Biti dar drug drugemu.

Na “Miklavžev večer” smo za oddajo poiskali misli različnih avtorjev, ki govorijo o tistem daru, o katerem tako lepo pravi misel, Biti dar drug drugemu. Vsaka na svoj način opisijejo smisel našega bivanja, namreč, da smo iskreno s sočlovekom, mu prisluhnemo in ga imamo radi.

Naša gostja avtorica lutk, akademska slikarka in profesorica Agata Freyer

Naša gostjo je bila avtorica lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka Agata Freyer, letošnja dobitnica Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji. V pogovoru smo izvedeli, da prihaja iz znane družine, ki je imela na Kongresnem trgu Lectarijo, najbolj znano trgovino umetnostne obrti v Ljubljani. Zanjo je mojster Plečnik izdelal načrte notranje opreme. Agata Freyer je že od malih nog vedela, da se želi ukvarjati z umetnostjo. Po končani Akademiji za likovno umetnost je ustvarila scene, lutke in kostume za več kot 40 predstav slovenskih in tujih lutkovnih gledališč. Bila je tudi soustanoviteljica Freyer teatra, ki je po osamosvojitvi združil več svobodnih lutkovnih ustvarjalcev in ponudil nekatere izjemne predstave, denimo Trnuljčico (1992), Tobija (1996) in Osla nazarenskega (1996). Sicer je bila Agata Feyer tudi predana profesorica umetnostne zgodovine na Srednji trgovski šoli, smer aranžerski tehnik.

90 let Duhovnega življenja

Revija Duhovno življenje, ki jo izdajajo slovenski duhovniki v Buenos Airesu, izhaja že 90 let. Urednik Tone Mizerit nam je povedal, da obravnavajo verske in družine tematike, objavljajo še članke o duhovnosti, novice o slovenskih prireditvah in delovanju, ki je izjemno. V Buenos Airesu pa izhajata še tednik Oznanilo in priloga, namenjena šolarjem, Božje stezice. Slednje in Duhovno življenje izhajata izključno v slovenščini, razmišljajo pa, da bi zaradi slabšega znanja jezika začeli izhajati dvojezično. Urednik Tone Mizerit je še naglasil, da je Duhovno življenje najstarejša slovenska revija na svetu, ki izhaja neprekinjeno. 

Lenart Rihar: Brezmadežne solze

V preteklih dneh je bil na obisku veliki slovenski misijonar, ki sta ga oče in mama po slovensko krstila za Petra in ga vse življenje klicala po slovensko Peter, pa ga skoraj vsi Slovenci z nekakšnim nezavednim sladostrastjem in neverjetno doslednostjo imenujejo s tujim imenom. Tudi on je rekel, da se moramo dvigniti, ko vidimo, da grejo stvari narobe. Zagotovo nam bo šteto v dobro. Več kot dovolj je še drugih pasti, zaradi katerih utegnejo biti naše duše prelahke in bo na koncu še vedno naše edino upanje – solza Brezmadežne.

Komentar je pripravil Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe.