Dogodki

VEČ ...|13. 11. 2022
Dr. Boštjana M. Turk o včerajšnjem kongresu gibanja Svoboda

»Tukaj Golob govori s stališča, s katerega predsednik vlade absolutno ne bi smel govoriti in tudi noben predsednik vlade ni dosedaj govoril s tega stališča. To je stališče absolutne nadutosti. Tu gre on »ad personam« nad človeka, in to je tipičen primer sovražnega govora.«

Dr. Boštjana M. Turk o včerajšnjem kongresu gibanja Svoboda

»Tukaj Golob govori s stališča, s katerega predsednik vlade absolutno ne bi smel govoriti in tudi noben predsednik vlade ni dosedaj govoril s tega stališča. To je stališče absolutne nadutosti. Tu gre on »ad personam« nad človeka, in to je tipičen primer sovražnega govora.«

turknadutostsovražni govorsvobodakongres

Dogodki

Dr. Boštjana M. Turk o včerajšnjem kongresu gibanja Svoboda

»Tukaj Golob govori s stališča, s katerega predsednik vlade absolutno ne bi smel govoriti in tudi noben predsednik vlade ni dosedaj govoril s tega stališča. To je stališče absolutne nadutosti. Tu gre on »ad personam« nad človeka, in to je tipičen primer sovražnega govora.«

VEČ ...|13. 11. 2022
Dr. Boštjana M. Turk o včerajšnjem kongresu gibanja Svoboda

»Tukaj Golob govori s stališča, s katerega predsednik vlade absolutno ne bi smel govoriti in tudi noben predsednik vlade ni dosedaj govoril s tega stališča. To je stališče absolutne nadutosti. Tu gre on »ad personam« nad človeka, in to je tipičen primer sovražnega govora.«

Radio Ognjišče

turknadutostsovražni govorsvobodakongres

Informativni prispevki

VEČ ...|19. 8. 2021
Publicist Turk si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi vlada padla

Vodstvo stranke DeSUS na čelu s predsednikom Ljubom Jasničem je jasno, da pri demografskem skladu ostajajo pri odklonilnem mnenju, proti so tudi pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Poslanci stranki ne sledijo povsem, saj iz opozicije večkrat podprejo predloge aktualne vlade Janeza Janše in se zato znajdejo na udaru ter v napetih odnosih z vodstvom stranke. »Vmes so se zamenjali, če me spomin ne vara, skoraj štirje predsedniki. Ta stranka je razpadla in tukaj poslanci držijo nek normalen kurz, ko podpirajo to vlado. Pritiski na te poslance so vedno bili, vedno so bili ti pritiski tudi nelegitimni,« je dejal publicist Boštjan Marko Turk, ki sicer pričakuje nekoliko vročo politično jesen, ki pa ne bo bistveno drugačna od mesecev, ki so za njo: »Ta vlada je naredila ogromno v kontekstu tega, da še nismo imeli tako visokega izvoza in uvoza kot pravkar gospodarstvo deluje kar je bistveno. Vlada se je gospodarstvu in državljanom posvetila.«

Kljub vsem naštetem pa ves čas spremljamo poskuse, tudi s pritiski na poslance DeSUS, kako to vlado onemogočiti. Gre za orkestrirane napade nanjo in »kakorkoli iracionalno in škodljivo za državo to zveni začenši z ustavnim sodiščem. To je pa stvarnost nelustrirane Slovenije. Slovenije, v kateri sta dve kategoriji državljanov, so prvorazredni, so drugorazredni«.

Sogovornik si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi ta vlada padla: »Si ne predstavljam, kaj bi pomenilo zrušenje te vlade v tako nevarnih, kaotičnih in nepredvidljivih razmerah, ki se dogajajo v naši neposredni soseščini, se pravi z Afganistanom, tri meje od Evropske unije in schengna.«

Publicist Turk si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi vlada padla

Vodstvo stranke DeSUS na čelu s predsednikom Ljubom Jasničem je jasno, da pri demografskem skladu ostajajo pri odklonilnem mnenju, proti so tudi pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Poslanci stranki ne sledijo povsem, saj iz opozicije večkrat podprejo predloge aktualne vlade Janeza Janše in se zato znajdejo na udaru ter v napetih odnosih z vodstvom stranke. »Vmes so se zamenjali, če me spomin ne vara, skoraj štirje predsedniki. Ta stranka je razpadla in tukaj poslanci držijo nek normalen kurz, ko podpirajo to vlado. Pritiski na te poslance so vedno bili, vedno so bili ti pritiski tudi nelegitimni,« je dejal publicist Boštjan Marko Turk, ki sicer pričakuje nekoliko vročo politično jesen, ki pa ne bo bistveno drugačna od mesecev, ki so za njo: »Ta vlada je naredila ogromno v kontekstu tega, da še nismo imeli tako visokega izvoza in uvoza kot pravkar gospodarstvo deluje kar je bistveno. Vlada se je gospodarstvu in državljanom posvetila.«

Kljub vsem naštetem pa ves čas spremljamo poskuse, tudi s pritiski na poslance DeSUS, kako to vlado onemogočiti. Gre za orkestrirane napade nanjo in »kakorkoli iracionalno in škodljivo za državo to zveni začenši z ustavnim sodiščem. To je pa stvarnost nelustrirane Slovenije. Slovenije, v kateri sta dve kategoriji državljanov, so prvorazredni, so drugorazredni«.

Sogovornik si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi ta vlada padla: »Si ne predstavljam, kaj bi pomenilo zrušenje te vlade v tako nevarnih, kaotičnih in nepredvidljivih razmerah, ki se dogajajo v naši neposredni soseščini, se pravi z Afganistanom, tri meje od Evropske unije in schengna.«

infopolitikavladajanez janšakomentarboštjan marko turk

Informativni prispevki

Publicist Turk si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi vlada padla

Vodstvo stranke DeSUS na čelu s predsednikom Ljubom Jasničem je jasno, da pri demografskem skladu ostajajo pri odklonilnem mnenju, proti so tudi pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Poslanci stranki ne sledijo povsem, saj iz opozicije večkrat podprejo predloge aktualne vlade Janeza Janše in se zato znajdejo na udaru ter v napetih odnosih z vodstvom stranke. »Vmes so se zamenjali, če me spomin ne vara, skoraj štirje predsedniki. Ta stranka je razpadla in tukaj poslanci držijo nek normalen kurz, ko podpirajo to vlado. Pritiski na te poslance so vedno bili, vedno so bili ti pritiski tudi nelegitimni,« je dejal publicist Boštjan Marko Turk, ki sicer pričakuje nekoliko vročo politično jesen, ki pa ne bo bistveno drugačna od mesecev, ki so za njo: »Ta vlada je naredila ogromno v kontekstu tega, da še nismo imeli tako visokega izvoza in uvoza kot pravkar gospodarstvo deluje kar je bistveno. Vlada se je gospodarstvu in državljanom posvetila.«

Kljub vsem naštetem pa ves čas spremljamo poskuse, tudi s pritiski na poslance DeSUS, kako to vlado onemogočiti. Gre za orkestrirane napade nanjo in »kakorkoli iracionalno in škodljivo za državo to zveni začenši z ustavnim sodiščem. To je pa stvarnost nelustrirane Slovenije. Slovenije, v kateri sta dve kategoriji državljanov, so prvorazredni, so drugorazredni«.

Sogovornik si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi ta vlada padla: »Si ne predstavljam, kaj bi pomenilo zrušenje te vlade v tako nevarnih, kaotičnih in nepredvidljivih razmerah, ki se dogajajo v naši neposredni soseščini, se pravi z Afganistanom, tri meje od Evropske unije in schengna.«

VEČ ...|19. 8. 2021
Publicist Turk si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi vlada padla

Vodstvo stranke DeSUS na čelu s predsednikom Ljubom Jasničem je jasno, da pri demografskem skladu ostajajo pri odklonilnem mnenju, proti so tudi pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Poslanci stranki ne sledijo povsem, saj iz opozicije večkrat podprejo predloge aktualne vlade Janeza Janše in se zato znajdejo na udaru ter v napetih odnosih z vodstvom stranke. »Vmes so se zamenjali, če me spomin ne vara, skoraj štirje predsedniki. Ta stranka je razpadla in tukaj poslanci držijo nek normalen kurz, ko podpirajo to vlado. Pritiski na te poslance so vedno bili, vedno so bili ti pritiski tudi nelegitimni,« je dejal publicist Boštjan Marko Turk, ki sicer pričakuje nekoliko vročo politično jesen, ki pa ne bo bistveno drugačna od mesecev, ki so za njo: »Ta vlada je naredila ogromno v kontekstu tega, da še nismo imeli tako visokega izvoza in uvoza kot pravkar gospodarstvo deluje kar je bistveno. Vlada se je gospodarstvu in državljanom posvetila.«

Kljub vsem naštetem pa ves čas spremljamo poskuse, tudi s pritiski na poslance DeSUS, kako to vlado onemogočiti. Gre za orkestrirane napade nanjo in »kakorkoli iracionalno in škodljivo za državo to zveni začenši z ustavnim sodiščem. To je pa stvarnost nelustrirane Slovenije. Slovenije, v kateri sta dve kategoriji državljanov, so prvorazredni, so drugorazredni«.

Sogovornik si ne predstavlja, kaj bi se zgodilo, če bi ta vlada padla: »Si ne predstavljam, kaj bi pomenilo zrušenje te vlade v tako nevarnih, kaotičnih in nepredvidljivih razmerah, ki se dogajajo v naši neposredni soseščini, se pravi z Afganistanom, tri meje od Evropske unije in schengna.«

Radio Ognjišče

infopolitikavladajanez janšakomentarboštjan marko turk

Informativni prispevki

VEČ ...|11. 3. 2021
Dr. Boštjan M. Turk o Bodeči neži dr. Žigi Turku, napadih nanj in medijskem stampedu nad vlado

V začetku minulega tedna oziroma na mednarodni dan žena je odmevala novica, da je Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu prejel profesor dr. Žiga Turk. Ta je zapisal, da je nagrada nepoštena, nerazumna in nezaslužena, in sicer nepoštena, ker mu lažno pripisuje, da opravičuje oziroma relativizira posilstvo. V bran dr. Turku je stopil profesor in publicist dr. Boštjan Marko Turk, ki se je kritično odzval tudi na medijske napade, ki jih je deležna vlada Janeza Janše.

Dr. Boštjan M. Turk o Bodeči neži dr. Žigi Turku, napadih nanj in medijskem stampedu nad vlado

V začetku minulega tedna oziroma na mednarodni dan žena je odmevala novica, da je Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu prejel profesor dr. Žiga Turk. Ta je zapisal, da je nagrada nepoštena, nerazumna in nezaslužena, in sicer nepoštena, ker mu lažno pripisuje, da opravičuje oziroma relativizira posilstvo. V bran dr. Turku je stopil profesor in publicist dr. Boštjan Marko Turk, ki se je kritično odzval tudi na medijske napade, ki jih je deležna vlada Janeza Janše.

žiga turkkomentarpolitikapogovorinfo

Informativni prispevki

Dr. Boštjan M. Turk o Bodeči neži dr. Žigi Turku, napadih nanj in medijskem stampedu nad vlado

V začetku minulega tedna oziroma na mednarodni dan žena je odmevala novica, da je Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu prejel profesor dr. Žiga Turk. Ta je zapisal, da je nagrada nepoštena, nerazumna in nezaslužena, in sicer nepoštena, ker mu lažno pripisuje, da opravičuje oziroma relativizira posilstvo. V bran dr. Turku je stopil profesor in publicist dr. Boštjan Marko Turk, ki se je kritično odzval tudi na medijske napade, ki jih je deležna vlada Janeza Janše.

VEČ ...|11. 3. 2021
Dr. Boštjan M. Turk o Bodeči neži dr. Žigi Turku, napadih nanj in medijskem stampedu nad vlado

V začetku minulega tedna oziroma na mednarodni dan žena je odmevala novica, da je Bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo v preteklem letu prejel profesor dr. Žiga Turk. Ta je zapisal, da je nagrada nepoštena, nerazumna in nezaslužena, in sicer nepoštena, ker mu lažno pripisuje, da opravičuje oziroma relativizira posilstvo. V bran dr. Turku je stopil profesor in publicist dr. Boštjan Marko Turk, ki se je kritično odzval tudi na medijske napade, ki jih je deležna vlada Janeza Janše.

Alen Salihović

žiga turkkomentarpolitikapogovorinfo

Komentar Domovina.je

VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Domovina.je

Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.
VEČ ...|22. 4. 2019
Žiga Turk: Po debati Jordana Petersona in Slavoja Žižka: ne zmagati, pomembno se je pogovarjati
Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Žiga Turk

domovinakomentaržiga turkpetersonžižek

Komentar Časnik.si

VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk: Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

eučasnikkomentaržiga turkpolitikainfo

Komentar Časnik.si

Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.
VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk

eučasnikkomentaržiga turkpolitikainfo

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|10. 12. 2018
Dr. Žiga Turk o vladi, marakeški pogodbi in aktualnem v družbi

Dr. Žiga Turk je podal nekaj pogledov in misli o aktualnih potezah vlade, o nedavnem podpisu marakeške pogodbe, o obisku svetovno znanega Jordana Petersona in drugem.

Dr. Žiga Turk o vladi, marakeški pogodbi in aktualnem v družbi

Dr. Žiga Turk je podal nekaj pogledov in misli o aktualnih potezah vlade, o nedavnem podpisu marakeške pogodbe, o obisku svetovno znanega Jordana Petersona in drugem.

družbakomentarpogovorpolitikaŽiga Turk

Spoznanje več, predsodek manj

Dr. Žiga Turk o vladi, marakeški pogodbi in aktualnem v družbi
Dr. Žiga Turk je podal nekaj pogledov in misli o aktualnih potezah vlade, o nedavnem podpisu marakeške pogodbe, o obisku svetovno znanega Jordana Petersona in drugem.
VEČ ...|10. 12. 2018
Dr. Žiga Turk o vladi, marakeški pogodbi in aktualnem v družbi
Dr. Žiga Turk je podal nekaj pogledov in misli o aktualnih potezah vlade, o nedavnem podpisu marakeške pogodbe, o obisku svetovno znanega Jordana Petersona in drugem.

Tanja Dominko

družbakomentarpogovorpolitikaŽiga Turk

Priporočamo
|
Aktualno

Naš pogled

VEČ ...|6. 12. 2022
Mirjam Judež: Podarimo si čas

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Mirjam Judež: Podarimo si čas

Danes je nekoliko poseben dan, saj je na koledarju zapisan sv. Nikolaj, za otroke najpomembnejši svetnik v letu. A z njim smo tudi odrasli povezani vse življenje. V otroških letih smo pričakovali, v odraslih pa smo se znašli na drugi strani, saj veste, kateri …

Mirjam Judež

komentardružbavzgojaotroci

Kmetijska oddaja

VEČ ...|4. 12. 2022
Namakanje kmetijskih površin - pri nas in v Franciji

V osrednjem delu nedeljske kmetijske oddaje je bil naš gost Marko Černe, svetovalec specialist za namakanje na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj. Opozoril je na zadnji odprt razpis za skupinske namakalne sisteme in predstavil, kako k vprašanjem namakanja pristopajo v Alzaciji, v Franciji. 

Namakanje kmetijskih površin - pri nas in v Franciji

V osrednjem delu nedeljske kmetijske oddaje je bil naš gost Marko Černe, svetovalec specialist za namakanje na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj. Opozoril je na zadnji odprt razpis za skupinske namakalne sisteme in predstavil, kako k vprašanjem namakanja pristopajo v Alzaciji, v Franciji. 

Robert Božič

kmetijstvonaravavrtnamakanje

Svetovalnica

VEČ ...|7. 12. 2022
Pravne zagate

V našem studiu je bila redna gostja Mateja Maček, strokovnjakinja za pravo. Odgovarjala je na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Pravne zagate

V našem studiu je bila redna gostja Mateja Maček, strokovnjakinja za pravo. Odgovarjala je na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Jože Bartolj

svetovanje

Doživetja narave

VEČ ...|25. 11. 2022
Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik

Osrednji gosti Doživetij narave so bili trije mladi alpinisti, ki jim je konec oktobra v Himalaji uspelo preplezati prvenstveno smer na goro v nepalskem delu Himalaje: Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik. 

Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik

Osrednji gosti Doživetij narave so bili trije mladi alpinisti, ki jim je konec oktobra v Himalaji uspelo preplezati prvenstveno smer na goro v nepalskem delu Himalaje: Matija Volontar, Žiga Oražem in Bor Levičnik. 

Blaž Lesnik

svetovanjenarava

Duhovna misel

VEČ ...|7. 12. 2022
Lahko noč

Poskusi kdaj, da se ne razjeziš takoj - počakaj na naslednji dan. In videl boš, kako nesmiselna je jeza.

Lahko noč

Poskusi kdaj, da se ne razjeziš takoj - počakaj na naslednji dan. In videl boš, kako nesmiselna je jeza.

Mateja Subotičanec

duhovnost

Program zadnjega tedna

VEČ ...|7. 12. 2022
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 07. december 2022 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 07. december 2022 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|7. 12. 2022
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 7. 12.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Kulturni utrinki

VEČ ...|7. 12. 2022
Izšla je knjiga Praznična omizja dr. Janeza Bogataja

Izšla je knjiga Praznična omizja dr. Janeza Bogataja

Jože Bartolj

kulturaPraznična omizjaJanez Bogataj

Komentar Časnik.si

VEČ ...|7. 12. 2022
Anton Kobal: Pogled na svobodo z druge strani

Avtor predstavi svoj pogled na novonastale politične okoliščine. Kot pravi dobro ve, da svoboda ni to, kar propagira gibanje, ki je zlorabilo to besedo. Po njegovih besedah svoboda za nas ni to, kar je svoboda za elito, ki živi v paralelnem svetu. Anton Kobal je podjetnik, ki posluje v tujini in kot pravi njegov zapis ni politično motiviran, a se mu pa zdi pomembno, da svoje mnenje vseeno deli.

Anton Kobal: Pogled na svobodo z druge strani

Avtor predstavi svoj pogled na novonastale politične okoliščine. Kot pravi dobro ve, da svoboda ni to, kar propagira gibanje, ki je zlorabilo to besedo. Po njegovih besedah svoboda za nas ni to, kar je svoboda za elito, ki živi v paralelnem svetu. Anton Kobal je podjetnik, ki posluje v tujini in kot pravi njegov zapis ni politično motiviran, a se mu pa zdi pomembno, da svoje mnenje vseeno deli.

Anton Kobal

komentarpolitikasvoboda

Spominjamo se

VEČ ...|7. 12. 2022
Spominjamo se dne 7. 12.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 7. 12.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče