Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.
VEČ ...|2. 10. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca
Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dr. Ivan Štuhec

časnikkomentarslovenijadomoljubjeodbojkaštuhec

Priporočamo
|
Aktualno

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|21. 10. 2019
Vrhovna sodnika Barbara Zobec in Jan Zobec o pestrem dogajanju na ustavnem sodišču

V tokratni oddaji smo gostili vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca. Z njima smo spregovorili o pritiskih, ki se preko disciplinskih in etičnih komisij vršijo na sodnike. Oddajo pa smo začeli s pestrim dogajanjem na ustavnem sodišču.

Vrhovna sodnika Barbara Zobec in Jan Zobec o pestrem dogajanju na ustavnem sodišču

V tokratni oddaji smo gostili vrhovna sodnika Barbaro Zobec in Jana Zobca. Z njima smo spregovorili o pritiskih, ki se preko disciplinskih in etičnih komisij vršijo na sodnike. Oddajo pa smo začeli s pestrim dogajanjem na ustavnem sodišču.

Alen Salihović

svpmzobecustavno sodiščenovičinfopolitikapogovor

Dogodki

VEČ ...|8. 9. 2019
Od Marije k Mariji 2019 - Nova Štifta pri Ribnici

Pred zaključno sveto mašo v Novi Štifti pri Ribnici se nam je oglasil Jure Sešek, ki je nam je na kratko opisal kako potekajo priprave na zaključek romanja.

Od Marije k Mariji 2019 - Nova Štifta pri Ribnici

Pred zaključno sveto mašo v Novi Štifti pri Ribnici se nam je oglasil Jure Sešek, ki je nam je na kratko opisal kako potekajo priprave na zaključek romanja.

Jure Sešek

kolesarjenje 2019

Komentar tedna

VEČ ...|18. 10. 2019
Ivan Štuhec: Razpad države

Kdo nam torej vlada? Moti se Šarec in motijo se tisti, ki mislijo, da vlada on. O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Ivan Štuhec: Razpad države

Kdo nam torej vlada? Moti se Šarec in motijo se tisti, ki mislijo, da vlada on. O tem nam je spregovoril današnji komentator.

Ivan Štuhec

komentardružbapolitikainfo

Duhovna misel

VEČ ...|23. 10. 2019
Besede namenjene le meni

Rekel pa je Peter: Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse? (Lk 12, 41)

Besede namenjene le meni

Rekel pa je Peter: Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali tudi za vse? (Lk 12, 41)

Gregor Čušin

duhovnost

Program zadnjega tedna

VEČ ...|23. 10. 2019
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 23. oktober 2019 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 23. oktober 2019 ob 05-ih

Radio Ognjišče

A štekaš?

VEČ ...|23. 10. 2019
Sveže novosti s tuje in domače glasbene scene

Predstavljene skladbe: James Arthur feat. Travis Barker– You; Samuel Lucas – Nihče ne ve; Rend Collective – More than conquerors; Halsey – Graveyard; KiNG FOO – Rock the sound; Katy Perry – Harleys in Hawaii; Maren Morris feat. Hozier – The Bones; Magnifico & Jan Jarni – Pegica (izvedba za kitaro in šibice); Andrea Bocelli ft. Ellie Goulding – Return to love;

Sveže novosti s tuje in domače glasbene scene

Predstavljene skladbe: James Arthur feat. Travis Barker– You; Samuel Lucas – Nihče ne ve; Rend Collective – More than conquerors; Halsey – Graveyard; KiNG FOO – Rock the sound; Katy Perry – Harleys in Hawaii; Maren Morris feat. Hozier – The Bones; Magnifico & Jan Jarni – Pegica (izvedba za kitaro in šibice); Andrea Bocelli ft. Ellie Goulding – Return to love;

Jure Sešek, Luka Sešek, Jan Gerl

mladiglasba

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|23. 10. 2019
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 23. 10.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 23. 10.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Pogovor o

VEČ ...|23. 10. 2019
Dr. Anton Stres in dr. Igor Bahovec o suverenosti

Kaj pomeni suverenost, kaj jo gradi in ruši? Kako vpliva na naš odnos do migracij? O tem sta pred dnevom suverenosti razmišljala dr. Anton Stres in dr. Igor Bahovec.

Dr. Anton Stres in dr. Igor Bahovec o suverenosti

Kaj pomeni suverenost, kaj jo gradi in ruši? Kako vpliva na naš odnos do migracij? O tem sta pred dnevom suverenosti razmišljala dr. Anton Stres in dr. Igor Bahovec.

Silvestra Sadar

suverenostmigracijepolitika

Kulturni utrinki

VEČ ...|23. 10. 2019
Mara Kralj v Slovenski Matici - Odprtje Jenkove sobe Kranj - Blaznikov večer - Nova opera Julija

Slovenska Matica danes v ciklu znamenite Slovenke o slikarki, ilustratorki, keramičarki, kiparki in lutkarici Mari Kralj.V Kranju bodo jutri v Kranju odprli Jenkovo sobo.Oktobrski Blaznikov večer v Škofji Loki bo tokrat v znamenju duhovnika, profesorja, prevajalca Svetega pisma Otmarja Črnilogarja.Občinski Zavod Novo mesto pripravlja opero o Prešernovi muzi Primičevi Juliji.

Mara Kralj v Slovenski Matici - Odprtje Jenkove sobe Kranj - Blaznikov večer - Nova opera Julija

Slovenska Matica danes v ciklu znamenite Slovenke o slikarki, ilustratorki, keramičarki, kiparki in lutkarici Mari Kralj.V Kranju bodo jutri v Kranju odprli Jenkovo sobo.Oktobrski Blaznikov večer v Škofji Loki bo tokrat v znamenju duhovnika, profesorja, prevajalca Svetega pisma Otmarja Črnilogarja.Občinski Zavod Novo mesto pripravlja opero o Prešernovi muzi Primičevi Juliji.

Jože Bartolj

Mara KraljOtmar Črnilogar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|23. 10. 2019
Drnovšek podtikal videz demokracije, Kučan sistematično naskakoval državo

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

Drnovšek podtikal videz demokracije, Kučan sistematično naskakoval državo

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

dr. Stane Granda

časnikkomentarslovenijapolitikainfo