Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula… In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost, se sprašuje kmet Matej Potokar.

Najmanj, kar bi država bila dolžna je, da bi novi (kmetijski) zakoni nastajali transparentno, z veliko meri previdnosti in ob aktivnem sodelovanju kmečke strani. Petdeset (50) odstotni padec števila živinorejskih kmetij, ki smo mu priča v zadnjih treh letih namreč jasno kaže, da lahko aktivistično napisana nova zakonodaja vodi v propad slovenskega kmetijstva. Več boste slišali v #3 podkastu RAST.

V petek 15. novembra se izteče rok, do katerega lahko kmetje gnojijo s tekočimi organskimi gnojili. Medtem ko so v večjem delu Slovenije talne razmere primerne in omogočajo razvoz, pa se kmetje na območju Ljubljanskega Barja, v okolici Grosuplja in Kočevja, pa tudi v nekaterih drugih predelih Slovenije srečujejo z dejstvom, da so tla premokra in nenosilna in je razvoz gnojil otežen. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je zato na kmetijsko ministrstvo dala pobudo, da bi se na teh območjih rok za gnojenje podaljšalo. A žal neuspešno.