Zakaj je novi programski svet RTVS lahko strel v koleno?

Potem, ko se je v ponedeljek na ustavitvi seji sestal novi svet Radiotelevizije Slovenija je na mestu vprašanje, kako nepolitičen je. Za predsednika sveta so namreč izvolili Gorana Forbícija, ki je tudi direktor Centra nevladnih organizacij Slovenije. Po besedah političnega komentatorja Mirana Videtiča je to strel v koleno.

»Menim, da bo tudi politika kaj hitro ugotovila, predvsem ta politika, ki tako poceni daje koncesije tem nevladnimkom, da je bil to strel v koleno ali pa celo v lastne prsi. Tako, da verjamem, da se bo kaj hitro ugotovilo, da je državni zbor tisti, kjer naj se odloča o takih imenovanjih, ne pa temne sobane nevladnih organizacij,« je dejal Videtič.

Petrič o Sloveniji kot nestalni članici Varnostnega sveta Združenih narodov

Slovenija bo prihodnji dve leti znova članica Varnostnega sveta Združenih narodov, najpomembnejšega organa svetovne organizacije. Na včerajšnjih volitvah v Generalni skupščini je s 153 glasovi prepričljivo že v prvem krogu premagala konkurentko v vzhodnoevropski skupini Belorusijo. Najvišji predstavniki države so nad izidom navdušeni, a poudarjajo, da zdaj sledi trdo delo. Za komentar izvolitve Slovenije v Varnostni svet smo prosili tudi nekdanjega predstavnika naše države v svetovni organizaciji Ernesta Petriča.

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«. 

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Govor tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika v Kočevskem rogu

Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik

Govor profesorja dr. Andreja Finka v Kočevskem rogu

Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.

Novinarska konferenca o Forumu za dialog in mir na Balkanu in v Evropi

V Kopru je bila danes novinarska konferenca pred Forumom za dialog in mir v Evropi in na Balkanu. Da je vse nared za srečanje so povedali koprski škof Jurij Bizjak, murskosoboški škof Peter Štumpf, sociolog in promotor dialoga med verstvi Silvester Gabršček, koprski stolni župnik Primož Krečič in Aleks Birsa Jogan, ki je predstavil programa za mlade.

Peter Gregorčič: Odprava začasnega zadržanja zakona o RTV predstavlja nevaren precedens v evropskem pravnem prostoru

Prvopodpisani pobudnik za začetek postopka za oceno ustavnosti novele zakona o Radiotelevizija Slovenija Peter Gregorčič in avtor pobude Matej Avbelj sta po odločitvi ustavnega sodišča, ki je preklicalo začasno zadržanje izvajanja dela novele, poslala pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ocenjujeta namreč, da so bila v Sloveniji izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva in da so ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Z Gregorčičem se je pogovarjal Alen Salihović.

Novinar Merše o Logarjevi Platformi sodelovanja: Lahko se razvije v karkoli!

»23 let sem v politiki in marsičesa sem se naučil. Tudi tega, da se, ko se ena vrata zaprejo, druga odprejo. Danes smo na začetku nečesa velikega.« To so besede Anžeta Logarja, potem ko je priznal poraz in lani novembra čestital novoizvoljeni predsednici republike Nataši Pirc Musar. In nekaj novega se začenja jutri. Zaživelo bo društvo Anžeta Logarja. V njem naj bi bili ekonomist Igor Masten, nekdanji minister SD Jernej Pikalo, direktor Beletrine Mitja Čander, zdravnik Rok Ravnikar, gospodarstvenik Igor Hustič, vodja kabineta nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja Alja Brglez, nekdanja evropska poslanka Romana Jordan, poslanka SDS Eva Irgl in profesor evropskega prava Matej Avbelj. Na vprašanje ali se bo jutri res uresničilo nekaj velikega, nam je novinar Domovine Peter Merše odgovoril, da se bo uresničilo le delno.