar Časnik.si

Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.
VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

prof. dr. Stane Granda

družbakulturapolitika

Minute za kmetijstvo in podeželje

VEČ ...|7. 2. 2019
Upravljanje s populacijo medvedov je nujno

Namen povišanega odstrela je zaustaviti dosedanjo hitro rast številčnosti medvedov. Odstrel 175 medvedov, ki ga je za letošnjo sezono potrdila Vlada Republike Slovenije, poleg dodatnih predvidenih izgub (povoz, pogin) 25 medvedov, ne bo ogrozil dolgoročnega obstoja medveda pri nas. Predlagana višina odstrela namreč sovpada z letnim prirastkom v populaciji. Za razliko od odstrela pa bo lahko imela prepoved le-tega, o čemer trenutno odloča Upravno sodišče RS, nepopravljive posledice. Nadaljnje povečevanje številčnosti populacije bo namreč povzročilo pogostejše zahajanje medvedov v bližino naselij in s tem postopno izgubo strahu pred človekom. S tem se bo povečala možnost konfliktnih situacij, kar bo vodilo v močno nasprotovanje pri ljudeh, ki z medvedom sobivajo. To pa pomeni resno grožnjo dolgoročni ohranitvi medveda v Sloveniji.

Upravljanje s populacijo medvedov je nujno

Namen povišanega odstrela je zaustaviti dosedanjo hitro rast številčnosti medvedov. Odstrel 175 medvedov, ki ga je za letošnjo sezono potrdila Vlada Republike Slovenije, poleg dodatnih predvidenih izgub (povoz, pogin) 25 medvedov, ne bo ogrozil dolgoročnega obstoja medveda pri nas. Predlagana višina odstrela namreč sovpada z letnim prirastkom v populaciji. Za razliko od odstrela pa bo lahko imela prepoved le-tega, o čemer trenutno odloča Upravno sodišče RS, nepopravljive posledice. Nadaljnje povečevanje številčnosti populacije bo namreč povzročilo pogostejše zahajanje medvedov v bližino naselij in s tem postopno izgubo strahu pred človekom. S tem se bo povečala možnost konfliktnih situacij, kar bo vodilo v močno nasprotovanje pri ljudeh, ki z medvedom sobivajo. To pa pomeni resno grožnjo dolgoročni ohranitvi medveda v Sloveniji.

kmetijstvosvetovanje

Minute za kmetijstvo in podeželje

Upravljanje s populacijo medvedov je nujno
Namen povišanega odstrela je zaustaviti dosedanjo hitro rast številčnosti medvedov. Odstrel 175 medvedov, ki ga je za letošnjo sezono potrdila Vlada Republike Slovenije, poleg dodatnih predvidenih izgub (povoz, pogin) 25 medvedov, ne bo ogrozil dolgoročnega obstoja medveda pri nas. Predlagana višina odstrela namreč sovpada z letnim prirastkom v populaciji. Za razliko od odstrela pa bo lahko imela prepoved le-tega, o čemer trenutno odloča Upravno sodišče RS, nepopravljive posledice. Nadaljnje povečevanje številčnosti populacije bo namreč povzročilo pogostejše zahajanje medvedov v bližino naselij in s tem postopno izgubo strahu pred človekom. S tem se bo povečala možnost konfliktnih situacij, kar bo vodilo v močno nasprotovanje pri ljudeh, ki z medvedom sobivajo. To pa pomeni resno grožnjo dolgoročni ohranitvi medveda v Sloveniji.
VEČ ...|7. 2. 2019
Upravljanje s populacijo medvedov je nujno
Namen povišanega odstrela je zaustaviti dosedanjo hitro rast številčnosti medvedov. Odstrel 175 medvedov, ki ga je za letošnjo sezono potrdila Vlada Republike Slovenije, poleg dodatnih predvidenih izgub (povoz, pogin) 25 medvedov, ne bo ogrozil dolgoročnega obstoja medveda pri nas. Predlagana višina odstrela namreč sovpada z letnim prirastkom v populaciji. Za razliko od odstrela pa bo lahko imela prepoved le-tega, o čemer trenutno odloča Upravno sodišče RS, nepopravljive posledice. Nadaljnje povečevanje številčnosti populacije bo namreč povzročilo pogostejše zahajanje medvedov v bližino naselij in s tem postopno izgubo strahu pred človekom. S tem se bo povečala možnost konfliktnih situacij, kar bo vodilo v močno nasprotovanje pri ljudeh, ki z medvedom sobivajo. To pa pomeni resno grožnjo dolgoročni ohranitvi medveda v Sloveniji.

Robert Božič

kmetijstvosvetovanje

Sol in luč

VEČ ...|5. 2. 2019
Maja Golob: V življenju so pomembni odnosi. To velja tako v zasebnem življenju kot v poslu.

Imela je »vse« in to »vse« tudi pustila, upala si je pobegniti iz »udobnega« življenja in se spopadla s strahovi in dvomi. Naša sogovornica je bila Maja Golob, ki jo največkrat opišejo kot svetovalko za direktni marketing, predvsem pa kot mamo in ženo, avtorico knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend.

Maja Golob: V življenju so pomembni odnosi. To velja tako v zasebnem življenju kot v poslu.

Imela je »vse« in to »vse« tudi pustila, upala si je pobegniti iz »udobnega« življenja in se spopadla s strahovi in dvomi. Naša sogovornica je bila Maja Golob, ki jo največkrat opišejo kot svetovalko za direktni marketing, predvsem pa kot mamo in ženo, avtorico knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend.

družbaodnosisvetovanje

Sol in luč

Maja Golob: V življenju so pomembni odnosi. To velja tako v zasebnem življenju kot v poslu.
Imela je »vse« in to »vse« tudi pustila, upala si je pobegniti iz »udobnega« življenja in se spopadla s strahovi in dvomi. Naša sogovornica je bila Maja Golob, ki jo največkrat opišejo kot svetovalko za direktni marketing, predvsem pa kot mamo in ženo, avtorico knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend.
VEČ ...|5. 2. 2019
Maja Golob: V življenju so pomembni odnosi. To velja tako v zasebnem življenju kot v poslu.
Imela je »vse« in to »vse« tudi pustila, upala si je pobegniti iz »udobnega« življenja in se spopadla s strahovi in dvomi. Naša sogovornica je bila Maja Golob, ki jo največkrat opišejo kot svetovalko za direktni marketing, predvsem pa kot mamo in ženo, avtorico knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend.

Tadej SadarNataša Ličen

družbaodnosisvetovanje

Informativni prispevki

VEČ ...|7. 1. 2019
Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah

Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah

Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

infopogovorpolitikamedijisvoboda govora

Informativni prispevki

Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah
Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.
VEČ ...|7. 1. 2019
Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah
Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

Alen Salihović

infopogovorpolitikamedijisvoboda govora

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|1. 11. 2018
Ko mene več ne bo ...

Na praznik vseh svetih smo predvajali naslednje skladbe: New Swing Quartet – When the saints go marching, Sestre Budja – K tebi želim, moj Bog, Duša Počkaj – Življenje, Chris Rea – Tell me there’s a heaven, Slavko Ivančič in Livanda – Ko mene več ne bo, Terry Jacks – Seasons in the sun, Alfi Nipič – Zbogom, prijatelj, Rod Stewart&Jeff Back – People get ready, Majda Sepe – Uspavanka za mrtve vagabunde; Ray Peterson - Tell Laura I love her, Braco Koren – Ptica vrh Triglava, J. Carreras & S. Brightman – Amigos para siempre, Lado Leskovar – Poslednji vlak, Oliver Dragojević – Cesarica, Qeeen – Who wants to live forever, Tatjana Gros – Zato sem noro te ljubila, Vlado Kreslin – Namesto koga roža cveti, ABBA – The way old friends do, Edith Piaf – Non je ne regrette rien, Tereza Kesovija - I ni me strah, S. Brightman & A. Bocelli – Time to say goodbye, Marjana Deržaj – Zadnji valček. Vmes smo prebirali zgodbe iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči (Skok v nebo, Lastnina, Dajati upanje, Smrt daje smisel življenju, Vse pustiti, vse dobiti, Bolečine minejo, lepota ostane in Poslali so te na pot) ter Vsak dan živeti iz knjige Drobne zgodbe za dušo.

Ko mene več ne bo ...

Na praznik vseh svetih smo predvajali naslednje skladbe: New Swing Quartet – When the saints go marching, Sestre Budja – K tebi želim, moj Bog, Duša Počkaj – Življenje, Chris Rea – Tell me there’s a heaven, Slavko Ivančič in Livanda – Ko mene več ne bo, Terry Jacks – Seasons in the sun, Alfi Nipič – Zbogom, prijatelj, Rod Stewart&Jeff Back – People get ready, Majda Sepe – Uspavanka za mrtve vagabunde; Ray Peterson - Tell Laura I love her, Braco Koren – Ptica vrh Triglava, J. Carreras & S. Brightman – Amigos para siempre, Lado Leskovar – Poslednji vlak, Oliver Dragojević – Cesarica, Qeeen – Who wants to live forever, Tatjana Gros – Zato sem noro te ljubila, Vlado Kreslin – Namesto koga roža cveti, ABBA – The way old friends do, Edith Piaf – Non je ne regrette rien, Tereza Kesovija - I ni me strah, S. Brightman & A. Bocelli – Time to say goodbye, Marjana Deržaj – Zadnji valček. Vmes smo prebirali zgodbe iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči (Skok v nebo, Lastnina, Dajati upanje, Smrt daje smisel življenju, Vse pustiti, vse dobiti, Bolečine minejo, lepota ostane in Poslali so te na pot) ter Vsak dan živeti iz knjige Drobne zgodbe za dušo.

glasba

Ob radijskem ognjišču

Ko mene več ne bo ...
Na praznik vseh svetih smo predvajali naslednje skladbe: New Swing Quartet – When the saints go marching, Sestre Budja – K tebi želim, moj Bog, Duša Počkaj – Življenje, Chris Rea – Tell me there’s a heaven, Slavko Ivančič in Livanda – Ko mene več ne bo, Terry Jacks – Seasons in the sun, Alfi Nipič – Zbogom, prijatelj, Rod Stewart&Jeff Back – People get ready, Majda Sepe – Uspavanka za mrtve vagabunde; Ray Peterson - Tell Laura I love her, Braco Koren – Ptica vrh Triglava, J. Carreras & S. Brightman – Amigos para siempre, Lado Leskovar – Poslednji vlak, Oliver Dragojević – Cesarica, Qeeen – Who wants to live forever, Tatjana Gros – Zato sem noro te ljubila, Vlado Kreslin – Namesto koga roža cveti, ABBA – The way old friends do, Edith Piaf – Non je ne regrette rien, Tereza Kesovija - I ni me strah, S. Brightman & A. Bocelli – Time to say goodbye, Marjana Deržaj – Zadnji valček. Vmes smo prebirali zgodbe iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči (Skok v nebo, Lastnina, Dajati upanje, Smrt daje smisel življenju, Vse pustiti, vse dobiti, Bolečine minejo, lepota ostane in Poslali so te na pot) ter Vsak dan živeti iz knjige Drobne zgodbe za dušo.
VEČ ...|1. 11. 2018
Ko mene več ne bo ...
Na praznik vseh svetih smo predvajali naslednje skladbe: New Swing Quartet – When the saints go marching, Sestre Budja – K tebi želim, moj Bog, Duša Počkaj – Življenje, Chris Rea – Tell me there’s a heaven, Slavko Ivančič in Livanda – Ko mene več ne bo, Terry Jacks – Seasons in the sun, Alfi Nipič – Zbogom, prijatelj, Rod Stewart&Jeff Back – People get ready, Majda Sepe – Uspavanka za mrtve vagabunde; Ray Peterson - Tell Laura I love her, Braco Koren – Ptica vrh Triglava, J. Carreras & S. Brightman – Amigos para siempre, Lado Leskovar – Poslednji vlak, Oliver Dragojević – Cesarica, Qeeen – Who wants to live forever, Tatjana Gros – Zato sem noro te ljubila, Vlado Kreslin – Namesto koga roža cveti, ABBA – The way old friends do, Edith Piaf – Non je ne regrette rien, Tereza Kesovija - I ni me strah, S. Brightman & A. Bocelli – Time to say goodbye, Marjana Deržaj – Zadnji valček. Vmes smo prebirali zgodbe iz knjige Obrisal bo solze z njihovih oči (Skok v nebo, Lastnina, Dajati upanje, Smrt daje smisel življenju, Vse pustiti, vse dobiti, Bolečine minejo, lepota ostane in Poslali so te na pot) ter Vsak dan živeti iz knjige Drobne zgodbe za dušo.

Matjaž Merljak

glasba

Via positiva

VEČ ...|30. 10. 2018
Ne spreglejmo svojih čustev

Dr. Bogdan Polajner se je izobraževal in deloval tudi v tujini, pri nas razširja eno od dvajsetih znanstveno dokazanih in priznanih Bonding psihoterapij. Z njim smo govorili o procesih spoprijemanja različnih izzivov v življenju, o notranjem, čustvenem svetu, psihološkem dojemanju sebe in sveta. Posebno mesto bomo namenili osnovnim, temeljnim čustvenim stanjem, kot so ugodje, strah, jeza in ljubezen.

Ne spreglejmo svojih čustev

Dr. Bogdan Polajner se je izobraževal in deloval tudi v tujini, pri nas razširja eno od dvajsetih znanstveno dokazanih in priznanih Bonding psihoterapij. Z njim smo govorili o procesih spoprijemanja različnih izzivov v življenju, o notranjem, čustvenem svetu, psihološkem dojemanju sebe in sveta. Posebno mesto bomo namenili osnovnim, temeljnim čustvenim stanjem, kot so ugodje, strah, jeza in ljubezen.

družbaizobraževanjepogovorvzgoja

Via positiva

Ne spreglejmo svojih čustev
Dr. Bogdan Polajner se je izobraževal in deloval tudi v tujini, pri nas razširja eno od dvajsetih znanstveno dokazanih in priznanih Bonding psihoterapij. Z njim smo govorili o procesih spoprijemanja različnih izzivov v življenju, o notranjem, čustvenem svetu, psihološkem dojemanju sebe in sveta. Posebno mesto bomo namenili osnovnim, temeljnim čustvenim stanjem, kot so ugodje, strah, jeza in ljubezen.
VEČ ...|30. 10. 2018
Ne spreglejmo svojih čustev
Dr. Bogdan Polajner se je izobraževal in deloval tudi v tujini, pri nas razširja eno od dvajsetih znanstveno dokazanih in priznanih Bonding psihoterapij. Z njim smo govorili o procesih spoprijemanja različnih izzivov v življenju, o notranjem, čustvenem svetu, psihološkem dojemanju sebe in sveta. Posebno mesto bomo namenili osnovnim, temeljnim čustvenim stanjem, kot so ugodje, strah, jeza in ljubezen.

Nataša Ličen

družbaizobraževanjepogovorvzgoja

Utrip Cerkve v Sloveniji

VEČ ...|23. 10. 2018
Misijonska nedelja, spomin na Antona Strleta, 25-letnica Kolpingovega združenja

O praznovanju misijonske nedelje v Trebnjem in pri Šolskih sestrah svetega Frančiška Kristusa Kralja; minilo je 15 let od smrti božjega služabnika Antona Sterleta; v Celju so se srečale družine iz vse škofije; pred nami je praznovanje 25-letnice Kolpingovega združenja v Sloveniji (pogovor z nacionalnim koordinatorjem Jožetom Povhom) in Šentvoršce z razmišljanjem vzgojiteljice Romane Bezjak.

Misijonska nedelja, spomin na Antona Strleta, 25-letnica Kolpingovega združenja

O praznovanju misijonske nedelje v Trebnjem in pri Šolskih sestrah svetega Frančiška Kristusa Kralja; minilo je 15 let od smrti božjega služabnika Antona Sterleta; v Celju so se srečale družine iz vse škofije; pred nami je praznovanje 25-letnice Kolpingovega združenja v Sloveniji (pogovor z nacionalnim koordinatorjem Jožetom Povhom) in Šentvoršce z razmišljanjem vzgojiteljice Romane Bezjak.

infocerkev

Utrip Cerkve v Sloveniji

Misijonska nedelja, spomin na Antona Strleta, 25-letnica Kolpingovega združenja
O praznovanju misijonske nedelje v Trebnjem in pri Šolskih sestrah svetega Frančiška Kristusa Kralja; minilo je 15 let od smrti božjega služabnika Antona Sterleta; v Celju so se srečale družine iz vse škofije; pred nami je praznovanje 25-letnice Kolpingovega združenja v Sloveniji (pogovor z nacionalnim koordinatorjem Jožetom Povhom) in Šentvoršce z razmišljanjem vzgojiteljice Romane Bezjak.
VEČ ...|23. 10. 2018
Misijonska nedelja, spomin na Antona Strleta, 25-letnica Kolpingovega združenja
O praznovanju misijonske nedelje v Trebnjem in pri Šolskih sestrah svetega Frančiška Kristusa Kralja; minilo je 15 let od smrti božjega služabnika Antona Sterleta; v Celju so se srečale družine iz vse škofije; pred nami je praznovanje 25-letnice Kolpingovega združenja v Sloveniji (pogovor z nacionalnim koordinatorjem Jožetom Povhom) in Šentvoršce z razmišljanjem vzgojiteljice Romane Bezjak.

Matjaž Merljak

infocerkev

Informativni prispevki

VEČ ...|23. 10. 2018
Kam nas vodijo zgodbe, ki se zadnje dni odvijajo na mednarodnem političnem parketu?

Geopolitični analitik dr. Laris Gaiser je pokomentiral napovedi ZDA, da bi utegnile odstopiti od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo. Zanimalo nas je, ali so strahovi, ki se vrstijo v odzivih, upravičeni. Dr. Gaiserja smo vprašali tudi, kaj pomenijo prihajajoče vojaške vaje zveze Nato. V pogovoru nismo mogli mimo najodmevnejše zgodbe zadnjih dni - umora novinarja Saudove Arabije.

Kam nas vodijo zgodbe, ki se zadnje dni odvijajo na mednarodnem političnem parketu?

Geopolitični analitik dr. Laris Gaiser je pokomentiral napovedi ZDA, da bi utegnile odstopiti od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo. Zanimalo nas je, ali so strahovi, ki se vrstijo v odzivih, upravičeni. Dr. Gaiserja smo vprašali tudi, kaj pomenijo prihajajoče vojaške vaje zveze Nato. V pogovoru nismo mogli mimo najodmevnejše zgodbe zadnjih dni - umora novinarja Saudove Arabije.

politikadružba

Informativni prispevki

Kam nas vodijo zgodbe, ki se zadnje dni odvijajo na mednarodnem političnem parketu?
Geopolitični analitik dr. Laris Gaiser je pokomentiral napovedi ZDA, da bi utegnile odstopiti od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo. Zanimalo nas je, ali so strahovi, ki se vrstijo v odzivih, upravičeni. Dr. Gaiserja smo vprašali tudi, kaj pomenijo prihajajoče vojaške vaje zveze Nato. V pogovoru nismo mogli mimo najodmevnejše zgodbe zadnjih dni - umora novinarja Saudove Arabije.
VEČ ...|23. 10. 2018
Kam nas vodijo zgodbe, ki se zadnje dni odvijajo na mednarodnem političnem parketu?
Geopolitični analitik dr. Laris Gaiser je pokomentiral napovedi ZDA, da bi utegnile odstopiti od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo. Zanimalo nas je, ali so strahovi, ki se vrstijo v odzivih, upravičeni. Dr. Gaiserja smo vprašali tudi, kaj pomenijo prihajajoče vojaške vaje zveze Nato. V pogovoru nismo mogli mimo najodmevnejše zgodbe zadnjih dni - umora novinarja Saudove Arabije.

Helena Škrlec

politikadružba

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|22. 10. 2018
P. Branko Cestnik o primerih Strehovec, ter Boscarol in Akrapovič

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami klaretinec p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o primeru Strehovec. Ta vse bolj kaže na željo določenih elit, da bi kristjane in druge nemainstreamovsko misleče držali v strahu oziroma na robu družbe. Ustavili smo se tudi pri primeru Boscarol in Akrapovič. Je gonilo alergije na uspešne podjetnike navadna zavist?

P. Branko Cestnik o primerih Strehovec, ter Boscarol in Akrapovič

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami klaretinec p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o primeru Strehovec. Ta vse bolj kaže na željo določenih elit, da bi kristjane in druge nemainstreamovsko misleče držali v strahu oziroma na robu družbe. Ustavili smo se tudi pri primeru Boscarol in Akrapovič. Je gonilo alergije na uspešne podjetnike navadna zavist?

politika

Spoznanje več, predsodek manj

P. Branko Cestnik o primerih Strehovec, ter Boscarol in Akrapovič
V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami klaretinec p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o primeru Strehovec. Ta vse bolj kaže na željo določenih elit, da bi kristjane in druge nemainstreamovsko misleče držali v strahu oziroma na robu družbe. Ustavili smo se tudi pri primeru Boscarol in Akrapovič. Je gonilo alergije na uspešne podjetnike navadna zavist?
VEČ ...|22. 10. 2018
P. Branko Cestnik o primerih Strehovec, ter Boscarol in Akrapovič
V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami klaretinec p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o primeru Strehovec. Ta vse bolj kaže na željo določenih elit, da bi kristjane in druge nemainstreamovsko misleče držali v strahu oziroma na robu družbe. Ustavili smo se tudi pri primeru Boscarol in Akrapovič. Je gonilo alergije na uspešne podjetnike navadna zavist?

Jože Bartolj

politika

Priporočamo
|
Aktualno

Duhovna misel

VEČ ...|7. 4. 2020
Ni treba čakati

Jezus je odgovoril: Svoje življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.

Ni treba čakati

Jezus je odgovoril: Svoje življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.

Gregor Čušin

duhovnost

Slovenski mučenci 20. stoletja

VEČ ...|5. 4. 2020
Ferdinand Potokar (1911 - 1942)

Dr. Metod Benedik je tokrat predstavil štajerskega duhovnika Ferdinanda Potokarja, ki je opravljal službo tajnika mariborskega škofa Tomažiča. Gestapovci so ga po aretaciji v celjskem Starem piskru pretepli do smrti. Umrl je 5. novembra 1942.

Ferdinand Potokar (1911 - 1942)

Dr. Metod Benedik je tokrat predstavil štajerskega duhovnika Ferdinanda Potokarja, ki je opravljal službo tajnika mariborskega škofa Tomažiča. Gestapovci so ga po aretaciji v celjskem Starem piskru pretepli do smrti. Umrl je 5. novembra 1942.

Jože Bartolj

spominFerdinand Potokar

Program zadnjega tedna

VEČ ...|7. 4. 2020
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 07. april 2020 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 07. april 2020 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|6. 4. 2020
Prof. dr. Ernest Petrič - Koronavirus

Kako razumeti sedanji trenutek, ko je koronavirus precej omejil vsakdanje življenje državljanov, javnih organizacij, gospodarskih družb, verskih in kulturnih ustanov, športnih dogodkov?

Prof. dr. Ernest Petrič - Koronavirus

Kako razumeti sedanji trenutek, ko je koronavirus precej omejil vsakdanje življenje državljanov, javnih organizacij, gospodarskih družb, verskih in kulturnih ustanov, športnih dogodkov?

Jože Bartolj

pogovorkomentarkoronavirusdružbapolitika

Doživetja narave

VEČ ...|27. 3. 2020
Anton Sazonov Tonač

V oddaji ste slišali posnetek pogovora z legendo slovenskega alpinizma, ki je letos prejel tudi priznanje za življenjsko delo: Anton Sazonov Tonač je delil z nami legendarne spomine na svoje alpinistične podvige.

Anton Sazonov Tonač

V oddaji ste slišali posnetek pogovora z legendo slovenskega alpinizma, ki je letos prejel tudi priznanje za življenjsko delo: Anton Sazonov Tonač je delil z nami legendarne spomine na svoje alpinistične podvige.

Blaž Lesnik

pogovornaravaizobraževanje

Radijski misijon 2020

VEČ ...|4. 4. 2020
7. misijonski pogovorni večer: Bojan Ravbar in zakonca, terapevta Sara in Drago Jerebic

Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar in zakonca Sara in Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in družinska terapevta v Zavodu Bližina. Pogovarjali smo se o pogumu posebne vrste: Si upamo živeti skupaj?.

7. misijonski pogovorni večer: Bojan Ravbar in zakonca, terapevta Sara in Drago Jerebic

Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar in zakonca Sara in Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in družinska terapevta v Zavodu Bližina. Pogovarjali smo se o pogumu posebne vrste: Si upamo živeti skupaj?.

Jure Sešek

Radijski misijon 2020duhovnostpogovor

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|7. 4. 2020
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 4.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 4.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Spominjamo se

VEČ ...|7. 4. 2020
Spominjamo se dne 7. 4.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 7. 4.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Kuhajmo s sestro Nikolino

VEČ ...|7. 4. 2020
Domač kruh

Vprašanja poslušalke: Zadnje čase pečem kruh doma v električni pečici: naj vzhaja v posodi ali na pekaču, ga je potrebno po vzhajanju še enkrat pregnesti in spet vzhajati, zakaj se včasih med peko razleze, zakaj je kruh (iz polnozrnate pirine in ajdove ali/in pšenične moke) po odtajanju suh, čeprav je okusen? Odgovori s. Nikoline: Vzhaja lahko v posodi (na pomokanem prtiču) ali na pekaču, če ima višje stranice, obložen s peki papirjem. Pred peko nekajkrat zarežemo na vrhu. Dobro je, če kruh vsaj dvakrat ali trikrat vzhaja in ga vsakič pognetemo. Meja vzhajanja je, da se površina začne rahlo gubati. Da odtaljen kruh ne bo suh, ga še toplega zavijemo v servieto, nato pa damo v plastično vrečko (ali celo dve). Tako ga tudi pustimo odtaliti.

Domač kruh

Vprašanja poslušalke: Zadnje čase pečem kruh doma v električni pečici: naj vzhaja v posodi ali na pekaču, ga je potrebno po vzhajanju še enkrat pregnesti in spet vzhajati, zakaj se včasih med peko razleze, zakaj je kruh (iz polnozrnate pirine in ajdove ali/in pšenične moke) po odtajanju suh, čeprav je okusen? Odgovori s. Nikoline: Vzhaja lahko v posodi (na pomokanem prtiču) ali na pekaču, če ima višje stranice, obložen s peki papirjem. Pred peko nekajkrat zarežemo na vrhu. Dobro je, če kruh vsaj dvakrat ali trikrat vzhaja in ga vsakič pognetemo. Meja vzhajanja je, da se površina začne rahlo gubati. Da odtaljen kruh ne bo suh, ga še toplega zavijemo v servieto, nato pa damo v plastično vrečko (ali celo dve). Tako ga tudi pustimo odtaliti.

Matjaž Merljak

kuhajmo

Kuhajmo s sestro Nikolino

VEČ ...|7. 4. 2020
Uporaba domačega masla

Poslušalka iz domačega mleka oz. smetane od prevretega mleka naredi maslo, iz tega pa skuham gee maslo. Uporablja ga pri kuhi, tudi na kruh ga namaže - ali ga lahko uporablja tudi za peko? Naj uporabi količino kot je v receptu, morda lahko malo manj, svetuje sestra Nikolina.

Uporaba domačega masla

Poslušalka iz domačega mleka oz. smetane od prevretega mleka naredi maslo, iz tega pa skuham gee maslo. Uporablja ga pri kuhi, tudi na kruh ga namaže - ali ga lahko uporablja tudi za peko? Naj uporabi količino kot je v receptu, morda lahko malo manj, svetuje sestra Nikolina.

Matjaž Merljak

kuhajmo